Tomaž Furlan, Zajtrk na jutranjem vlaku
21. 11. 2019 - 13. 12. 2019
aktualna razstava


Lepo vabljeni na odprtje razstave v četrtek, 21. 11., ob 19. uri!

___________

Obrazstavni dogodki:

četrtek, 28. 11., ob 18. uri: vodstvo
torek, 3. 12., ob 17. uri: pogovor z umetnikom
četrtek, 12. 12., ob 18. uri: vodstvo
___________

»Je avto objekt ali socialni simbol? Je čakanje v vrsti produkcijski proces ali kontemplativno dejanje? Je obuvanje nogavic eksistencializem ali konvencija?« se sprašuje Tomaž Furlan ob aktualni razstavi, ki (razen enega) vključuje popolnoma nova dela. Čeprav vsako od njih vsebuje lastno sporočilnost, je treba gledati predvsem postavitev v celoti. Ta se osredotoča na izsek vsakdanjega jutra povprečnega posameznika, ko se sooča s sliko sveta. Avtorja zanima posameznikov osebni pogled na objekt – trenutek v percepciji, ko gre za razumevanje vseh razsežnosti oblike in ne le njene konstrukcije. Na razstavi tako išče banalne konotacije med objekti in njihovo pasliko oziroma se ukvarja z njeno popačenostjo, ki jo povzroči individualna interpretacija. Gre za nadaljevanje avtorjeve refleksije družbene dinamike, pogled v civilizirano okolico in njene pripomočke. Tomaž Furlan opiše razstavo tudi kot »slike ponedeljkovega jutra, kjer je vsak prostor svoj kader oziroma slika«.

Takoj ob vstopu v galerijo je delo Meja ne dela (2019) – na tla postavljen objekt, ki simulira pločnik. Narejen je iz zdrobljenih kamnov in školjk, ki jih je umetnik nabral na obali hrvaškega morja med dopustovanjem. Delo je raztegnjeno čez večji del prostora, tako da ga mora obiskovalec prestopiti (ali pač pohoditi). Linije so čiste, uporabljen material ustvarja vzorec. Morda lahko ironično rečemo, da avtor prvič pokaže tehnično spretnost, ki jo je pridobil pri kamnoseškem delu. V istem prostoru se nahaja delo Gare (2019). Ročni voziček na dveh kolesih, kot ga danes ne vidimo več, ima vgrajen ventilator za pomoč pri vlečenju. To je seveda popolnoma nesmiselno, saj je voziček izdelan iz kamna. Spet je načrtno precizen način izdelave tisti, ki delo odmika od sicer za avtorja značilne »trash« estetike ter ga približuje industrijskim izdelkom. Ohranja pa disfunkcionalnost, ki smo je vajeni, s čimer dosega učinek absurdnosti in humornosti. Prvi prostor kaže na vstop posameznika v zunanji, javni prostor, ki vsebuje objekte »skupne lastnine«, kjer se sreča z objekti, ki so družbeno-dinamično običajni. Na tem mestu avtor kaže precej bolj materialno interpretacijo človekovega okolja kot običajno.

Drugi prostor se ukvarja z razumevanjem produkcijskih procesov, vključitvijo telesa in duha v družbeno gibanje ter lastno participatornostjo. Tu so razstavljeni Kavč (2019), Balerina (2016) in Vrsta (2019). Vsa tri dela so interaktivna, v dveh je prisotna podoba avtorja. Kavč je predelan objekt iz dela Wear XV (2013). V osnovi gre za leseno sedežno garnituro, ki ima na naslonjalih dodane ročaje, nekakšna vesla. V delu Wear XV so ta zvezana s cevmi, po katerih se ob premikanju oziroma veslanju premikajo in rožljajo kovanci. Ta del je sedaj odstranjen, vesla pa imajo na koncu le obris iz žice – vode torej ni mogoče zajeti. Avtor ponovno nakazuje na nesmiselno delo, s tem pa na družbeni položaj posameznika, vendar se pomen spremeni, saj tudi s pravilnim veslanjem ne dosežemo več, da stroj »deluje«, temveč dobesedno veslamo v prazno. Delo Balerina daje vtis nekakšne slike, ki pa ima le okvir in bizaren »naredi sam« mehanizem, s katerim lahko premikamo dodan trak z avtorjevo podobo. Na traku so različne fotografije umetnika, kot filmski trak, kjer je s premikanjem ustvarjeno gibanje – ko premikamo ročko, ga omogočimo in obenem diktiramo. Delo tako odpira vprašanje, kdo in kaj nam narekuje, da nastopamo v vlogah, ki so nam dodeljene, in kaj vse počnemo, da ugodimo pričakovanjem. Na podoben princip je narejena tudi Vrsta, le da v bolj monumentalnem formatu. Soočenost z rutiniranim, ponavljajočim se vedenjem, opravili in vprašanjem o njihovi smiselnosti na tem mestu odpira vprašanje o ujetosti posameznika v družbene procese. Razmislek se nadaljuje v naslednjem prostoru, ki govori o prehodu, trenutku oddiha.

Delo Klop sestavljata klop iz betona ter televizijski ekran iz kamna. Avtor doda kamen v pravi televizijski okvir, na katerem celo gori lučka, kar prispeva k bizarnosti objekta. Kamen asociira na t.i. »sneg«, ki se pojavi na televiziji, ko ni signala. Klop je namenjena sedenju, vendar takoj dá vtis, kot da je nekaj narobe, nestabilno, saj je klopi samo pol. Obenem dopušča prostor za zgolj enega človeka, kar nakazuje, da smo pravzaprav v vsem, kar počnemo, sami. Predvidljiv in diktiran je tudi naš čas odmora, ki ga človek najpogosteje preživlja med praznim strmenjem v TV ekran, kjer vsebina v resnici ni pomembna – zato tudi simulacija šuma, ki to še poudarja.

Zadnji prostor uprizarja trenutek, ki ne zahteva kontakta, je individualen. V njem je instalacija Priročnik za domačo izdelavo vesoljskega plovila! (2019). Na enem od ekranov spremljamo zgodbo o posamezniku, ki s pomočjo izmišljene institucije zgradi po principu »naredi sam« vesoljsko plovilo, nato pa je izstreljen v vesolje. Zraven je simulacija plovila iz prepoznavnih, uporabnih predmetov, prebarvanih na sivo. Prisoten je cinizem, saj preprostost izdelave kaže na nameren odklon od visoke tehnologije in multifunkcionalnih naprav, ki so tako zelo cenjene in ki naj bi optimizirale življenje. Edina naloga, ki jo posameznik dolguje instituciji, ki naj bi uresničila željo po potovanju v vesolje, je, da v rednih intervalih poroča o tamkajšnjem dogajanju. Na drugem ekranu se ponavlja sporočilo, ob katerem lahko, kljub entuziazmu, zaključimo le to, da je velika dogodivšina v prihodnosti le iluzija.

Odnos med človekom in okoljem je glavna tema celotne avtorjeve umetniške prakse, naslov razstave pa povedno oriše današnje stanje. Produkcijski proces ni le aktivnost samega proizvajanja, temveč tudi vse ostalo, v kar je vpet posameznik (njegovo gibanje v družbenem okolju), tako racionalizacija časa kot učinkovitost ter kolektivnost in participatornost. Naslov razstave obenem asociira tudi na naslov slike Edouarda Maneta Zajtrk na travi (1863), eno od prelomnih del umetnostne zgodovine. Kompleksna vsebina je pomembna (v grobem) zaradi monumentalnega načina prezentacije vsakdanje teme, kjer je v žanrski prizor vključen ženski akt, sicer rezerviran za slike z mitološko ali alegorično vsebino. Pa vendar – Manet naslika meščanstvo, ki zajtrkuje na travi, Tomaž Furlan pa nam »slika« mobilno meščanstvo. Njegova vpetost v produkcijsko in družbeno rutino, ki je vedno bolj prisotna tudi v zasebnih prostorih, vendar je bolj kot na zunanje sistemske mehanizme vezana na posameznikovo izbiro, ki se na videz zdi svobodna in osebna.

Nina Skumavc

Tomaž Furlan (1978) je diplomiral na oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ustvarja v mediju videa, videoperformansa, prostorske instalacije, skulpture – objekta. Najpomembnejši del njegovega opusa predstavlja serija Wear, ki jo ustvarja že od leta 2005. Je prejemnik Nagrade skupine OHO (2012) in priznanja Riharda Jakopiča (2017). Predstavil se je na samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah; med pomembnejšimi so À l’oeuvre / At Work, La Maison des Vins et du Tourisme, Fronton, Francija (2018), Autour du Nouveau Réalisme / Celebrating New Realism, Les Abattoirs, Musée – Frac Occitanie Toulouse, Francija (2017), Wear, Koroška galerija likovnih umetnosti, Ravne na Koroškem (2016), Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005-2015, MSUM, Ljubljana (2016), Tomaž Furlan 2005–2015, Museum of contemporary art Rochechouart, Francija (2015), Technical Unconscious, Porto, Portugalska (2014), U3 – 7. trienale sodobne umetnosti v Sloveniji, MSUM, Ljubljana (2013), Kiparstvo danes: Performativna telesa in okolja, Center sodobnih umetnosti, Celje (2013), Manifesta 9, Genk, Belgija (2012), Dobesedno brez besed, Mestna galerija Ljubljana, Ljubljana (2010).

___________

Fotografije postavitve: Klemen Ilovar