Topografija zvoka, Christina Kubisch, Oblak
19. 9. 2019 - 27. 9. 2019
napovedujemo


Lepo vabljeni na odprtje razstave 19. 9. ob 20. uri!

___________

Delo Oblak (2011/2017) je zvočna skulptura, izdelana na kraju samem z več sto metrov rdeče električne žice. Gre za večkanalno kompozicijo, ki jo obiskovalci poslušajo z uporabo prilagojenih slušalk, s katerimi raziskujejo skriti akustični svet zvočnih kabelskih struktur. V vsakem kanalu je različna kompozicija elektromagnetnih valov, poslušalci pa jih lahko zmiksajo po svoje: te naprave, ki jih je razvila umetnica, vsebujejo magnetne tuljave, ki sprejemajo magnetna polja, ki krožijo v kabelskih zankah in jih naredijo slišne. Ko se obiskovalci gibljejo po instalaciji, kaotični električni napeljavi, oblaku, ki visi v galeriji, sprožijo zvoke kablov in jih spajajo v neomejeno število novih kombinacij.

Oblak ni zgolj didaktična vizualizacija fizikalnega principa indukcije. Nasprotno, ta proces jemlje za izhodišče. Delo stimulira glasbene kompozicije v živo. Avtorica pravi: “Osnovna ideja teh zvočnih prostorov je omogočiti gledalcu/poslušalcu dostop do njegovih individualnih prostorov časa in gibanja. Glasbeno sekvenco lahko skozi poslušalčevo gibanje doživimo v vedno novih različicah. Obiskovalec postane ‘mešalec’, ki lahko individualno sestavi svojo skladbo in sam določi časovni okvir. Vsako gibanje, še tako rahel obrat glave, ima za posledico različne sekvence tonov.”

Kubisch je serijo Oblak začela leta 2011, še preden je izraz postal modna beseda za način shranjevanja podatkov. Tudi njene participativne zvočne skulpture se navezujejo na teme shranjevanja in dostopa, a to počnejo na teatralen način, obiskovalce spreminjajo v aktivne poslušalce, ki si nenehno prizadevajo, da bi z gibanjem, ležanjem na tleh ali zgolj s preprostim obračanjem glave priklicali in ustvarili nove zvočne impresije.

___________

Christina Kubisch (1948) je nemška skladateljica, pionirka zvočnih umetnosti, performativna umetnica, profesorica in flavtistka. Njeno delo izkazuje umetniško širino, ki jo lahko označimo kot ‘sinteza umetnosti’: odkrivanje akustičnega prostora in dimenzije časa v vizualni umetnosti na eni strani ter redefiniranje odnosov med materialom in obliko na drugi. Njene skladbe so večinoma elektroakustične, pisala pa je tudi za orkestre.

Študirala je slikarstvo, glasbo in elektroniko. Kot umetnica je opozorila nase v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja s svojimi zgodnjimi deli, koncerti, performansi in multimedijskimi instalacijami; njeni deli iz tega časa sta, denimo, multimedijski performans Two and Two (1977) in minimalistična kompozicija Tempo Liquido (1979). Ob prelomu v osemdeseta je začela v svojih zvočnih instalacijah uporabljati elektromagnetno indukcijo: njeno delo Il Respiro del Mare (1981) predstavlja začetek njene kariere zvočnega inženiringa, saj je prav z njim razvila sistem elektromagnetne indukcije zvoka. Vse odtlej nenehno izpopolnjuje svojo prakso uprizarjanja učinkov brezžičnih elektromagnetnih prenosov. Od leta 1986 dodaja v svoja zvočna dela tudi svetlobo kot umetniški element. V tem času je ustvarila kompozicije On Air (1984), Iter Magneticum (1986) in Night Flight (1987). Leta 1990 je začela ustvarjati svoja prva dela s sončno energijo. Leta 1994 je ustvarila instalacijo Sechs Spiegel, ki sodi med njena najbolj znana dela: v njem uporablja arhitekturne proporce znamenite nemške Ludvikove cerkve, da bi določila ritem ponovitev in pavz pri vibriranju pivskih kozarcev. Leta 1996 je začela s Projektom Clocktower, v katerem je aktivirala uro na zvoniku, ki že dolgo ni bila v uporabi: zvoke je ustvarjala tako, da je z različnimi predmeti zvonila in udarjala po zvonovih ure. Leta 2003 je začela z Električnimi sprehodi, ki so nekakšen voden ogled skozi mesto, v tiste predele, ki predstavljajo zanimive zvočne krajine; udeleženci ob tem dobijo posebne slušalke. Ves čas svojega ustvarjanja sodeluje z različnimi glasbeniki – med drugim je leta 2018 posnela skupno ploščo z Anneo Lockwood, The Secret Life of the Inaudible.