40 godina art ljubavi Vlaste Delimar
23. 6. 2020 - 22. 7. 2020
aktualna razstava


Umetnica: Vlasta Delimar

Gostujoči umetnici: Lea Culetto in Olja Grubić

Kuratorka: Anja Guid

___________

Obrazstavni dogodki

23. 6. ob 18. uri: ogled razstave z umetnicami in kuratorko

2. 7. ob 16. uri: Ljubljanska feministična tura v okviru razstave performativne umetnice Vlaste Delimar v Galeriji Škuc, vodstvo: Ljubljana Urban Tours, zbor: Šuštarski/Čevljarski most, sklepno dejanje: ogled razstave s kuratorko, predvidoma ob 18. uri

16. 7. ob 18. uri: ogled razstave z umetnicami in kuratorko

22. 7. ob 18. uri: ogled razstave z umetnicami in kuratorko

___________

40 let artljubezni Vlaste Delimar

Vlasta Delimar, ena najpomembnejših performativnih umetnic na Hrvaškem in širše, se je ob 40-letnici svojega delovanja odločila ponovno razstavljati v galerijskih prostorih nekdanje skupne države, v katerih se je predstavila že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Zavoljo širšega konteksta, katerega del je pričujoči razstavni projekt v Galeriji Škuc, se razstava z vračanjem v preteklost in s ponovno predstavitvijo starejših del Vlaste Delimar tako na videz zdi retrospektivna, a s premislekom o potencialu in možni subverzivnosti umetničinih starejših projektov v današnjem kontekstu ter z njihovo aktualizacijo ostaja osredotočena na sedanjost. Toliko bolj, ker so v zdajšnjo postavitev vključena dela dveh umetnic mlajše generacije, Lee Culetto in Olje Grubić, ki v svoji umetniški praksi problematizirata podobne teme, kot jih je in jih še danes Vlasta Delimar. S svojim delom aludirata na dejstvo, da si moramo tudi v navidezno progresivni današnjosti določena vprašanja zastavljati znova in znova.

V samem središču umetničinega zanimanja ter hkrati osrednji medij izražanja že vse od začetkov njenega ustvarjanja ostaja telo – nago, golo, neizprosno naturalistično telo. Ko torej želimo govoriti o Vlasti Delimar, ne moremo zaobiti govora o telesu. O telesu, ki se upira družbenim reprezentacijam telesnosti, estetiziranim podobam seksualnosti, uveljavljenim merilom komercialne lepote – in kot tako, nespodobno vsakdanje, vedno znova vznemirja in provocira.

Njena dela so pogosto seksualno eksplicitna in neposredna, v gledalcu vzbujajo nelagodje, spravljajo ga v zadrego, ob poenostavljenem in nekritičnem branju so še danes neredko deležna zgražanja in omalovaževanja. A provokativnost, ki pogosto vznika iz vizualiziranja destabiliziranih družbenih norm, ima premišljeno tendenco: spodbuditi gledalca k razmisleku. Gledalčeva participacija, zlasti intelektualna, tako ostaja bistven del ustvarjanja Vlaste Delimar. Najočitneje in povsem ilustrativno je izražena v delu Svakodnevno razmišljajte o sebi (1981), osrednjem motivu pričujoče razstave.

Znova se predstavljajo delo Jebite me (1981) in drugi nenaslovljeni projekti, ki so bili v Galeriji Škuc na ogled že v okviru njene samostojne razstave Ženska ni bojevnik leta 1985 in so – tudi tisti, ki so jih še do danes neznani storilci poškodovali ali v celoti uničili – zaznamovani z vprašanji spolnosti, erotike in seksualnosti ter z lastno izkušnjo le-teh. Skozi vztrajno, skoraj obsesivno transformiranje svoje podobe jih umetnica usmerja v prepoznavanje in razbremenjevanje internaliziranih družbenih norm ter preko njih v iskanje svoje lastne avtentičnosti in naravnosti.

Vsa razstavljena dela izhajajo iz iskanja svobodne in emancipirane ženske seksualnosti znotraj patriarhalne družbe, prevprašujejo kulturno pogojenost percepcije spola, spolnosti in spolne identitete ter stereotipe, vezane na žensko telo. Zgodnja, seksualno eksplicitnejša se osredotočajo predvsem na umetničino lastno anatomijo, zaznamuje jih simbolična redukcija podob na genitalije. Sopostavljena so s kasnejšimi, manj neposrednimi, celo alegoričnimi deli, ki pozornost z njenega telesa pomikajo na splošnejša, širše družbena in politična vprašanja, implicirana s telesnostjo – pod vprašaj denimo postavljajo družbene imperative o večno mladostnem telesu ali samoumevnost pravice do seksualnega užitka. Izhodišče raznolikih naracij razstavljenih del simbolizira preprosta zvočna instalacija, poetična metafora za nekoč negotovo obdobje, iz katerega je vzniknila umetničina danes neomajna odločnost, predvsem pa zvestoba sami sebi.

V preteklost se pričujoča razstava tako ne zazira zgolj z značilno umetnostnozgodovinsko distanco, preteklosti ne skuša reinterpretirati; v obdobje nastanka večine predstavljenih del zre z nostalgijo, dovoljujoč si biti subjektivna in poetična. Na oddaljenost preteklega časa in anemičnost spomina namiguje s preudarno izbrano formo predstavitve: črno-bele reprodukcije več deset let nazaj nastalih del so natisnjene na papir in bodo po zaprtju razstave uničene. S svojim efemernim formatom pa reprodukcije ne aludirajo le na oddaljen čas in kraj nastanka originalov, temveč v kombinaciji z rožnato barvo ozadja tudi na teorijam neulovljiv, naiven in negotov element umetničinega ustvarjanja, ki praviloma ostaja skrit za eksplicitnim imaginarijem in samozavestno, pogosto strogo (samo)podobo.

Povod za nastanek njenih del je razmislek, izhajajoč iz pozornega opazovanja družbe, ki nas obdaja. Je zavedanje marginaliziranega položaja telesnosti kot posledice somatofobije[1] in dualizma, je preseganje odtujenosti od lastnega telesa in vnovično vzpostavljanje čuječega odnosa s samim seboj. Z nenehnim naglašanjem telesnosti so dela svojstvena afirmacija telesa in vsega tistega, kar je vpeto vanj, a četudi penetrirajoče asertivna, so povsem subjektivne izjave, ki ne predpostavljajo ene same, univerzalne resnice, zgolj možnost drugačnega, osvobajajočega in pristnejšega odnosa do lastne telesnosti in sveta, ki mu pripadamo.

Anja Guid

___________

Vlasta Delimar (1956, Zagreb), ključna osebnost hrvaške performativne umetnosti, je sodobni performans definirala skozi prizmo lastnega telesa kot primarnega sredstva izraza ter hkrati predmeta vsebine. Brezkompromisna v kritikah ideologij, s katerimi se v svoji umetniški karieri ukvarja vse od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, raziskuje pojma seksualnosti in ženskosti, odnose med spoloma ter različne faze življenjskega cikla in v javni prostor vnaša avtobiografske narative, ki pod vprašaj postavljajo opredelitve tako javnih in zasebnih kot normativnih politik identitete.

Lea Culetto (1995, Trbovlje) je vizualna feministična umetnica, ki raziskuje raznolike teme, vezane na žensko telo in njegove reprezentacije v družbi. V umetniški praksi se loteva najrazličnejših ustvarjalnih pristopov, od risanja in šivanja do videa, performansa in prostorskih instalacij. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah ter festivalih tako v Sloveniji kot v tujini. Leta 2019 je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Olja Grubić (1990, Pulj), vizualna umetnica in performerka, je leta 2014 diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani. Deluje v mediju performansa, kabareja, videoinstalacije in risbe. Sodelovala je s številnimi umetniki in likovnimi institucijami, več performansov je pripravila v okviru kolektiva Via Negativa. Z Jernejem Škofom vodita skupino Kabaret Tiffany.

___________

Projekt podpira Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške.

___________

Fotografije z odprtja: Simao Bessa

___________

[1] Pojem somatofobije (soma – gr. telo, fobia – gr. strah) v svojem razmišljanju o vzrokih za v zgodovini prisotno podrejenost telesa umu uvaja filozofinja Elizabeth Grosz. Izvor podrejenosti umešča v začetke antične filozofije, ki je anticipirala ločenost telesa od duha ter utrdila še danes pogosto diskriminacijo telesnega ter njegovo manjvrednost v odnosu do razuma. Glej Elizabeth Grosz, Neulovljiva telesa. H korporealnemu feminizmu, Zavod Emanat, 2008, str. 32.