Valerie Wolf Gang: a s t r a ◇ c o r p u s
17. 6. 2021 - 21. 7. 2021
napovedujemo


Umetnica: Valerie Wolf Gang

Kuratorka: Tia Čiček

___________

Celostna postavitev Valerie Wolf Gang v Galeriji Škuc zaokrožuje njeno raziskovanje povezav med človeškim telesom, tehnologijo in astronavtiko. Raziskavo je sprožil umetniški projekt, v katerem je računalnik preko nevronskih mrež učila pisanja poezije, izhajajoč iz teze, da je umetna inteligenca lahko avtonomno kreativna in zmožna umetniškega ustvarjanja brez pomoči človeškega uma oziroma umetničinega_kovega posredovanja. Med učenjem in pripravljanjem nevronskih mrež se je umetnica odločila, da omeji tematiko in določi bazo znanstvenih člankov na temo hidracije telesa in zdravega načina življenja. Ob večmesečnih pripravah nevronskih mrež in delu z umetno inteligenco pa se je nevede učila tudi sama. Postopoma je začela spreminjati svoj življenjski slog, kar je v obdobju dveh let močno vplivalo na njeno telo – spremenjeno fiziognomijo, način interakcije s svetom, bližnjimi in odnosom do vsakdanjih odločitev – in posledično  tudi na njeno psihofizično stanje. Neke noči svojega odseva v ogledalu ni prepoznala oziroma se je prepoznala kot drugo osebo – tujek v prostoru. Učinek je začela povezovati s pojavom, ko astronavt_ka prvič uzre Zemljo iz vesolja. Tovrstno soočenje s premestitvijo od telesa/planeta namreč sproži enkratno kognitivno in telesno izkušnjo, ki jo Wolf Gang vzporeja z lastnim vsakdanom; ko se ne prepozna v odsevu izložbenih oken ali se na avtobusnem sedežu s stegnom ne dotika več osebe, ki sedi poleg nje.

Reinterpretacija znanih prostorov, premikanje skozi čas in prostor sta zanjo postala način iskanja novega gibanja in zavzemanja lastnega osebnega prostora, ki ga avtorica skozi svoja dela pogosto izpostavlja. Med umetniško raziskavo se je osredotočala tako na fizično telo kot na psihološke vplive v povezavi s svojo psihofizično vzdržljivostjo. Potek izgubljanja kilogramov in pridobivanja izjemne telesne pripravljenosti je znotraj umetniškega projekta, predstavljenega v prostorih Galerije Škuc, drugotnega pomena – sama razstava izpostavlja dogajanje po njegovem zaključku, ki ga je zamejila s »krojenjem skafandra«. Astronavtska oprema se mora namreč popolnoma prilegati njeni_govemu uporabnici_ku, tako kot naj bi se prilegala koža, ki je zaradi spremembe telesa postala umetnici prevelika in jo je bilo potrebno kirurško odstraniti. Če skafander deluje kot oklep, ki nas pred svetom/vesoljem varuje in s tem ustvarja ločnico, kožo razumemo kot membrano – sredstvo izkušanja sveta in hkratno sredstvo umeščanja v svet. Koža ima biološko, družabno, domišljijsko, somatsko, politično, estetsko, nenazadnje kulturno življenje v »živem telesu« – in vsa ta življenja se medsebojno osveščajo in sooblikujejo.[1] Hkrati je koža telesu prva obrambna linija pred zunanjim svetom, na ta način psihično projiciran ščit, ki vsebuje jaz, vendar za razliko od oklepa otipna membrana predstavlja prepustno mejo, ki omogoča komunikacijo med notranjostjo in zunanjostjo, pa naj bo ta notranjost zasnovana materialno ali metafizično. Koža tako tvori mejo ne le med telesno notranjostjo in zunanjostjo, temveč tudi med psihično in fizično predstavo o sebi.[2]

Z lastno (samo)podobo smo soočeni tako ob sprehodu mimo pročelja galerije kot tudi ob gledanju umetničinih posnetkov. Popačeni odsevi, obrnjeni na cesto, provocirajo mimoidoče, ki jih lasten odsev zbode, saj ne gre za natančno zrcalno sliko. Sama ogledala pa po videzu posnemajo solarne celice, s katerimi vesoljske postaje pridobivajo energijo. Ob vstopu v galerijske prostore se odpirajo okna v številne svetove, v katerih se umetničino telo na novo uči izkušanja in spoznavanja lastne snovnosti. Ob gledanju ne spremljamo zgolj njenega gibanja, temveč postanemo pozorni na lastno telo, gibanje, dihanje, obračanje glave, odpiranje ust in vek – svoje nezavedne, morda celo nehotene premike.  V novem skafandru uprizarja občutja, ki jih je izkušala skozi preobrazbo. Ponavlja jih v mislih in poustvarja brez besed, popolnoma osredotočena na neverbalno komunikacijo telesa s prostorom in podoživljanjem izkušenj. Skozi izvedbo njeno telo in um učita drug drugega – gib misel in misel gib. Mantre si v tokrat nastalih okoliščinah ponavlja v maternem jeziku in ne v tujem, kot je za njeno prakso običajno. Besede namreč kot koža nosijo druge pomene, ki se jih zavedamo zgolj v neposrednem soočanju ali učenju.

Ključen element razstavljenih posnetkov so tudi krajine, nedoločljive, a z jasno zahodnoevropsko konotacijo. Niso zgolj kulise, ampak skozi naravne pojave in življenje v njih performirajo skupaj z umetničinim telesom. Telo z umeščanjem v prostor moti naravno ravnovesje, okolje pa hkrati vpliva na gibanje telesa. Novo ukrojeni skafander – koža zastavlja nove meje dojemanja snovnosti in navideznosti. S tem Wolf Gang nadaljuje raziskovanje na področju digitalnih umetniških praks in stremi za odgovori na vprašanja o avtonomnosti umetne inteligence ter umeščanja telesa in uma v kontekst tehnologije prihodnosti.

Tia Čiček

___________

[1] Cavanagh – Failler – Hurts. 2013. Introduction: Enfolded: Skin, Culture and Psychoanalysis. V: Skin, Culture and Psychoanalysis, ur. Sheila L. Cavanagh, Angela Failler, Rachel Alpha Johnston Hurts. New York: Palgrave, str. 3.

[2] Cohen, William. 2003. Deep Skin. V: Thinking of the Limits of the Body, ur. Jeffrey Jerome Cohen in Gail Weiss. Albany: State University New York Press, str. 63.

___________

Valerie Wolf Gang (1990) je intermedijska umetnica, režiserka, videastka, transdisciplinarna umetniška raziskovalka in pedagoginja. Raziskuje odnos med človekom in tehnologijo, sodeluje v mednarodnih raziskovalnih organizacijah, svoja dela pa razstavlja v mednarodnem prostoru (mdr. Weltmuseum, Dunaj; Inštitut za sodobno umetnost, Singapur; Center za sodobno umetnost, Portugalska: Expo Garden, Peking; Qubit, New York). Je dobitnica številnih uglednih štipendij in priznanj (mdr. nagrade Ivane Kobilce za aktualno produkcijo, vesne za najboljši študentski film, Darmstädter Tage der Fotografie, International Brain-Computer Interface Art Award, The Future of Innovation Award) ter ustanoviteljica UV Arthouse, ki producira eksperimentalne filme, videoinstalacije in raziskuje področje uporabe novih medijev. Predava o sodobnih umetniških praksah in filmu, je doktorska kandidatka na SAZU, strokovna sodelavka Inštituta za likovno umetnost na Dunaju, mentorica v programu Centra za kreativnost RS in deluje pod okriljem raziskovalnega centra RUK. Mednarodnih festivalov filma in novih medijev se večkrat udeleži tudi kot članica žirije, pogosto je gostja svetovnih konferenc, katerih tema so digitalni mediji na stičišču znanosti in umetnosti.

___________

Slovenska lektura: Inge Pangos

Angleški prevod: Arven Šakti Kralj Szomi

Oblikovanje zloženke: Lea Jelenko

Tehnično svetovanje: Sara Rman

___________

Zahvale: Urša Bonelli Potokar, Janez Čač, lekt. Breda Čop, Lukas Einsele, Albrecht Haag, Steve Maher, Pixelache, Gaja Naja Rojec – Knjižnica pod krošnjami, Dr. Mitja Oblak, Verena Schneider.