Umetnika: Lealudvik
Kuratorka: Tia Čiček
___________
Obrazstavni dogodki:
30. 1. ob 18. uri vodstvo po razstavi
13. 2. ob 18. uri pogovor z umetnikoma
20. 2. ob 18. uri vodstvo po razstavi
___________
Samostojna razstava umetniškega tandema Lealudvik izpostavlja nekaj ključnih del njunega dosedanjega delovanja, a jih tokrat preko uporabe različnih medijev tudi vsebinsko razširja. Vidnost sta dosegla predvsem preko grafičnega oblikovanja in zinov;[1] ta analogni medij jima je omogočal razvoj izrazito eklektičnega pristopa preoblikovanja vsebin in podob iz popularne okultistične kulture zahodnoevropskega sveta. Njuno zanimanje za sam medij pa je privedlo tudi do inovativne digitalne razširitve zina, prek uporabe prosto dostopne aplikacije za predvajanje GIF-ov, na virtualno raven. Doslej že razstavljeni videoposnetki so služili predvsem kot medijske razširitve drugače taktilnega analognega medija, tu pa so se osamosvojili oziroma jim je bila na razstavi v Galeriji Škuc dodana še druga medijska razsežnost.
Lealudvik posegata po okultističnih vsebinah, kar je razvidno že iz samega naslova razstave; As it is, so be it[2] je namreč zapis voditelja Procesualistične cerkve poslednje sodbe Roberta de Grimstona,[3] ki je z besedami Bratje, kot je, naj bo. naslavljal pripadnike apokaliptičnega kulta.[4] Prevzemanje tovrstnih elementov ne kaže na umetničino in umetnikovo podpiranje kultnega delovanja ali smernic, temveč na njuno zanimanje za vsesplošno prevzemanje ter mešanje podob, simbolov, manter in vsebin, ki so nosili lastnost svetega in so jih koristila tudi številna okultistična gibanja ter posamezniki v dvajsetem stoletju.
Gesto prevzemanja religijskih podob postavita v samo središče razstave in s tem označita njen izsiljen začetek. V sobi, obdani z belimi zgubanimi zavesami, visi prapor s spojeno podobo umetnice in umetnika brez glave, z osmimi rokami in kala lilijo na mestu, kjer bi se morala spojiti spolna organa. S svetniškim sijem obdana podoba v mandorli pa uokvirja naslov razstave, zapisan v stilizirani glagolici. Zapis se podvoji na tepihu pred praporjem, ki z optičnim trikom imitira črno luknjo v prostoru. V igri simbolov črne in bele magije ter v iskanju novih in razburljivih okultističnih obredij izzivata tragično usodo posameznika, ki ni pripravljen sprejeti končne žrtve – zapustitve ega. Igranje s simboličnimi pomeni tovrstnih spajanj privede tudi do mnogoterosti branja in razumevanja umetničinega ter umetnikovega partnerskega odnosa, ki se motivno multiplicira v drugih delih na razstavi. S postavitvijo predmetov, ki ponazarjajo lažno sakralno, v prostor sredi razstave, ga označijo za najbolj svetega in kažejo na izsiljeno centralno postavitev razstave. Preko ustvarjanja namišljene okultistične simbolike preizprašujeta svoj partnerski odnos, saj iščeta vzporednice med kultnimi strukturami in ujetostjo posameznika v rituale kapitalistične sodobnosti. Tovrstnih vprašanj sta se dotaknila tudi v delih, razstavljenih v prostorih okrog sakralnega centra.
Popačeno fotografsko podobo, ki spaja telesi umetnice in umetnika iz videa Four Eyed Monster (2018),[5] je bilo doslej mogoče videti samo kot nadgradnjo istoimenskega zina, tokratna umestitev na zaveso, ki jo premika veter iz načrtno izpostavljenega ventilatorja, pa se igra z idejo prečenja ločnic med analognim in digitalnim. Vsebinsko nadaljevanje imaginarne pošasti, ki jo razumeta kot poosebitev partnerske zveze, nadgrajujejo tudi sekvence videoposnetkov, ki ujeto “pošast” nudijo obiskovalcu v opazovanje. O podobni ujetosti, tokrat v sociološke spolne vloge in kapitalistični sistem, govorita v delu Teufelskreis (2018).[6] Neskončno plazenje v ponavljajočem se posnetku predstavlja nezmožnost pobega iz rigidnih sistemov in ritualov, v katerih smo vzgojeni. Povsem novo delo Fish Love (2019) kaže na razvoj njunega razumevanja sodobnega partnerskega odnosa in problematičnost romantiziranega pojma ljubezni. V trikanalnem videu umetnica in umetnika jesta odlitke telesa drugega, v ozadju pa je slišati njuna glasova, ki bereta transkript viralnega posnetka, v katerem rabin govori parabolo o “ribji ljubezni”, ki smo jo dandanes deležni in jo nudimo posamezniki. Kot ključno izpostavlja gesto dajanja in kaže na sebičnost, ki jo kapitalistični sistem podpira bodisi v intimnem odnosu do sočloveka bodisi v odnosu do splošnega družbenega. Umetnica in umetnik z branjem njegovih besed zasedeta mesto duhovnega vodje v svojem medsebojnem odnosu in skupnem odnosu do občega; z gesto hranjenja in s postavitvijo odlitkov njunih teles v središče umetniške instalacije pa nakazujeta zapustitev ega oziroma žrtev, ki je v medsebojnih odnosih potrebna.
Umetniška dela se zdijo na prvi pogled provokativna in vsebinsko moralizirajoča, vendar Lealudvik ne kritizirata okolja, v katerem delujemo, temveč želita s potenciranim prevzemanjem preprosto nakazati umetne in rigidne konstrukte, ki tvorijo našo realnost.
Tia Čiček
___________
[1] “Zini so knjižice, največkrat samozaložniške naredi-sam publikacije, ki nastajajo v majhnih nakladah in z nizkimi produkcijskimi stroški. V zgodovini so se pojavljali kot pomemben medij določenih subkultur dvajsetega stoletja, vse od ljubiteljev znanstvene fantastike in punka.” v Lara PLAVČAK, Sodobni umetniški zin, Zini!. Sodobna zinovska produkcija (Ljubljana, Mednarodni grafični likovni center, 24. 2.–28. 5. 2017, ed. Božidar Zrinski), Ljubljana 2017, p. 83.
[2] Kot je, naj bo.
[3] The Process Church of the Final Judgment.
[4] Robert DE GRIMSTON, Communications to all brethren (Information from Robert de Grimston), The Process Church of the Final Judgment Documents, 1968, p. 25. Kult je v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja deloval predvsem v Veliki Britaniji, kasneje pa tudi v Združenih državah Amerike ter Mehiki.
[5] Štirioka pošast.
[6] Začarani krog.
___________
Lealudvik sta umetniški tandem, ki ga sestavljata Lea Jelenko (1986) in Matjaž Komel (1987). Jelenko je diplomirala na oddelku za tekstilstvo in grafiko na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti, smer grafične in interaktivne komunikacije, Komel pa je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer vizualne komunikacije. Dejavna sta tako na področju vizualne umetnosti, grafičnega oblikovanja kot zinovske produkcije. Sodelovala sta na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim: V. Bienale neodvisnih (Kino Šiška, 2015), ZineZine (Galerija P74, 2016), Zini! Sodobna zinovska produkcija (Mednarodni grafični likovni center, 2017), Pazi, sveža grafika! / Watch out! wet print! In the waters on Leviathan (Ulična galerija Tam-Tam pod kuratorstvom MGLC, 2017) in Fotoknjiga in fotozin (Galerija DobraVaga, 2018), Four Eyed Monster (Kino Šiška, 2018), OFF THE HOOK | Crude: Body, Colour, Realism (ISBN Gallery+Books, 2018), AIR4 [100 artists] [100 artworks] (Ravnikar Gallery Space, 2019).
___________
Zahvale: Zavodu za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana, Naravoslovnotehniški fakulteti (Jure Ahtiku), Centru urbane kulture Kino Šiška, Tajdi Novšak, Alojzu in Zvonki Komel, Lari Plavčak in Mihi Kelemina.
Fotografije z odprtja: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Bojan Mijatović
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.