False Magic 3
19. 1. 2024 - 15. 2. 2024


Umetnik: Jaka Vatovec
Kuratorki_ja: Tia Čiček, Lara Plavčak

False Magic 9
Galerija Alkatraz
19. 1.–7. 2. 2024

Umetnik: Jaka Vatovec
Kuratorke_ji: Vesna Bukovec, Anabel Černohorski, Ana Grobler, Sebastian Krawczyk

Montažerka: Olga Michalik

___________

Obrazstavni dogodki

Ogled razstave z umetnikom in kuratorkami_ji v petek, 2. februarja.

False Magic 9 | ob 18. uri v Galeriji Alkatraz
False Magic 3 | ob 19. uri v Galeriji Škuc

14. 2. ob 18. uri: ogled razstave False Magic 3 v Galeriji Škuc

___________

False Magic povezuje razstavi v Galeriji Škuc (False Magic 3, 19. 1.–15. 2. 2024) in Galeriji Alkatraz (False Magic 9, 19. 1.–7. 2. 2024). Ključni pomisleki o projektu so temeljili na načinu naslavljanja nove produkcije, ki predstavlja vpogled v življenje z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM). Osebne zgodbe ustvarjalk_cev ostajajo bistven vir za interpretacijo umetniških del, hkrati pa lahko voajerski vpogled arhetipizira njihova življenja kot bodisi romantizirana bodisi neželena (npr. trpinčeni umetnik genij). Namen projekta in obeh razstav ni poučevanje javnosti in/ali predstavljanje življenja z OKM, temveč soočenje z umetniškim materialom, ki stoji kot metafora prvoosebne pripovedi o doživljanju motnje.

Susan Sontag je v eseju konec 70-ih spregovorila proti rabi bolezni kot metafore.[1] Razumeti bolezen posameznice_ka kot metaforo (npr. kot božjo kazen, kot rezultat neizživete energije) ni le neresnično, je tudi kaznovalno. Če jo metaforično uporabljamo za razlago družbe in drugih fenomenov, bolezen sama izgublja na resnosti in postaja vse bolj abstraktna. Jaka Vatovec po drugi strani ravno s prisvajanjem metafor izumlja vizualni jezik, ki ni niti diagnostičen niti površinski, v katerem lahko spregovori o svojem doživljanju OKM. Uro/žago lahko beremo kot simbol nevrodivergentnega časa (pod krovnim imenom krip čas[2]). Bodisi izgubljenega bodisi v očeh družbe neproduktivnega in neunovčljivega. Žepke časa zapolnjujejo kompulzije/rituali, ki ponudijo začasno olajšanje, svoj čas pa zahtevajo tudi obsesije/vsiljive misli, ki se kot plesen nenadzorovano širijo.

OKM je anksiozna motnja, za katero so značilne mučne, ponavljajoče se vsiljive misli – obsesije, ki vzbujajo strah, zaskrbljenost ali tesnobo, ter vzorci vedenja v obliki kompulzij (t. i. ritualov), ki naj bi jih ublažili. Številčnejša pričevanja o duševnem zdravju na družbenih omrežjih so pomagala razširiti razumevanje bolezni, motenj in oviranosti iz zgolj simptomatskega (zunanji medicinski pogled) v doživljajsko (prvoosebna pripoved).[3]

Destigmatizacija duševnih motenj je nujno potrebna, vendar lahko hitro zaide v trivializacijo, ki pa ovira resnično razumevanje doživljanja in potreb prizadetih. Prav to se je zgodilo z OKM – ker je v popularni kulturi in posplošeno zvedena na ekscentrično osebnostno lastnost ali stereotipe, kot so higiena rok ali živčno pospravljanje, lahko privede do nerazumevanje resnosti te motnje in njenega vpliva na vsakdanjik posameznice_ka. »Medtem ko je posameznica_k stigmatiziran_a zaradi pripadnosti marginalizirani skupnosti “duševno motenih”, je njena_gova motnja sama podvržena trivializaciji.«[4] Tiste_i v privilegiranem položaju (tj. brez duševnih motenj) z napačnim predstavljanjem OKM oropajo ljudi z dejansko OKM bistvenega hermenevtičnega orodja za posredovanje narave njihove izkušnje.

»Odklon in odklonilno stališče raziskav poskuša postaviti meje pri osvajanju in kolonizaciji znanja z označitvijo nedostopnega, tistega ki nam ni na voljo za prisvajanje ali razpravljanje, kar je sveto in o čemer se ne sme (iz)vedeti.«[5]

S tem premislekom se raziskovalke_ci odpovedujejo pripovedovanju določenih zgodb, ki so jim bile zaupane. Zavestno ne osvetljujejo določenih vidikov travmatičnih dogodkov, četudi bi z osveščanjem in zagovorništvom morda omogočili pomoč prizadetim skupnostim. Tuck in Yang namreč opažata, da je velik delež dela znotraj akademskih struktur zgolj reproduciranje zgodb o zatiranju.[6] Na ta način je preučevanemu materialu pripisana pomembnost, a razmerja moči ostajajo neenakovredna – akademski glas pa vsebine izkorišča za validacijo lastnega obstoja. Tovrstne trende reevalvacije posredovanja vsebin marginaliziranih zaznamo tudi pri obravnavi umetniškega materiala. Znotraj kuratorstva in umetniške produkcije prevprašujemo pozicije moči in ozadja govork_cev, postajamo občutljivejše_i na sam način pripovedovanja in kontekst, ne zgolj na informacije/vsebine, ki jih lahko pridobimo.

Razumemo, kaj nam je lahko povedano in nato nedeljeno. Neoliberalne smernice znanosti, kot tudi umetnosti, postavljajo v ospredje pripovedovanje težkih zgodb ranljivih skupin in posameznic_kov z namero opozarjati na človeške krivice in možnostjo poprave. Želimo si zgodb in del, ki nas pretresejo, nas premaknejo in skorajda prisilijo, da se ustavimo in razmislimo. V pričujočem projektu se poskušamo izogniti tako šokiranju kot pridigi, zato pa vabimo k premisleku. Cilj projekta je odvzeti momentarno reaktivnost težkih skritih zgodb, da lahko nagovarjamo s preudarnostjo. Poučevati, ozaveščati in zagovarjati z razumevanjem in sočutjem postajajo vedno bolj ključni vidiki samega kuratorstva in tudi umetniškega ustvarjanja, toliko bolj pomembni v prekarnih okvirih, v katerih smo kulturne_i producentke_i (kulturne_i delavke_ci, umetnice_ki, piske_ci, kuratorke_ji itd.) ujete_i.

Tia Čiček in Lara Plavčak

Če se prepoznavate v opisih OKM, se lahko obrnete k osebni_emu zdravnici_ku, ki vas po strokovno pomoč napoti tudi do psihiatrinje_a ali klinične_ga psihologinje_a.

___________

Jaka Vatovec (1989, Postojna) je leta 2016 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani – smer slikarstvo. Aktiven je predvsem na področjih slikarstva in risbe, izdal pa je tudi več knjig umetnika in fanzinov. V njegovem delu lahko najdemo vizualne vplive obrobnih subkultur in filmov B kategorije, predvsem grozljivke evropske produkcije 1970-ih, tematsko pa se ukvarja s pojmom duševnega zdravja in njegovega razumevanja ter s smrtjo in našim odnosom do nje – tako v fizični kot simbolni obliki. Slednje se pogosto prepleta z vsebinami religije ter obskurnimi spiritualnimi in magičnimi in/ali okultističnimi idejami. Predstavil se je na več samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, med drugim: vdih izdih, Kulturni dom Nova Gorica, Nova Gorica (2023); Vojska v Mestu, Hiša Kulture Pivka, Pivka (2020); Plevel / Weeds, Hiša Kulture Pivka, Pivka (2020); Baby Shower, Stiege 13, Dunaj, Avstrija (2019); Pobožična depresija / Post-Christmas depression, Galerija P74, Ljubljana (2017); SAMO skupinska razstava grafik, KAPSULA, Ljubljana (2019); Off the Hook, Neurotitan Gallery, Berlin, Nemčija (2017); Off the Hook, UGM, Maribor (2016), Motivi di famiglia / Family reasons, Villa di Toppo Florio, Videm, Italija (2014); EXHIBITION Nr. 23, CAC Landskrona, Landskrona, Švedska (2014). Sodeloval je na sejmih knjig umetnice_ka in umetniških edicij Konvencija Blind date (Galerija P74) ter Caffeine Hours (Indigo festival).

___________

[1] Sontag, Susan. 1978. Illness as Metaphor. New York: Farrar, Straus and Giroux.

[2] Crip time, gl. Alison Kafer. Nelinearni čas (in prostor), ki ga doživljajo ovirane osebe. Crip/krip izhaja iz cripple/kripelj, obe besedi pa si nekatere ovirane osebe in skupine na novo prisvajajo kot dejanje opolnomočenja in destigmatizacije. Neovirane osebe lahko besedo uporabljajo le z izrecno privolitvijo, če se nanaša na posameznico_ka oziroma konkretno skupino. V: Aplinc, Urška in Plavčak, Lara. 2023. Sick (21. 6.–18. 7. 2023, Galerija Škuc) [https://www.galerijaskuc.si/exhibition/sick/].

[3] Omeniti je treba, da aktivistke_i na področju študij oviranosti in študij norosti OKM kot obliko nevrodivergentnosti ne obravnavajo kot motnjo ali bolezen, temveč kot oviranost

[4] Spencer, Lucienne in Carel, Havi. 2021. ‘Isn’t Everyone a Little OCD?’ V: The Epistemic Harms of Wrongful Depathologization. Philosophy of Medicine l. 2 št. 1, str. 14.

[5] Tuck, Eve in Yang, K. Wayne. 2014. R-Words: Refusing Research. V: Humanizing Research: Decolonizing Qualitative Inquiry with Youth and Communities, London: Sage, str. 225.

[6] Prav tam, str. 227.

___________

Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Oblikovanje: Lea Jelenko

Fotografije z odprtja: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Matic Pandel

Koprodukcija: Galerija Škuc, KUD Mreža, SCCA-Ljubljana

___________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.