Fokus grupa: Občutek za delo
21. 6. 2014 - 13. 7. 2014


Kaj je v resnici osnovni neuspeh umetnosti danes? Kje se nahaja bistvo njene neizpolnjene obljube o boljšem svetu? Če sledimo Bojani Kunst, je možen odgovor v paradoksu, da je podoba umetnika pravzaprav idealna paradigma postfordističnega delavca, ki proizvaja s kognitivnimi in afektivnimi močmi v fleksibilnih delovnih razmerah brez ločevanja med delovnim in prostim časom.

Prav čas kot nevralgična točka splošne prekarizacije, ki jo simbolizira podoba umetnika, je v središču razstave Občutek za delo reškega umetniškega kolektiva Fokus grupe. Čeprav skupina produkcijske razmere v sodobnem umetniškem svetu tudi sicer pogosto postavlja pod drobnogled, je pričujoča razstava zgoščena refleksija postfordistične investicije v kreativne moči človeka.

Aktivna vloga umetnosti pri spreminjanju sveta je polna paradoksov, skorajda ironije, o čemer najboljše priča dolgo 20. stoletje. Začne se z eksperimenti zgodovinskih avantgard, predvsem ruske, ki v iskanju novega človeka briše tisto, kar razume kot buržoazno razmejitev zasebnega in javnega življenja. Avantgarda konsistentno izvaja ta projekt, pri čemer jo zanima tudi oblikovanje vsakdanjih predmetov. Fokus grupa zato v svojem projektu sledi načrtom Aleksandra Rodčenka in njegovih  učencev ter rekonstruira dva kosa pohištva, multifunkcionalne predmete, s katerim je hotel Rodčenkov krog revolucionarizirati vsakdanjik in tako prebiti oklep zasebnega kot zatočišča preživetih buržoaznih navad. Avantgardni eksperiment je z emfatičnim preoblikovanjem vsakdanjika meril na transgresijo starega: multifunkcionalnost pohištva v tem kontekstu odseva učinkovitost novega človeka in je v očeh avantgarde emancipatoren koreografski moment. Skoraj stoletje pozneje se paradoksna postfordistična reartikulacija nadaljuje z apropriacijo avantgardnega načela v pisarniški opremi, ki poskuša s kombinacijo delovnega gibanja in svojevrstne »pisarniške telovadbe« omogočiti, da je telo čim dlje sposobno služiti kapitalu.  Zato mesto na razstavi najdejo tudi t. i. klečalniki, množično proizvedeni stoli, vpeljujoč film What could possibly incite human beings to undertake tedious, tiresome, tasks?, ki meditativne velikonočne obrede prepleta s fragmenti knjige Michela Houllebecqa Platforma. Film se s sopostavljanjem ritualnih opravil in leposlovnih odlomkov o nematerialnem delu sprašuje o izginotju ločnice med gibanjem teles pod vplivom racionalne organizacije dela in gibanjem prostega časa. Morda lahko ritualni motiv filma beremo v luči poudarjene vidnosti dela v poznem kapitalizmu: delo kot način samorasti je samo po sebi vrednota (kariera) in se nenehno kaže, izvaja pred očmi drugih.

Osrediščenje postfordističkih produkcijskih načinov na tisto, kar je skupno človeštvu (Agamben), močno prevrednoti emancipacijsko silo kreativnosti, v katero je verjela umetnost 20. stoletja, ki tako postane temeljna sila kapitala. Na to dejstvo s kančkom sarkazma namiguje tudi video Fenêtre sur le monde, ki kaže na hibridno mešanje kontekstov delovnih opravil in sprostitve skozi ustvarjalno igro s pisarniško opremo na oknih poslovne četrti Pariza. V perfidnem »rahljanju« korporativnega delovnika se pred nami odpre nedosegljiv cilj: zlagana samoukinitev dela v čistem ustvarjanju.

Zato ne preseneča, da je izhodišče razstave Občutek za delo bil anahronističen element Rousseaujevega dela Sanjarjenja samotnega sprehajalca, kjer so filozofske refleksije predstavljene prek sproščenih opisov avtorjevih botaničnih sprehodov po naravi. Kot reenactment Rousseaujevih »sanjarjenj« je nastala serija performativnih sprehodov, na katerih so se avtorji z  različnimi sogovorniki na različnih lokacijah pogovarjali o problematiki časa v kontekstu prekarnega dela. Edini dokument o nezabeleženih pogovorih je herbarij, v katerem so ob izbranih rastlinah mestih za botanične taksonomske podatke navedeni ključni koncepti obravnavanih tem transformacije dela prek, kot pravi Bojana Kunst, »stalne in brezobzirne aktualizacije potencialnosti, kjer je oblika, sama časovnost(…), povsem pogojena z lastno finalizacijo«. To obsesivno smotrno naravnanost preizprašuje delo Perfect lovers Vol2, ki se kot reformulacija Gonzalez-Torresove kritike heteronormativne ekonomije partnerstva spremeni v grafikon Ownove paradigme o osmih urah za delo, sprostitev in počitek, ki ga današnja zgostitev časa sploh ne prepoznava v istem registru.

Položaj umetnika v produkcijskem procesu je zagotovo osrednje zanimanje Fokus grupe. Paradoksalno pa umetnik kot idealna paradigma postfordističnih sanj o neskončni fleksibilnosti skozi izkoriščanje kreativnih, afektivnih in kognitivnih zmožnosti človeka postane nekdo, ki je najpogosteje izključen iz ekonomije, ki jo zgledno uteleša.

 

Kustos: Vladimir Vidmar

 

 

Zahvale:

Razstave ne bi bilo mogoče izpeljati brez velikodušne podpore in (premalo) kompenziranega dela, časa, kapitala številnih prijateljev, sodelavcev in sorodnikov; Irena Borić, Nemanja Cvijanović, Iva Gobić, Vera Krstulović, Eva Kovač, Lily Hall, Marina Doritis, Milijana Babić,Saša Šimpraga, Rafaela Dražić, Valerija Barada, Kristina Čavlović, Bojan Mrđenović, Tamara Duganđija, Stane Huljić, Nika Mišković, Boris Rakamarić, Ekatarina Gavrilova, Petr Žukov, Nikita Kadan, Corina Apostol, Andrej Zavodnik.

 

Posebna zahvala sponzorju: DONAR d.o.o.

 

 

Obrazstavni dogodki:

Predogled razstave z umetnikoma in kustosom v soboto, 21. 6. ob 19.uri.

Pogovor s Fokus grupo v torek, 24.6. ob 18. uri.

Voden ogled razstave s kustosom v sredo, 2. 7. ob 18. uri.

______________________________________________________________________________

 

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL – Oddelek za kulturo.