Spolsko. Festivalska razstava Lezbične četrti
17. 9. 2020 - 27. 9. 2020


Kuratorki: Tia Čiček, Urška Lipovž s pomočjo Laure Gillard

Umetnice_ki: Cassils, Lea Culetto, Andreja Gomišček, Tatiana Kocmur, Naja Maria Lundstrøm, Liliana Piskorska, Zvonka T. Simčič

___________

18. 9. ob 18. uri: okrogla miza Prepletanja in razhajanja spola in seksualne identitete

19. 9. ob 15. uri: LGBTQI+ tura s Suzano Tratnik (zbor pri Herkulovem vodnjaku na Starem trgu)

20. 9. ob 11. uri: veganski lezbični branč in ogled razstave s kuratorkama Tio Čiček in Urško Lipovž

20. 9. ob 14. uri: filmska delavnica s Simono Jerala (ABC kratkega filma)

20. 9. ob 20. uri: projekcija dokumentarnega filma Game On! Queer Disruptions in Sport (Mária Takács, 2019)

20. 9. ob 21.30 uri: pogovor LGBTQI+ v športu (Mária Takács, Suzana Tratnik)

21. 9. ob 19. uri: branje besedil z literarnega natečaja in predstavitev novega Lesbozina

24. 9. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorkama Tio Čiček in Urško Lipovž

___________

Spolsko. Festivalska razstava Lezbične četrti izpostavlja pomen preizpraševanja fluidnosti spolnosti in spolne identitete skozi umetniška dela različnih slovenskih in mednarodnih umetnic_kov. Poststrukturalistično pojmovanje spola kot spektralnega in nebinarnega je odprlo pot številnim queer (dis)identitetam, ki razkrivajo in razbijajo krhke, statične koncepte spola in spolnosti. Skozi to paradigmo se pogosto razume, da imajo na primer lezbijke normativno spolno identiteto in da se vprašanja o spolu in spolnosti ne prekrivajo.

Lezbična aktivistka in teoretičarka Monique Wittig je postavila radikalno tezo, da lezbijke niso ženske. V svojem eseju The Straight Mind pojasnjuje, da lezbijka ne more biti ženska, ker je ta lahko predmet zgolj znotraj heteroseksualnosti.[1] Ne glede na to, ali so lezbijke ženske ali ne, ima lezbična identiteta dolgo in postopno prodirajočo zgodovino (ne)imenovanja in utrjevanja. Prav to pa je bilo ključno, da je lezbična identiteta (in z njo življenje!) postala vidna.

Beseda »homoseksualnost« je bila skovana leta 1869 v Nemčiji in je, tako kot večina splošnih izrazov (vključno z »geji«), zakrivala obstoj žensk v istospolnih odnosih. Takrat so lezbijke opisovali tudi kot tretji spol s spolno inverzijo, večina izrazov je bila kasneje izumljena v seksologiji fin de siècla. Ker spolna identiteta in spolna usmerjenost še nista bila ločena pojma, je bil opis gejev in lezbijk kot tretjega spola smiseln. Če nadaljujemo ta skrajšani sprehod skozi zgodovino, vidimo, da lezbična identiteta skoraj nikoli ni bila določena. V kulturi lezbičnih barov Londona, Berlina in Pariza dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja je lezbična identiteta dvojna ali celo sestavljena iz dveh (pod)spolov: »butch« in »femme«. Šele s feminističnim in sodobnim homoseksualnim gibanjem, začenši s stonewallskim uporom leta 1969, so se ti pojmi spremenili, čeprav niso povsem izginili. Beseda »lezbijka« se od takrat uporablja v lezbičnofeminističnih  gibanjih po svetu in še vedno ostaja svetilnik, ki širi vidnost. Kasneje se je beseda utrdila, kar štejemo za pomemben politični dosežek, a se skušala tudi zamejiti, da se je ne bi »zamenjavalo« z drugimi identitetami, kot sta biseksualne ženske ali transženske. Toda od dekonstrukcije spola kot performativnega[2] pri Judith Butler ter naraščanjem gibanj in identitet LGBTQI+ je vztrajanje pri starih mejah postalo problematično in neplodno. Čeprav utrjevanje lezbične identitete še vedno traja in ostaja pomembno za mlajše generacije, je ključno vedeti, da lezbična identiteta ni dodeljena samo cisspolnim[3] ženskam ter da lezbične identitete tako imenovane preteklosti še vedno živijo tudi danes.

Ker si želimo odprte razprave med queer in feminističnimi teoretičarkami_ki, Spolsko. Festivalska razstava Lezbične četrti razmišlja o fiksaciji in pretočnosti nenormativnih spolov in spolnih identitet v vzajemnem odnosu, podobno poudarja pomen feminističnih gibanj za oblikovanje lezbičnega gibanja in obratno. Razstava temelji na razmerju med različnimi gibanji kot teleološkim kontinuumom pa tudi kot soobstojem več konceptov, ki se medsebojno oplajajo in dopolnjujejo.

Vse_i sodelujoče_i umetnice_ki so obravnavale_i in razmišljale_i o lastni identiteti in samih konstruktih identitet, ki jih obdajajo in vplivajo nanje. Nekatere_i so uporabile_i poetična videodela za sklicevanje na ključne trenutke različnih lezbičnih in queerovskih gibanj druge polovice 20. stoletja (Liliana Piskorska), medtem ko so druge_i vsakodnevni napadi spodbudili k subverzivnem delovanju proti heteronormativnim standardom naše družbe (Naja Maria Lundstrøm). Sklicujejo se na predmete, ki krasijo naša telesa − oblačila kot eden najpomembnejših graditeljev naše identitete −, opozarjajo na načine, s katerimi nas omejujejo na binarno razumevanje spola (Lea Culetto). Raziskujejo pojme ženskosti in zaželenosti kot potrebo po izpolnjevanju določenih standardov, ki s pretiravanjem hitro postanejo karikatura (Tatiana Kocmur). Klesanje telesa v nevzdržljivo in izrazito transmaskulino pretirano nabildano obliko (Cassils),[4] poudarjanje legitimnosti lezbične (oz. sleherne) želje (Zvonka T. Simčič) in drobljenje politične lezbične identitete (Andreja Gomišček) še naprej opozarjajo na prepotrebno razpravo o spolni identiteti in spolni fluidnosti.

Spolsko. Festivalsko razstavo Lezbične četrti slavi raznolikost in kritično misel z razbijanjem spolnih konstruktov in spolnih stereotipov, ki vplivajo na naše vsakodnevno življenje, pa tudi na našo celostno vključenost v družbo. S pomočjo raznolikih predstavitev osebnih, družbenih in univerzalnih bojev se razprava o konstruktih, ki tvorijo naše identitete, in poznejši želji po ustvarjanju lastne lahko nadaljuje.

___________

Cassils (1975, CA) je vizualna_i umetnica_k, ki deluje na področjih performansa, filma, zvoka, kiparstva in fotografije. Mednarodno prepoznavnost je dosegla_el predvsem z ukvarjanjem in raziskovanjem telesa kot obliko družbene skulpture.

Andreja Gomišček (1976, SI) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz sociologije kulture ter hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika. Sodelovala je na več slovenskih in mednarodnih festivalih feministk in LGBTQI+. V svojih delih se ukvarja z raziskovanjem družbenih vprašanj skozi prizmo lezbične/gejevske identitete.

Tatiana Kocmur (1992, SI) je vizualna umetnica in izvajalka, ki v zadnjem času ustvarja in vzdržuje alternativne umetniške prostore. Leta 2020 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani končala podiplomski študij slikarstva.

Lea Culetto (1995, SI) je feministična umetnica, ki je leta 2019 končala podiplomski študij slikarskega programa Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani s tezo »Preveč, premalo, nikdar ravno prav« in druge pripovedi o ženskem telesu.

Naja Maria Lundstrøm (1981, DK) deluje v različnih medijih. Diplomirala je na umetniški akademiji Funen in tri leta študirala na dunajski likovni akademiji. V svojem umetniškem delu zavzema kritično stališče do družbenih, političnih in kulturnih vprašanj. Trenutno živi in ​​dela v Københavnu.

Liliana Piskorska (1988, PO) je diplomirala na Fakulteti za likovno umetnost v Torunju in doktorirala leta 2017. Skozi svoje umetniško delo se ukvarja z analizo družbenih vprašanj z vidika radikalne občutljivosti, ukoreninjeno v feministično-queer in feministično-posthumanistično prakso in teorijo.

Zvonka T. Simčič (1963, SI) je vizualna umetnica, ki prevprašuje družbeno dojemanje spolnih svoboščin in nadzor nad spolnim telesom. Njena dela na splošno govorijo o boju za človekove pravice in so močno vezana na lastne izkušnje v specifičnem družbenem kontekstu postsocialistične družbe.

___________

Zahvale: Galerija Ronalda Feldmana, Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Zavod CCC, Evan Grm (Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija)

___________

Fotografije z odprtja: Simao Bessa

Fotografije postavitve: Klemen Ilovar

___________

[1] Monique Wittig, »The Straight Mind« (1980), v The Straight Mind and Other Essays, Boston 1992, str. 21–32.

[2] S trditvami Simone de Beauvoir Butler razlikuje med spolom kot biološkim dejstvom in spolom kot kulturno razlago ali pomenom tega dejstva; v Judith Butler, »Performative Acts and Gender Constitution: An Essay in Phenomenology and Feminist Theory« (1988), v Theatre Journal, Vol. 40, št. 4, 1988, str. 519–531.

[3] Cisspolnost: spolna identiteta, pri kateri se spolna identiteta osebe ujema s spolno identiteto, ki je bila osebi pripisana ob rojstvu. Latinska predpona »cis« pomeni ʻna isti straniʼ ali ʼna tej straniʼ; v: Sam Killerman, Glossary, A Guide to Gender, 20172, str. 260.

[4] Julia Steinmetz, Notes on Cuts. Cuts: A Traditional Sculpture, New York, 2013.