Umetnik: Gašper Kunšič
Kurator_ka: Tia Čiček
___________
Obrazstavni dogodki
27. 5. ob 18. uri: Predstavitev knjige umetnika Gašperja Kunšiča (Ljubljana Art Weekend)
2. 6. ob 18. uri: Ogled razstave s kuratorko_jem Tio Čiček
___________
»Nikjer ni kot doma,« ponavlja Doroteja v Čarovniku iz Oza upajoč, da jo mantra vrne v črno-beli svet domačije v Kansasu, od koder si je na začetku filma želela pobegniti. Heimat Camp naslavlja ambivalenten odnos umetnika Gašperja Kunšiča do pojmovanja doma, kjer skozi Technicolor mavrico gleda od doma proti svetu in se iz sveta skoznjo obrača nazaj proti domu. V delih interpretira, prireja in si prilašča arhetipe okolja, v katerem je odraščal, s sebi lastno kvirovsko senzibilnostjo. Vpleta figure, podobe in oblike, vzete iz ljudskega izročila, zapuščine monumentalne socialistične plastike in muralistike ter katoliške ikonografije angelov, golobic in prebodenega srca. Podobe potopi v svet domišljijskih prividov, čustvene razrvanosti, vznesenega patosa ter jih z geometrično zasnovo zameji v like, ki jih lahko obvladuje kot umetnik in kot človek. Barviti svet Oza je le preslikana in oplemenitena resničnost Dorotejinega vsakdana.
Dom je za Kunšiča polje večnega boja med na eni strani ujetostjo v zasidranih pričakovanjih in družbenih normativih konservativnega okolja, na drugi zasanjanim svetom pastoralnih radosti in domotožja v vzvratnem pogledu rožnatega ogledala. Kje je tu mesto za fanta tenkočutnega značaja in umetniške dispozicije? Kunšič se notranje shizme loti z metodo hiperidentifikacije. Camp, prej senzibiliteta kakor estetska kategorija, je način, ki mu omogoča osvoboditev iz zunanjih definicij doma v lastno konstrukcijo pomena doma. Pojem camp lahko razumemo kot način gledanja in strategijo preživetja; samoniklo je izšel iz kvirovske kulture, v eseju Zapiski o campu pa ga je utemeljila Susan Sontag.[1] Camp s pretiravanjem in potenciranjem družbene klišeje in kalupe pripelje do točke sublimacije in jih tako razgali ter razoroži njihovih represivnih vzvodov.
Sontag deli camp na tistega, ki se zgodi ponesreči, ki je iskren in naiven, ter onega, ki se zaveda samega sebe, ki je sredstvo za sporočanje. Pri obeh gre za kodirani jezik, ki ne izhaja iz samega besedila ali forme, marveč iz dojemanja besedila ali forme pri sprejemnici_ku, bralki_cu, gledalki_cu. Gre za skrivno govorico znotraj skupnosti istomiselnih, za praznovanje fantastičnega, čudovitega, izjemnega v pogosto vsakdanjem, preprosto slabem ali celo zavržnem. Kunšič ljubezen do doma, domoljubje – ideološko obremenjen in politično zlorabljan pojem – skozi prizmo campa iztrga iz primeža zloveščih tradicionalnih vrednot in nacionalistične instrumentalizacije ter ponudi drugo, neustrašno, ljubečo in pomirjujočo – tudi lastnosti njegovih Varuhov – interpretacijo doma. Blut und Boden[2] postaneta skupnost in prostor, če si privoščimo nekaj patetike. Kunšičev Heimat Camp je, po Sontag, oboje, iskren in naiven hkrati, pa tudi usmerjen, namenski, kakor kdaj in kakor kje.
Glavni gradniki Kunšičevih podob so figura, ornament in besedilo. Navdih črpa v figuraliki, moški figuri, tudi lastni, ki se giba med fizično močjo herojske hrabrosti ter ranljivostjo telesnosti in duha. Kljub značilni oglato zasnovani konturi figur je v njih mogoče zaznati mehkobo. Sklonjeno otožen ali prodorno iskriv pogled, nakazana zardelost, sproščen kontrapost, nežni pregibi zapestja. Homoerotika, ki je v socialističnih spomenikih in navsezadnje v oltarnih upodobitvah mučenikov, svetnikov in angelskih figur implicitna, postane meso. Figure so pogosto zamejene z okvirjem ali pri večjih, prostorskih postavitvah stisnjene do robov prostora. Včasih so kakor ikone, postavljene frontalno, drugič zverižene v krču.
Obla linija je skoraj izključno uporabljana v ornamentalnih elementih. Kunšič ljudski ornament – nagelj, bršljanov list, petelin, venec, vzorec lesene ograje – v camp maniri povzdigne v avtonomno podobo, bogato s konotacijami. Ornament, ki ga je Adolf Loos označil za zločin,[3] lahko pri Kunšiču beremo v smislu kvirovske emancipacije. Tisto, kar je odveč, preveč, kar je kič, kar nima mesta v resni umetnosti, je postavljeno v središče – zahteva obravnavo. Kjer se srečata ornament in družbeni ustroj – v državnih simbolih – je vir Kunšičeve palete. Na njej so bile na začetku umetnikove kariere jasno ločene barve slovanske, jugoslovanske, slovenske trobojnice, v zadnjem obdobju pa so vse bolj premešane v odtenke rožnate in vijolične.
Ornament se v Kunšičevem imaginariju pojavi tudi z uporabo glasbe. Kot ponavljajoči vzorec se ziba skozi motive narodnozabavnega valčka in polke ter štanc slovenskih popevk in šlagerjev. Besedila in miti slovenskih pevk – zlasti Helene Blagne, same po sebi camp ikone in varuhinje kvirovskih skupnostih že od devetdesetih let – se umetnika dotaknejo posebej polnokrvno. Besedila bere kot poezijo, kot evangelij. »Srebrna reka je spomin na srečo najine mladosti.« Kdo si drzne zanikati čustveni naboj tega verza in slik, ki jih prikliče?
Gašper Kunšič v samoizgnanstvu na Dunaju in v Frankfurtu razmišlja o domu. Podobno kot so več kot stoletje pred njim počeli dunajski »vesnani«, člani umetnostnega društva Vesna; Gvido Birolla, Maksim Gaspari, Hinko Smrekar in drugi. Z distance lahko jasneje, pa tudi romantično gleda na kraje, podobe, navade, ljudi in zgodbe, ki si jih pripovedujejo. Ozira se proti domači skrinji, kjer so skriti spomini, doživetja, bolečina in okostnjaki. Na poti domov zaobide pasti samoeksotizacije in doseže premišljeno avtopoetiko, ki ga razkriva in varuje hkrati. Večplastnost lastne identitete vplete v vezenino plašča, kamor lahko ob svojih ramenih sprejme še druge, ki si delijo – ali pa vsaj lahko mislijo – njemu sorodno izkušnjo. V Heimat Camp Gašper Kunšič ustvari prostor, podobo in formo dóma po lastni meri in zastavlja vprašanje: Komu pripada ljubezen do domovine?
Jure Kirbiš
___________
[1] Sontag, Susan. 1964. Notes on “Camp”. New York: Partisan Review.
[2] Kri in zemlja.
[3] Loos, Adolf. 1913. Ornement et Crime. Pariz: Les Cahiers d’aujourd’hui.
___________
Gašper Kunšič (1992) je študiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, na Universität für angewandte Kunst Wien in Akademie der bildenden Künste Wien ter na Hochschule für Bildende Künste – Städelschule v Frankfurtu. Za študij v tujini je prejemal štipendijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Razstavljal je v House of Spouse (Dunaj, 2023), Wien Museum MUSA (Dunaj, 2022), Mestni galeriji Ljubljana (2021), Galerija Gallery (Ljubljana, 2021), Avstrijskem kulturnem forumu (London, 2019), Centru urbane kulture Kino Šiška (Ljubljana, 2018), Krinzinger Projekte (Dunaj, 2018), Kunstraum Niederösterreich (Dunaj, 2017), UGM Studiu (Maribor, 2016). Sodeloval je na bienalu Mediterranea 19 (San Marino, 2021).
Kunšič v delu apropriira vizualne reference slovenskega podeželja svojega otroštva ter folklorne motive in popkulturo območja bivše Jugoslavije. Razstavne prostore z intervencijami in deli preoblikuje v čustveno nabite ambiente, ki pokvirjajo tradicionalno in s tem ustvarjajo nov (folklorni) svet za tiste, ki ne pripadajo. Živi in dela na Dunaju in v Frankfurtu.
___________
Zahvale: Damjan, Nevenka in Jerca Kunšič, Tadeja Mancini.
___________
Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleška lektura: Arven Šakti Kralj
Naslovna podoba: Gašper Kunšič
Oblikovanje: Lea Jelenko
Pomoč pri poslikavi: Nastja Mezek
Fotografije z odprtja in predstavitve knjige umetnika: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Klemen Ilovar
___________
Koprodukcija knjige umetnika:
MGLC – Mednarodni grafični likovni center
SKICA – Slovenski kulturno-informacijski center v Avstriji
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana
