Pričujoča razstava Katalin Ladik, izjemne, a spregledane umetnice, katere pomena smo se začeli zavedati šele v zadnjih letih, se osredotoča na njene poetske eksperimente, na presečišče glasu, telesa, pomena in zapisa. Kljub temu si izposoja naslov njenega dela, ki ni vključeno v razstavo in ki meri na problematiko družbenega spola, drugo pomembno področje njenega umetniškega dela. Kljub grožnji, da se bo izbira tega naslova zaradi odsotnosti referenčnega dela v teh s politično korektnostjo obremenjenih časih lahko zdela nevaren zdrs, izhajamo iz naključnega ujemanja med tem naslovom in problemskimi izhodišči, ki jih odpira poetski eksperiment Ladikove. Kričeča luknja sloni na delih, v katerih se Ladikova spopada s paradoksom glasu kot presečišča med jezikom in telesom, ki ne pripada nobenemu od njiju, je pa kraj njunega srečanja.

Ni naključje, da je poezija obeležila že začetke vsestranske umetniške poti Katalin Ladik, ki bi jo v nomenklaturi umetniških polj lahko označili kot pesnico, vizualno umetnico, igralko. Prav poezija je polje, kjer se, če uporabimo besede slovenskega filozofa Mladena Dolarja, lomi kavzalnost med glasom in pomenom, v kateri naj bi glas predstavljal sredstvo, cilj pa pomen. Poetski učinek namreč sloni prav na presežku glasu nad pomenom, glasu, ki pomeni več od intendiranega smisla. To razsežnost »osamosvojitve prenosnika« radikalno raziskuje Katalin Ladik v svojem delu, in sicer v obeh možnostih: kot vizualno poezijo, v kateri zapis v svoji formalnosti prevlada nad pomenom, in kot fonično poezijo, kjer se glas radikalno zoperstavi operaciji označevanja. Vendar je v središču zanimanja prav napetost med glasom, ki postane zdaj nosilec ekspresije, ki je več od pomena, in pomenom, ki šele omogoča to ekspresijo, saj se »pomen glasu« lahko vzpostavi šele ob označevalcu kot meji, ki jo mora preseči.

Glas zavzema do telesa isti odnos (ne)pripadnosti, kar vzpostavlja naslednje pomembno polje poetskega eksperimenta Katalin Ladik. Glas izhaja iz telesa, a se od njega takoj loči, je vselej učinek, ki se, kot pravi Dolar, osamosvoji od vzroka, tako da je med njegovim virom in slišnim učinkom vselej neka zareza, za katero se zdi, da je ni mogoče premostiti. To neujemanje se navsezadnje kaže v akuzmatizmu, nemožnosti pripetja glasu na njegov vir. Njegovemu viru lahko sledimo do ustne špranje, saj nam njegov dejanski izvor v predpostavljeni notranjosti ni dosegljiv. Kričeča luknja (in tukaj se je naslov pravzaprav izbral kar sam) označuje kraj, kjer se naš pogled ustavi, kar sijajno kaže foto-performans Poemim, kjer steklena bariera predstavlja zadnjo linijo obrambe pred grozečo režo. Kar pri tem vidimo, je svojevrstna abeceda izklesanega obraza, tihe vizualizacije zvoka, ki je ostal ujet za stekleno pregrado. Nasploh se zdi, da Katalin Ladik do viška pripelje Žižkovo tezo, da se sleherne emisije glasu drži »minimum ventrilokvizma«, saj neobrzdane arhaične moči njenih foničnih izvedb skorajda ne moremo povezati z njihovim virom, vitko pesnico pred nami, temveč se zdi, da jih posreduje neki notranji Drugi.

Ključen za Katalin Ladik je prav problem zajemanja te zlomljene kavzalnosti, ki glas veže po eni strani na jezik, po drugi na telo. Njene partiture, kolaži in pesmi so dejanski poskusi, da bi se s tem presežnim pomenom, na katerem slonita poezija in petje, soočili, vendar ne da bi ga dokončno zaprli v kod, ki kljub svoji razliki od jezikovnega, še vedno postane nekaj, kar je mogoče univerzalizirati in ponoviti, s čimer presežnem učinku odvzamemo moč. Prav temu se Katalin Ladik skuša izogniti z nenehnim izumljanjem novih zapisov, vizualizacij, ki si nikakor ne prizadevajo za univerzalizacijo, saj je veljavnost njihovega koda krhka: njihova »izvedba« je case-sensitive, lahko se spreminja ob različnih priložnostih izvajanja. Poudarek je torej na ohranjanju asemantične uporabe glasu, ki kleše telo in ga širi po prostoru, hkrati pa na nenehnem ohranjanju svojevrstne nesklenjenosti, nenehnem prelivanju med vizualno, sonorno in telesno utemeljeno umetniško prakso. Dela se ne izčrpajo v enem mediju, temveč vedno napotujejo na svoj drugi medijski potencial: kolaži niso le vizualne poezije, temveč partiture za zvočni dogodek; fonopoezije pa ne vsebujejo samo značilnih ritualnih in arhaičnih zvokov, temveč se prelivajo v akcije, v katerih telo neposredno postaja instrument.

Kričeča luknja tako zarisuje prostor nemogočih razmerij, presekanih stičišč zunanjega in notranjega, subjekta in Drugega, telesa in jezika. Poetski eksperiment Katalin Ladik vztraja v tej napetosti in je noče zakoličiti v neko dokončno formo, v neki drugačen, kompleksnejši jezik, temveč ji sledi v fluidnem prehajanju čez nestabilne zapise.

Kurator: Vladimir Vidmar

Obrazstavni dogodki

14.12. ob 18. uri: voden ogled razstave

Zahvale: Emese Kürti, acb Gallery

fotografije postavitve © Dejan Habicht