V času, ko čutimo boleče posledice družbene atomizacije, je obrat tega procesa vse prej kot samoumeven. Jasno je, da proces ni reverzibilen, ne moremo se dokopati do izgubljene moči kolektivnega prek pogleda v preteklost in jo enostavno rekonstruirati. Jacques Rancière nas opozarja, da človeška bitja povezuje določeno senzorično tkivo, ki določa moduse skupnosti, zato se politika dogaja skozi transformacije tega senzoričnega tkiva skupnosti. Množica spojev in prekinitev, ki določajo načine, na katere umetnost ustvarja skupnost, nastajajo z upanjem na »ljudstvo, ki ga še ni«.

Maja Hodošček začenja svoj projekt v prostorih celjske Gimnazije Center, natančneje v njeni debatni skupini, prav z vpogledom v dialektiko spojev in razdruževanj. Dijaki so se sestajali več mesecev, da bi napisali kolektivno pesem, s katero so reagirali na občutek vsesplošne politične nemoči, ki so jo reflektirali na ozadju zgodovine gibanja neuvrščenih. Debatna skupina, ki jo spremljamo na dvojni video projekciji, izredno lucidno rekonstruira politično scenografijo našega časa, pri začrtovanju poti v prihodnost pa se zaplete. Najprej se je treba odtrgati od občutka apatije, ugotoviti, da zgodovine ne moremo enostavno oživeti, izogniti se je treba pastem instantnih rešitev. Po tej poti se dijaki počasi prebijajo naprej, medtem pa v nastali dinamiki preverjajo in zagovarjajo svoje ideje, trudijo se poslušati in upoštevati druge ter razmišljanja o svojih izkušnjah ustrezno pozicionirati v širši družbeni kontekst. Prizadevajo si spoštovati skupnost, ki nastaja v tem procesu, ne da bi zrušili načela, za katera verjamejo, da nas lahko izvlečejo iz pat pozicije, v kateri se nahajamo. Poleg vsega tega želijo ustvariti delo, napisati pesem. Prav vzporednost ustvarjanja del – po eni strani različne kreativne šolske skupine, po drugi Maja Hodošček in njeno vzpostavljanje situacije – je os premisleka o novih modusih reprezentacije, ki je v osrčju umetničinih prizadevanj.

Dinamike, skozi katere se vzpostavljajo kreativne skupine dijakov celjske gimnazije, so momenti agonističnega ustvarjanja skupnosti. Posnetki njihovih ‘iskanj’ umetniškega dela kot točke srečanja ne predstavljajo iskanje ‘izraza’, ki bi prezentiral določeno idejo ali stanje. Nasprotno: gre za procese dezidentifikacije, skozi katero šele pride do politične subjektivacije. Pogoj za to, da dijaki začnejo delovati  kot politični subjekti, je njihova dez-identifikacija kot dijakov in usmerjanje njihovega pogleda drugam. Ločitev med njihovo pozicijo v šoli in njihovim pogledom, ki je zdaj usmerjen v drugo smer, nazorno pokaže novo razporeditev čutnega, novo definiranje tega, kaj določeno telo zmore in česa ne. Politični moment kreativnega procesa debatnega kluba celjske gimnazije ni dejstvo, da je bila spodbuda za pogovor zgodovinski fenomen gibanja neuvrščenih ali premišljevanje možnosti politične ‘tretje poti’ danes, temveč dejstvo, da se kreativnem procesu, ki smo mu priče v delu Maje Hodošček, spreminja določen senzorij. Ta moment izpostavijo videi Poem, Jam in Celebration, ki kažejo gledališka in glasbena dela drugih ustvarjalnih skupin srednješolcev. Ta sicer nastanejo na podlagi ‘politične’ pesmi debatnega kluba, sami videi pa bolj kot proces kažejo – umetniško delo. Čeprav jam sešna, improvizacije a capella in impro-gledališkega odziva ne moremo več neposredno povezati z nobeno konkretno politično vsebino, so rezultat procesa, ki je po svojem momentu prerazporeditve čutnega vsekakor političen. Gre za politični efekt, ki ga estetska izkušnja vleče iz motenja predpisanih načinov, na katere se telesa morajo ujemati s svojimi funkcijami in pozicijami.

Razstava Maje Hodošček Potrebujemo naslov je pravzaprav premislek o alternativah, ki so na voljo umetnosti za njeno politično delovanje. Pri tem je simptomatično dejstvo, da se od angažirane razprave srednješolske debatne skupine prebijemo do umetniških del, ki neposredno ne proizvajajo nobene aktivistične retorike niti ne postavljajo zavestno koordinate za delovanje nove skupnosti, temveč v ustvarjalnem procesu ‘prerazporejajo’ elemente izkušnje svojega okolja, šole, prepoznajo se kot nekaj drugega in ne (samo) dijaki ter tako najdejo nove načine kolektivnega izrekanja. Maja Hodošček pri tem ne piše zgodbe o združevalni moči umetnosti, temveč raziskuje, kako smo s preoblikovanju okvirjev naših zaznav in afektov »narazen, a skupaj«. Zato se razstava začne in konča z delom v nastajanju, The Dreaming Society. Delo je odprta platforma, prazen prostor, ki ga dijaki s svojimi razmišljanji še morajo opredeliti in ki ga na nenavaden način razlaga naslednja Rancièrova misel:» Umetniško delo so ljudje, ki šele prihajajo in spomenik pričakovanju, njihovi odsotnosti. Umetniška disenzualna skupnost ima dvojno telo: je kombinacija načinov produkcije učinka iz samih sebe: ustvarjanje nove skupnosti med človeškimi bitji, novega političnega ljudstva.«

Kustos: Vladimir Vidmar

Spremljevalni program

16.12.2015 in 12.1.2016, ob 18.uri.