Umetnik in umetnice: Nataša Berk, Karla Damari, Jacob Morgen, Ladies of the Press*
Kuratorka: Jasna Jernejšek
___________
Obrazstavni dogodki:
16. 12. 2021 od 18.00 do 21.30: Ladies of the Press* Green Screen Photobooth performans
17. 12. 2021 ob 17.30: ogled razstave z umetnicama Ano Čavić in Renée O’Drobinak (Ladies of the Press*) ter kuratorko Jasno Jernejšek (v angleščini)
6. 1. 2022 ob 18.00: ogled razstave z umetnico Natašo Berk in kuratorko Jasno Jernejšek
14. 1. 2022 ob 18.00: ogled razstave z umetnicama Natašo Berk in Ano Čavić ter kuratorko Jasno Jernejšek (v angleščini)
___________
Nekoč pred davnimi časi, veliko pred pametnimi telefoni, je bilo zrcalo. Ta optični element, običajno gladka ravna, vbočena ali izbočena svetlobo odbijajoča površina, ki so ga poznale že malodane vse starodavne civilizacije, je zaradi svojih fizikalnih specifik (zrcaljenja vsega, kar odseva) postal temelj bogate simbolike tako v mitologiji, ljudskem izročilu in pripovedništvu kot v vizualni umetnosti in popularni kulturi. V skladu z različnimi verovanji se je zrcalo povezovalo z (vse)vednostjo, (samo)spoznanjem, magičnostjo, resnico, skladnostjo in harmonijo, pa tudi nečistostjo, pohoto, nečimrnostjo in minljivostjo. Lahko je predstavljalo mejo, vrata ali portal v druge dimenzije, onostranstvo ali kakšen drug vzporedni, običajno temačnejši svet (narobe obrnjeni svet); lahko pa delovalo kot amulet, ki odvrača in varuje pred nesrečo, boleznijo in uroki. Danes zrcalo uporabljamo pri vsakodnevnih ritualih, kot je urejanje videza; služi lahko kot dekoracija prostorov ali statusni simbol; lahko je vgrajeno v druge naprave, recimo fotoaparat.
Ponekod so verjeli, da je podoba v ogledalu na poseben način vezana na ogledalo, da je celo duša sama, in da ima naš zrcalni dvojnik neko lastno eksistenco in voljo (vključujoč tudi potlačene temačne impulze, nagone in želje). Ta negativni pol naše osebnosti ali sebstva, kot ga je kasneje poimenovala psihoanaliza, je na podoben način, kot je bilo ogledalo orodje Psihe, ki je psihoanalizi dala ime, na poti samospoznanja mogoče osvetliti in se z njim soočiti (ali pa ne). Podobo in s tem dušo je s prezgodnjim, prepogostim ali predolgim ogledovanjem v zrcalu mogoče tudi izgubiti, »ukradejo« pa jo lahko tudi naprave in/ali mediji, ki tako ali drugače vsebujejo ogledalo, npr. fotografija. Podobno magično moč se je zato pripisovalo tudi portretu, ki predstavlja podobo dvojnika. Razbiti ogledalo simbolno pomeni razbiti dušo, ki se ne more vrniti nazaj v telo, zato skoraj povsod po svetu pomeni nesrečo v najrazličnejših variacijah. Je tudi metafora za spuščanje in osvobajanje od iluzij, osamosvojitev našega zrcalnega dvojnika, z njim pa tudi naše (samo)podobe.
Umetnik in umetnice na razstavi Zrcalce, zrcalce … se osredotočajo na različne vizualne in metaforične vidike zrcala kot fizičnega objekta ter raziskujejo družbene razsežnosti in učinke pogleda v zrcalo.
Karla Damari se v dialogu z Natašo Berk ukvarja s konceptom zrcaljenja in njegovimi fizikalnimi zakonitostmi. Damari v iluzionističnih prostorskih predstavitvah, v katere Berk posega z minimalno intervencijo, raziskuje, kako zrcalna podoba vpliva in spreminja percepcijo poznanega prostora, v tem primeru Galerije Škuc.
Jacoba Morgena fascinira sam akt ali dejanje pogleda v ogledalo, s katerim se poigrava na različnih ravneh. Skozi interakcijo z vsakdanjimi predmeti, oblečenimi v materiale, ki odbijajo, odsevajo ali zrcalijo svetlobo, raziskuje prakso mimobežnega ogledovanja. Rokovanje s posameznimi predmeti, v katerih obiskovalka_ec lovi pogled na svojo podobo, pogojuje določene način gibanja in rabe telesa, izzove specifične geste in mimiko, z uspešno »ujetim« pogledom pa tako tudi dopolni posamezno umetniško delo. V seriji minimalistično zasnovanih »nesmiselnih« ogledal (si) zastavlja vprašanje, ali je mogoče pogledati za ali skozi ogledalo in tako »prestopiti na drugo stran«. Zanima ga tudi, kako na interpretacijo v ogledalu videne podobe vplivajo zunanji dejavniki, recimo intenziteta svetlobe in/ali položaj svetlobnega vira.
Performans Ladies of the Press* vključuje kabino za fotografiranje (photo booth) in zeleni zaslon (green screen) za enostavno menjavo ozadja in dodajanja posebnih učinkov. Performerki v ujemajočih se kostumih posnemata nevidno delovanje mehanskega stroja, ena prevzame vlogo virtualnega operaterja, druga vlogo procesorja, ki izdeluje fotografije. Stroj z nepredvidljivo človeško intervencijo pa, namesto da bi avtomatsko odslikaval tisto, kar je pred njegovimi »očmi«, samovoljno spreminja nastavitve, fotografiranim osebam dodaja ali odvzema karakteristike in nasploh proizvaja lastne interpretacije tega, kar vidi. In tako na koncu nič hudega sluteča_i obiskovalka_ec kabine dobi portret, ki je vse kaj drugega kot to, kar bi pričakovali. Performerki z obilico humorja preigravata »dejstva« vidnosti in nevidnosti, dvojnost in podvojitve ter preizprašujeta tako družbena pričakovanja, vezana na (pogled na) lastno podobo, kakor tudi učinke sodobnih mitov in pripovedi, po katerih živimo.
Od vseh (magičnih) sposobnosti, ki so se v zgodovini pripisovale zrcalu, je bila zagotovo najbolj preroška ta, kako pomembno bo za sodobno družbo postal videz – ki ga redno in pogosto preverjamo v zrcalih in zrcalu podobnih odbojnih površinah, pogosto pa ga iščemo tudi v drugih ljudeh (za katere pravimo, da nam nastavljajo ogledalo). A naša vzhajajoča, pogosto pejorativno imenovana kultura narcisizma nima toliko opraviti s posameznicami_ki, zaljubljenimi v svojo podobo, podobno kot je bil mitološki Narcis, ki je zaradi tega utonil. Bolj je izraz preobremenjenosti z lastnim videzom, ki je postala posebno učinkovita oblika (samo)nadzora in (samo)discipline. Pogled v ogledalo je namreč že vedno tudi družbeno zaznamovan in niti pred ogledalom nismo zgolj in samo sami s sabo. Kot vsaka druga aktivna izbira gledanja vključuje pričakovanja, kakšno »resnico« bomo tam (u)videli; izmenjujoča med tem, kaj (mislimo, da) smo ali kaj (mislimo, da) bi morali biti, kaj si želimo biti in kako želimo, da nas vidijo drugi. Če se vanj oziramo z namenom potrditve »resničnega jaza«, bo zrcalo običajno pokazalo ali odsevalo »resnico«, v katero že verjamemo. Ta pa je lahko tudi trmasta in moteča, kot nam pripoveduje zgodba o Sneguljčici. Še posebej, če se ob tem, kar nam kaže, vznejevoljimo.
Jasna Jernejšek
___________
Nataša Berk (1978) je ironično-provokativna avantgardistka eksistencializma z opaznim abstraktnim instinktom. Zanjo je značilno, da jo zvrsti ne omejujejo, zato deluje na številnih področjih umetnosti in sodobne kulture.
Ladies of the Press* je performativni umetniški tandem, v katerem Ana Čavić (1979) in Renée O’Drobinak (1985) uprizarjata participativne založniške predstave. Vlogo založnice_ka publicistke_a na novo snujeta v gledališko osebo, znotraj katere prepletata performans in tiskane medije. Potopljeni v lastno instalacijo, blagovno znamko in navidezno pričaranje lastnega sveta zavrtita naše predstave o medijih in objavljanju v nadrealistične tabele, ki postavljajo pod vprašaj pojme »tisk«.
Karla Damari (1992) je svojo umetniško pot začela kot samouk na področju fotografije in videa. Zaključila je magisterij umetnosti na Edinburgh College of Art (2020). Svoje delo predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah.
Jacob Morgen (1988) je konceptualni umetnik, ki deluje v različnih umetniških medijih. Zaključil je študij interdisciplinarne umetnosti na Akademiji lepih umetnosti v Maastrichtu (2015), dodatno pa se je izpolnjeval na umetniških rezidencah (Berlin, London). Živi in dela med Amsterdamom in Kölnom.
___________
Koprodukcija: Zavod Sektor
___________
Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj Szomi
Oblikovanje in naslovna podoba: Lea Jelenko
Fotografije z odprtja: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Klemen Ilovar
___________
Zahvale: Jaka Babnik, Miha Kelemina, Stefan Doepner (Cirkulacija2)
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
