Cyprien Gaillard, The Infinite Library (Daniel Gustav Cramer&Haris Epaminonda), Julije Knifer, David Nez, Goran Petercol, Gudio van der Werve
Trdoživost nekaterih konceptov, ki so določali diskurz o umetnosti od njene institucionalne konsolidacije v 18. stoletju, zahteva nenehno vračanje in ponovni premislek. Ko se je zdelo, da se je umetnost z emancipatornimi gestami sodobnosti otresla idej, ki so jo obvladovale v zadnjih dvestotih let, smo se že v naslednjem koraku spet znašli pred njihovim pragom. Tak fenomen je sublimno, ki kot odgovor na desakraliziran človeški življenjski svet skozi različne razsvetljenske tradicije, od Burka do Kanta, v različnih intervalih obvladuje umetnostni diskurz. Čeprav se je zdelo, da smo s preseganjem modernistične paradigme zapustili njegov objem, proliferacija diskurza o sublimnem v zadnjem desetletju kaže prav nasprotno. Zakaj se v trenutku, ko je umetnost po lastni definiciji antihermetična, družbeno angažirana in zavezana imanenci, vrača termin, ki je opredeljeval umetnost s popolnoma drugačnimi parametri?
Sublimno je v svojem bistvu mišljenje meje. Že v najbolj klasični kantovski definiciji opredeljuje izkušnjo, ki presega naše predstavne in kognitivne zmožnosti, izkušnjo nepredstavljive moči ali velikosti, ki jo lahko zajamejo le ideje kot moč abstraktnega mišljenja. Sublimno je mišljenje meje tudi v eksplicitno političnem smislu, ki se vrne vsakič, ko trčimo na pervazivno in nepremostljivo oviro, pred katero naše mišljenje omedli. V trenutku, ko si komajda lahko predstavljamo alternativo povsem disfunkcionalnemu politično-ekonomskemu sistemu, čeprav jo potrebujemo, nas nikakor ne bi smela presenečati vrnitev k pojmu, ki ga motivira kriza mišljenja.
Razstava Opazovanja si prizadeva ponuditi prostor raziskovanju, kako sodobna umetnost prek sublimnega skuša misliti mejo, s katero smo soočeni. Deluje kot miselni lok od del, ki se sublimnega lotevajo z zavestnim zgodovinsko političnim premislekom, do tistih, ki odpirajo izkušnjo meje skozi fenomenologijo umetnostne izkušnje. Delo nizozemskega umetnika Guida van der Werveja Number 7 izhaja iz specifične zgodovinske dediščine sublimnega in sledi klasični schillerjevski paradigmi umetnika, ki se v soočanju z izkušnjo sublimnega vehementno podaja v spopad z nezadostnostjo in omejitvami človeškega stanja. Number 7 se s svojim izrazito liričnim jezikom in samozavestno schleglovsko »romantično ironijo« umešča v linijo, ki sega od Casparja Davida Friedricha do Basa Jana Adra in ki jo obvladuje goreče prizadevanje ‘spodleteti vnovič, spodleteti boljše’.
Izrecno kritično premišljevanje zgodovinske izkušnje sublimnega je značilno tudi za delo Cypriena Gaillarda, Pruitt-Igoe Falls, ki skozi posnetek rušenja modernističnega monolita citira vizualno tradicijo sublimnega, vendar ga hkrati spretno dekonstruira. Spektakularni padec mogočne modernistične arhitekture označuje konec modernistične utopije, hkrati pa nam v ciničnem trenutku antiidealizma vrača potlačena vprašanja o tem, kam lahko investiramo lastno utopično misel v času uničujoče, brezmejne moči neoliberalnega kapitalizma. Zdi se, da ima z isto krizo paradigme modernosti opraviti delo Julija Kniferja: tako kot njegovi meandri nikoli niso povsem udobno umeščeni v pravokotni slikarski prostor, tudi Knifer ne pristaja na pozicijo avtoreferencialne samozadostnosti modernističnih paradigm.
Preizpraševanje doživetja sveta in možnosti vzpostavitve drugačnega odnosa do njega je skoraj istočasno obeležilo delovanje skupine OHO. Ko David Nez s prozornim laksom obkroži ljubljanski grad in koščke vrvice razpošlje na razglednicah s podobo grajskega griča, postane njegova Nevidna skulptura apel za preseganje ustaljenih miselnih vzorcev odnosa do sveta, v katerega smo vpeti. Podobno prevrednotenje naše izkustvene slovnice zahteva projekt Neskočna knjižnica Haris Epaminonda in Daniela Gustava Cramerja. Iz omejenega nabora knjig z intervencijo preureditve nakažeta brezmejno število pomenov, neskončno apokrifno vednost, nastalo na podlagi sintaks, ki so popolnoma drugačne od tistih, ki se jih držimo v vsakdanji rabi znakov. Prav zahteva po radikalni spremembi slovničnih pravil percepcije nas nagovarja v delu Gorana Petercola, kjer razmik med percipiranim in tistem, kar o njem vemo, deluje kot destabilizirajoči element. V Petercolovih Simetrijah os ne ločuje vzporednih parov, temveč deluje kot mejnik, ki sprevrača misel in od nje zahteva predrugačenje koordinat. Tako kaže sodobno izkušnjo sublimnega kot dejansko misel »subjekta na meji« — ne da bi ji odvzela samozavest z napotovanjem na onstransko, vztraja na njeni pogumni transformaciji in zavezanosti polju imanentnega.
Kustos: Vladimir Vidmar
Vabljeni tudi na vodena ogleda razstave v sredo, 16. aprila, in torek, 29. aprila, ob 18. uri.
Posebne zahvale: MG+MSUM
Zahvale: Nevena Aleksovski, Bugada & Cargnel gallery, Muzej in galerije mesta Ljubljane, sodelujoči umetniki
______________________________________________________________________________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL – Oddelek za kulturo.