Prerez iz naslova samostojne razstave Petra Raucha v Galeriji Škuc je treba vzeti dobesedno. Prerez gradi na kirurško ostrih, neprizanesljivih zarezah v materialnost galerije, v tektonskost njenih sten. Posega v površine, ki predstavljajo najneposrednejši temelj za uresničevanje njene funkcije, razstav, ki potrebujejo čim bolj »nevtralno« ozadje. Reze spremljajo tudi konservatorske sonde, naslednji poseg, ki vztraja pri materialnosti prostorskih elementov in istočasno negira funkcijo belih sten kot opore ali ozadja vsebine, ki se vsakokrat nastanjuje v galerijski prostor. Namesto bele kocke ali vsaj nevtralnega ozadja galerijo opredeljujejo barvne lise didaktičnih konservatorskih sistematizacij slojev in manjkajoči kosi sten. Boleče intervencije v občutljivo telo.
Pa vendarle omenjene intervencije ne stavijo na moment kritičnosti. Razmislek institucionalne kritike, če ga je sploh mogoče razbrati, popolnoma izzveni vpričo nemih kosov zidu in abstraktnih barvnih vzorcev. Branje omenjenih intervencij v metaforičnem duhu, kot rez v institucionalno telo s ciljem, da ga secira, je tukaj brez sleherne moči. Namesto tega smo priče refleksiji o materialnem, prehodu materije, gmote, v material – obliko, ki jo opredeljuje zaznamek neke volje. Razstava tako sledi umetnikovim siceršnjim interesom, nazadnje artikuliranim v projektu Minimalna razlika med tem in onim, v katerem je Rauch materialni odtis volje spremljal skozi fenomen meta v emulzijo potrebne gostote za zadrževanje ustreznega v-tisa. Zdi se, da je pri pričujoči razstavi še enkrat v ospredju vprašanje materialnosti odtisa (umetnikove) intence, vendar se tokrat artikulira prostorsko obsežneje, kot rez v materialnost (arhitekturnega) prostora. V delu Petra Raucha materialnost kot nova opora za mišljenje nadomesti metaforo.
Topologija je drugo ime za ta prehod, ki meri na zapopadenje novega prostora mišljenja. Rauchovo zanimanje za topologijo kot kategorijo nemetaforične ponazoritve temeljnih konceptov psihoanalize gradi na posebni vrednosti topoloških objektov in njihovi spreobrnitvi razmerja med kontinuiteto in diskontinuiteto, notranjostjo in zunanjostjo. Paradoksnost, neevklidske kvalitete topoloških objektov se Lacanu ponudijo kot idealne za opredelitev delovanja nezavednega v odnosu do zavednega. Möbiusov trak predstavlja izvrsten primer takšne paradoksalne enorobne površine, ki ji dejansko sledimo brez točkovnega prehoda med stranema. Če grem s prstom po eni strani, se znajdem na drugi strani papirnatega traku, ne da bi kdaj prekoračil kako mejo. V osnovi je razstava Prerez ponovitev geste Möbiusovega traku: z rezom in zavihanjem spreobrne razmerje med sprednjo in hrbtno stranjo. Še en primer topološkega predmeta, ki je še posebej blizu posegom na pričujoči razstavi, je Kleinova steklenica, ki razmerje med notranjostjo in zunanjostjo prevrednoti tako, povedano z besedami Jacquesa-Allaina Millerja, da »postavlja zunanjost /…/ v notranjost zunanjosti«. Ali ni to ekvivalent temu, kar naredi razstava Prerez? Izrezi, kosi galerijskih sten postanejo razstavni predmeti na sami razstavi v paradoksnem obratu, v katerem galerija razstavlja samo sebe. Fizični kos galerije, del njene stene je potegnjen v samega sebe, razstavna funkcija se reproducira z razstavljanjem samega razstavnega prostora. Prostor je vpotegnjen sam vase. Logika zanke tukaj nadomesti logiko površine. Izrez ima na razstavi svoj komplement v odlitku, podvojitvi enega izmed za Škuc značilnih konstrukcijsko eklektičnih kotov, v katerih se stikajo stoletja pregrajevanj. Ta sklene zanko še z druge strani, podčrta vidnost površinskosti kot osrednjega fenomena, ki sploh omogoča topološko vihanje prostora.
Topologija se naslanja na neko zagato izrekanja, notranji prelom. Hkrati to ne pomeni prepovedi diskurza oziroma da moramo pred nemimi stenami galerije molčati, nasprotno, prenesti moramo medsebojno odvisnost izrekanja in njegove nemožnosti, katere model je topologija. Temu spodvitju izrekanja smo priče na razstavi Prerez, ki se z razstavljanjem same sebe tako rekoč spodvije sama vase. Namesto metaforičnosti ali formalizaciji smo tukaj priče plastičnosti kot opori za mišljenje, invenciji prostora, ki ustvari druge pogoje vidnosti in koordinate mišljenja. Tako kot topologija v svojem vztrajanju pri materializmu ideje v opoziciji do tradicionalnega filozofskega vztrajanja pri produkciji čistih konceptov ali večnih idej predstavlja svojevrsten antifilozofski moment, tako bi lahko razstavo Prerez brali kot antirazstavo, saj ta ničesar ne razstavlja (razen sebe same) niti se diskurzivno ne postavlja v neko metapozicijo. Namesto tega ukrivi prostor, namesto njegove zaključenosti, razdeljenosti na zgoraj in spodaj, spredaj in zadaj, predstavi teksturo, površino telesa, preluknjano s sondami in rezi. Namesto točk, ki delijo površino na spodaj in zgoraj, imamo opravka z nizom zank, pravzaprav s svojevrstno topološko tapiserijo, ki z luknjanjem in spodvihanjem prikazuje asferičnost (paradoksnost, nezaključenost) prostora ter mišljenje onkraj konsistenc in celosti.

Vladimir Vidmar

Pogovora z umetnikom/kustosom: četrtek 22. 11. in 6. 12. ob 18. uri
Zahvale: Doroteja Erhatič, Jure Goršič, Jure Grom

Peter Rauch (1978) je diplomirani arhitekt, magister fotografije in doktorski kandidat s področja filozofije in teoretske psihoanalize. V fotografiji ga zanima razmerje med stvarmi, ki jih fotografija lahko dokumentira, in stvarmi, ki jih lahko konstituira. V teoriji ga zanimajo vznik mišljenja, pomen negacije v konstituciji objekta in vprašanje preloma v poljih umetnosti, znanosti in politike. Njegova ključna pretekla dela so Paviljon (2017), Objekti (2009–2015), Tretji kraj (2014), Skupnost (2012–2013), Podobe, zgodbe, sekvence (2011) in Traffic Kids (2009).

Fotografije postavitve: Klemen Ilovar.