Razstavni projekt z enigmatičnim naslovom T se osredotoča na skupna dela Rosselle Biscotti in Kevina van Braaka ter na njun skupni interes za vprašanja zgodovine, spomina in ideologije, pri čemer v središče pozornosti postavlja predvsem presečišča med ideologijo in formo. Biscottijeva in Braak izhajata iz raznovrstnih zgodovinskih fragmentov, razvijata kompleksno, a zelo materialno refleksijo ostankov izvornega ideološkega vpisa, ki s pomočjo različnih dejanj ponovne kontekstualizacije secirajo notranjo dinamiko politike forme.
Ali ima ideologija neko formo? Oziroma kako ideologija privzame neko obliko? Obstaja neskončna količina zgodovinskega gradiva, na osnovi katerega bi lahko razmišljali o politiki reprezentacije, toda to ni (poglavitni) namen del Biscottijeve in Braaka. Umetnika svoje raziskovanje omenjenih fragmentov tendenciozno postavljata v kontekste po razkroju ideologij, ki so jih ustvarile. Z drugimi besedami, raziskujeta njihovo »posmrtno življenje«. Kaj se zgodi z neko formo, ko jo zapusti ideologija, ki ji je dala življenje? Kaj je tisto, kar ostane? Delo Rosselle Biscotti The Heads in Question se ukvarja prav s tem vprašanjem. Potem ko je v najuglednejšem kompleksu fašistične arhitekture, rimskem okrožju EUR, oziroma natančneje v kleti Palazzo Uffici, odkrila pet bronastih doprsnih kipov Benita Mussolinija in kralja Viktorja Emanuela III., se je Biscottijeva odločila, da bo dela, ki so nastala po naročilu za Svetovni sejem leta 1942, a jih zaradi vojne niso nikoli razstavili, postavila na ogled. Tako močna gesta takoj razvname vprašanja o njihovi interpretaciji danes, tako v smislu našega odnosa do preteklosti, kakor tudi v luči vprašanj umetnosti lastne potencialne samozadovoljne ali uporniške drže. Zato je Biscottijeva ustvarila kalupe petih bronastih glav in s tem simbolno obrnila kiparski proces ter tako v nekakšnem očiščevalnem ritualu preobrnila njihovo naročilo. Podobna dejanja dekonstekstualizacije in vnovične kontekstualizacije razberemo v delu After Four Rotations of A, B Will Make One Revolution. Tu Biscottijeva in Braak socialistične velikane spreminjata v minimalistične kocke iz enakega materiala, z enako težo in enakim imenom ter se tako spoprijemata s fenomenom monumentalnega socialističnega kiparstva, pri katerem je problem obstoja del po izgubi njihovega izvornega ideološkega konteksta še bolj akuten. Zdi se, da njihova neslavna usoda – od uničenja z razstrelitvijo do razstavljanja v vzhodnoevropskih kiparskih parkih, ki so zasnovani kot zabaviščni parki – radikalizira potrebo po refleksiji socialistične zgodovine, ki bi presegla revizionizem. After Four Rotations… se vrti okoli zelo dobesednega odgovora na vprašanje, kaj ostane, ko iz monumentalnega kiparstva izločimo figurativnost. Kaj reprezentira, potem ko je izgubilo svojo neposredno funkcijo reprezentacije? Zdi se, da iz tega izvira niz nasprotij z neizbežnim političnim podtonom: kar je bilo nekoč figurativno/literarno, je zdaj abstraktno/minimalistično, nekoč gospodujoči socialistični junaki na piedestalih so zdaj kocke na tleh in nekoč votli kovinski oklepi so postali težke, masivne uteži. Pri tem je čudovito poetična uporaba materiala kot neke vrste literarne figure, prispodobe ali metafore, v kateri njegovo prvotno in ponovno odlivanje odsevata transformacije moči, ki material oblikuje.
Prav ta performativni moment kiparstva v odnosu do moči je spiritus movens Braakovega projekta z naslovom Shards. Braak je naročil in nato zažgal šestnajst portretov osrednjih sodobnih političnih in gospodarskih voditeljev ter tako ustvaril njihove ostanke, ki so razmetani na tleh galerije v temačni postavitvi, ki evocira smrt. Delo takoj prikliče v spomin opustošenje, ki ga za sabo puščajo sile neoliberalnega kapitalizma, a z nenavadnim preklopom, ki ta poudarek naredi nekako optimističen: umetnik je z gesto vudujskega svečenika obredno sežgal podobo sovražnika. Ali bi umetnost res lahko uničila uničevalca? Zdi se, da je to poziv človeškemu razmišljanju in idejam, naj se prebijejo iz neskončnega kroga izmenjujočih se ideologij, česar se dotika The Library, ogromna kovinska struktura, ki spominja na ječo, shramba 590 knjig, izbranih izmed tisočerih knjig, ki so jih izločili iz univerzitetne knjižnice v Vilni. Del, ki so jih zaradi povezave z opresivno sovjetsko ideologijo razglasili za kvarna, so s tisoč let staro gesto v »ječo« vtaknile zmagoslavne revizionistične sile nove paradigme. To je metaforična upodobitev idej kot ideoloških talcev, ki ne vabi v idiličen, post-ideološki svet, kajti ta je, kot so pokazala nedavna desetletja, najbolj ideološki, temveč poziva k prelomu, h kljubovalnemu dejanju, ki ga lahko oblikuje le moč človeške misli. To lahko morda pojasni enigmatični T iz naslova razstave, ki Tuhta o vprašanjih Temporalnosti in Transformacije.
Kustosa: Zoran Erić in Vladimir Vidmar
Spremljevalni program
8. in 15. februarja, ob 18h: voden ogled razstave s kustosoma
Razstava je rezultat sodelovanja Muzeja sodobne umetnosti Beograd in Galerije Škuc.
foto © Dejan Habicht