Umetnica: Kristina Hočevar
Kuratorka: Iza Pevec
___________
4. 3., ob 18. uri, spletno predavanje Zorane Baković (predavanje bo v angleščini, prijave sprejemamo na galerija@skuc.org)
11. 3. ob 18. in 19. uri, ogled razstave z umetnico Kristino Hočevar in kuratorko Izo Pevec (prijave sprejemamo na galerija@skuc.org)
18. 3., ob 18. uri, branje pesniške zbirke Rujenje / Half of a C / C 的一半s Kristino Hočevar (spletni prenos prek YouTuba)
25. 3., ob 18. in 19. uri, ogled razstave z umetnico Kristino Hočevar in kuratorko Izo Pevec (prijave sprejemamo na galerija@skuc.org)
___________
»[…] in a world without others, claiming that one has privacy does not make much sense.« // »Without society there would be no need for privacy.«[1]
Koncept zasebnosti je, kot eksplicitno vpet med posameznika in družbo, močno zgodovinsko in kulturno pogojen, jasna definicija tega pojma pa se izmika že znotraj posamične kulture – verjetno tudi zato, ker gre za poskus družbenega konsenza glede zelo subjektivnega vprašanja. Rujenje[2] ohranja pomensko odprtost zasebnosti in o njej razmišlja z različnih vidikov: intimnosti, kulturne pogojenosti in jezika oz. prevajanja ter umetnosti kot prakse, ki je prav tako razpeta med zasebnim in javnim. Pesniška zbirka in razstava sta zgovorno nastali po umetničinem bivanju na pesniški rezidenci na Kitajskem ter neposredni izkušnji tamkajšnjih politik nadzora.
»predmeti, ki nosijo DNK in DNK: moj zapis, tvoj zapis«
Kadar smo nadzorovani oz. se nam tako zdi, se začnemo obnašati drugače, kar poruši za intimne odnose ključno spontanost, doživljanje pa nadomesti opazovanje samih sebe, nekakšen samonadzor. Osebno in blizu postane prostor tveganja, v pogled na intimo se naseli nelagoden prizvok. To še zlasti velja za sodobne komunikacijske tehnologije: bližina, ki jo z zbliževanjem oddaljenega omogoča mobilni telefon, je v isti sapi past neizogibnega nadzora. Razstavljen video glajenja las, posnet z mobilnim telefonom, ne prikazuje le geste bližine; (tudi) iz las lahko namreč razbiramo DNK, analiza katerega je eden od načinov identifikacije in avtentikacije. Nežnost, ujeta v z nadzorom nasičen digitalni svet, pa je le – približek. So na posnetku sploh pravi lasje? Podobno se sledi našega DNK odtisnejo na obleke in predmete, neme priče deljene oz. skupne intime, ki so zdaj kot mrtvi ostanki arhivirani za steklom, prepuščeni našemu pogledu. Intima v luči nadzora izginja tudi na seriji črno-belih fotografij, obdelanih na način, ki onemogoča identifikacijo oseb. Skupni spomini se fragmentirajo, razkrajajo skoraj do točke razosebljanja; hkrati pa prav s tem prehajajo (odhajajo?) v estetski objekt.
»Prstni odtisi in prstni odtisi« razločujejo verzi Rujenja … »ne najinih oči brez najinih oči«. Podoba bližine dlani, stika in zaupnega pogleda razkrije sledljivost in identifikacijo, oko pa se levi tudi v hladni simbol vseprisotnega nadzora. »kroglo, da bi vstavili glavo v njeno oko«. V pesem se je preselila krogla z razstave, očesnemu zrklu podoben beli objekt, ki se bliža nekakšnemu spletnemu panoptikumu, v katerega so ujete fotografije spominov.
»vstavljam se v naslednje oko, naslednji seznam,
posredujem v kamero, zapisujem v dokument:
element
istega očesja.«
S temi verzi se nadaljuje pesem z motivom krogle; umetniški izraz se torej znajde v bližini občutka nadzora, nastanek dela pa se zdi povezan z mislijo na bralca, gledalca, opazovalca. Če se v pesmi v oko vstavlja pesnica sama, ima na razstavi nadzor nad njenimi osebnimi fotografijami gledalec, ki vstopi v gledajoče oko. Tudi omenjeni predmeti in obleke, nosilci intimnega spomina, so podobno neusmiljeno razgrnjeni, odkriti, raz-stavljeni v galeriji. Umetniško delo kot tako določi kontekst – se umetnost torej zgodi s korakom iz zasebnega v javno, v prostor knjige ali galerije?
»čigava zasebnost bo besede prevedla«
Tako kot zasebnost je tudi jezik tesno vpet med družbo in posameznika ter nam ob pojmu prevoda lahko pomaga razmišljati, kako se med različnim dojemanjem zasebnega vzpostavlja intimno. Angleško besedo »privacy« se v mandarinščini večinoma enači z »yinsi«, ki nosi prizvok skrivnostnosti, sebičnosti in zarotniškega vedenja. A Kenneth Neil Farral meni, da ta enačaj izpušča sorodne besede, ki bi lahko pomagale bolj celovito razumeti dojemanje zasebnosti, saj medkulturni dialog, povezan z angleško besedo »privacy«, spremlja kompleksna semantično-diskurzivna mreža, katere shemo umetnica vključi na razstavo.[3] Izmuzljivi pojem zasebnosti, ob katerem je že vsaka kultura zase nemočna, se s prevajanjem, ki poudarja jeziku inherentno drsenje, tako znajde na še bolj spolzkem terenu, na katerem pa prav pesniški jezik lahko omogoči svobodnejše sobivanje različnih pomenov in ohranja njihovo večplastnost. Pesmi iz zbirke, vključeni na razstavo, nista toliko izvirnik in prevod, bolj gre za nadaljevanje in dopolnjevanje. Izmikajoči pomen, ujet v prostoru med njima, pa je kot gugalnica nestalen in zibajoč. »yǐn sī not yīn sī not yīn sī and can you define yǐn sī. // not privacy not private not zase samo ne zasebnost«
Blizu mi je misel, da je vsaka komunikacija prevod. Z metaforo prevoda lahko nemara razmišljamo tudi o definiciji zasebnosti kot poskusu prevoda različnih subjektivnosti na skupni imenovalec ter prevajanju različnih zasebnosti in osebnosti v intimnem odnosu. Naj kot prevod razumemo tudi odnos med Rujenjem in Rujenjem, med razstavo in pesniško zbirko? Prevajanje je kreativna praksa, v okviru katere lahko razmišljamo tudi o premestitvah med različnimi umetniškimi mediji. In če določene teorije prevod razumejo kot novo umetniško delo, bi to v tem primeru gotovo veljalo. A vendar gre morda še bolj kot za prevajanje za plastenje različnih svetov, za nalaganje in spajanje pogledov. Izmuzljiv koncept zasebnosti se razpira v različne veje interpretacij in svoje izkušnje ne morem nikoli prevesti v tvojo, lahko pa se ti izkušnji prepleteta. Vpeljava za avtorico novega medija poudarja večplastnost teme zasebnosti, ki se ob stiku dveh kultur še dodatno razpira v svoji kompleksnosti in neujemljivosti. Če je vsaka komunikacija v resnici prevod, razstava nadaljuje pesniški pogovor o zasebnem.
Iza Pevec
___________
Kristina Hočevar (1977) je avtorica sedmih pesniških zbirk, med katerimi je za Repke (2008) prejela nagrado Zlata ptica, za Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda (2012) pa Jenkovo nagrado. Slednja je bila tudi v celoti prevedena v nemščino (Auf den Zähnen Aluminium, auf den Lippen Kreide, 2017). Njene pesmi so uvrščene v različne antologije in prevedene v 15 jezikov, v knjigi 3 way art book – Trosmerna knjiga umetnika pa se prepletajo z grafikami Gorazda Krnca. Sodeluje tudi s kolektivom Lezbična četrt in v zvočno-pesniških nastopih s Tomažem O. Rousom. Vzporedno z ustvarjanjem poučuje slovenščino, lektorira in občasno prevaja leposlovje iz angleščine. Razstava Rujenje / Half of a C / C 的一半, s katero prvič vstopa na področje vizualne umetnosti, je nastala kot posledica večmesečnega molka in nezmožnosti besed; te so se v istoimensko pesniško zbirko začele sestavljati šele pozneje.
___________
[1] V prostem prevodu: »V svetu brez drugih je nesmiselno trditi, da ima nekdo zasebnost.« // »Brez družbe ne bi bilo potrebe po zasebnosti«, Daniel J. SOLVE, »Conceptualizing Privacy«, California Law Review, 90/4, 2002, str. 1104.
[2] Nastanek pesniške zbirke se je prepletal s snovanjem razstave, s katero se pesnica Kristina Hočevar podaja v zanjo nov medij. Razstava in pesniška zbirka se vsebinsko povezujeta, zato se razstavno besedilo dotika tudi pesmi in jih mestoma navaja.
[3] Kenneth Neil FARRALL, »Global Privacy in Flux: Illuminating Privacy across Cultures in China and the U.S.«, International Journal of Communication, 2, 2008, str 994, 997.
___________
Oblikovanje: Lea Jelenko
Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj Szomi
Fotografije postavljanja razstave: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Klemen Ilovar
___________
Zahvale: Ou Cai, Jiarui Chen, Marina Gržinić, Anja Guid, Vid Hajnšek, Karlo Hmeljak, Tadeja Hočevar, Jasna Klančišar, Gregor Kovač, Matjaž Moder, SYSU Writer’s Residency & Fan Dai, Ana Lucija Šarić, Tomaž O. Rous, Marko Vivoda, Tanja Završki.
___________
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.