s.a.b.a. 1979–####
6. 8. 2020 - 11. 9. 2020
aktualna razstava


Umetnika: Silvia Amancei & Bogdan Armanu (s.a.b.a.)

Kurator: Maximilian Lehner

___________

Obrazstavni dogodki:

6. 8. ob 18.00 ogled razstave s kuratorjem (v angleščini)

8. 8. ob 21.00 projekcija filma Life’s a Bitch (2016) in pogovor z umetnikoma (v angleščini)

20. 8. ob 18.00 ogled razstave s kuratorko Tio Čiček

6. 9. ob 11.00 ogled razstave s kuratorjem (v angleščini)

___________

Retrospektiva. V okviru razstave je povsem jasno, kaj pomeni: dobesedno »gledanje nazaj« na že uveljavljen umetniški opus. Čas opredeljujejo umetnostni strokovnjaki, ustanove in umetnostni trg, nanje pa vplivajo okus, politika, geografije, osebni odnosi, gospodarske možnosti in dostop do sredstev za dosego le-teh. V svoji umetniški praksi s.a.b.a. zavestno sopostavljata svoj položaj in dejavnike uspeha v sodobnem svetu: Romunija igra vlogo evropskega vira poceni delovne sile, s.a.b.a. pa se borita proti pomanjkanju dostopa do institucionaliziranega sveta umetnosti. Takšni politični, zgodovinski in biografski elementi so stalnica njune naracije. Skozi izmišljeno pripoved namreč povezujeta nesorodne zgodovine in razpravljata o politiki v nejasnosti naše realnosti. Tak ironičen povzetek zanimanja umetnostnih institucij za vzhodnoevropske umetniške prakse je Body of Work ’79’83 (2013–2015), v katerem s.a.b.a. arhivirata fotografije in zgodbe svojih začetkov s performansi od leta 1979 naprej. S posnemanjem od sveta umetnosti zveličane estetike se navidezno pridružujeta kanonu znanih umetnikov. Z majhnimi namigi se posmehujeta želji biti prepoznan na Zahodu, vsakdanjemu ekvivalentu nevidnega sistema, ki odloča o umetniških trendih in o tem, kdo si zasluži retrospektivo. Izhajajoč iz tega arhiva, je delovanje s.a.b.a prevedeno v retrospektivo njunega preteklega in prihodnjega ustvarjanja, pri čemer popolnoma ignorirata moč institucionalnega pripoznanja in tržne strategije (ponovnega) kreiranja dogodkov[1] prevračata v predvidljivo gesto, ki kliče po razvrednotenju.

Drug način zamejevanja »gledanja nazaj« je lahko opisovanje zapletenih odnosov zgodovinskih sledi, političnih odločitev ali osebnih občutkov, ki ustvarijo nek dogodek in njegovo dojemanje v zgodovinskem času. Walter Benjamin v pogosto citiranem odlomku o Angelu Novusu Paula Kleea (1920) govori o »kupu razvalin«, posledicah pretekle katastrofe, od katerih se angel zgodovine ne more odvrniti, medtem ko jih nevihta, imenovana napredek, odpihne v prihodnost.[2] V seriji risb Angelus Novus (2016) angelova časovna usmerjenost ni tako jasna. Angelov pogled, nekaj med vsevidnim očesom in neznanim letečim predmetom, predstavlja gospodarske optimizacije kot katastrofo današnjosti, ki ga tako prevzamejo, da ni prostora za spremembe. Ta nemogoči »potem« okrepi zastoj, povzročen s pomanjkanjem smisla v človeškem ravnanju, pri čemer so učinki in »prihodki« stvar neke druge preračunljivosti.[3] Ekonomski izračun se tako kaže, kot da je racionalen izračun  prihodnosti: orakelj, apliciran na negotovost posameznikov, ki so izpostavljeni njegovim učinkom.

The oracle does not reveal, she just starts a process of infinite interpretation.

The interpretation is our future.

The prophet is like the poet who is not revealing any truth […][4]

Medtem ko preroki, pesniki in njihovi tehnološki ustrezniki povzemajo sedanjost, tri pesmi v delu Poems (2016) stopnjujejo depresijo. Tehnozanke zvočno zapišejo celoten čas – tudi prostega –, saj strukturam dela ni mogoče ubežati. Oba umetnika gledata svet, ki mu vlada kapitalizem. Spoprijeti se skušata z vsem že zafuranim, mikroanalizirati preteklost in prihodnost, ko posamezne odločitve, gnane z željo po več (denarja, moči, privilegijev, šampanjca), privedejo do trpljenja. S to tematiko se v zgodnejših delih ukvarjajta teoretično, medtem ko je (How to) Migrate Towards a Future? (2019) njuno osebno potovanje iz Romunije v »Evropo«, ki ju izpostavi učinkom ekonomskih izračunov. s.a.b.a. sta odraščala v državi, izoblikovani od posledic, njuno življenje se je premešalo z izkoriščanjem poceni delavcev in s politikami, ki tak sistem podpirajo. Odmotavanje posameznih niti v videih je v nasprotju z zgodovinsko kronologijo,[5] ki se (samo)izpolnjuje od oraklja do svoje prihodnosti.

Miniserija Unlovable Prospects (2020) kronologijo še enkrat zasuka, saj med seboj povezuje vse sloje časa in jih razkriva kot mešanico televizijskih posnetkov, filmov, drugih umetniških del, zabrisanih s plastmi izrezov z umetnikoma v glavni vlogi − s tem določa temne prihodnosti, ki nočejo biti prerokbe ali scenariji:

a. If we want to unscript the future, we must darken it. b. Darkening the future is an ontological and political operation thanks to which we can negate the futures that we reject. c. The projection of the future must be raised against what we do not want in order to promise what we want. […] A promise is a metaphorical support thanks to which we can desire, from now, the wild wind of tomorrow.[6]

___________

Silvia Amancei (1991) in Bogdan Armanu (1991) sta umetniški par, živita in aktivirata v romunskem mestu Iași. Sodelujeta od leta 2012, za seboj imata številne samostojne razstave: It was always in plain sight (2020, Bukarešta, RO), If Then What After (2019, Baden, AT), What Past? What Future? (2017, Linz, AT), Return to Spaceship Earth (2017, Bukarešta, RO), Depression, Uncertainty and Other Symptoms of Mortality (2016, Lodz, PL), Clinical Architectures for a Compositionist Future (Part II) (2016, Iași, RO), (No)Future (2015, Eckernforde, DE), Metropia (2014, Iași, RO).

Njuna dela so bila predstavljena tudi na številnih skupinskih razstavah, od katerih najbolj izstopajo: STRIKE GENTLY AWAY ____ (2019, Salzburg, AT), Displacement and Togetherness (2019, Bruselj, BE), Baywatch (2018, Berlin, DE), Alternative Facts (2018, Stuttgart, DE), Odessa Biennial (2017, Odessa, UA), Between Democracies 1989–2014, (2015, Johannesburg, ZA), Appearance & Essence, 1st Timisoara Art Encounters Biennale (2015, Timisoara, RO), CLOSE-UP (2015, Praga, CZ).

___________

Zahvale: Moderna galerija, Aksioma – zavod za sodobne umetnosti in Galerija Kapelica.

Fotografije z odprtja: Simao Bessa

___________

TAM-TAM Ulična galerija v koprodukciji z Galerijo Škuc

Unlovable Prospects: When the Future Disappears

4. 8.–3. 9. 2020, TAM-TAM Ulična galerija na Vegovi ulici

V prostoru lebdeči osebi, ki ju uprizarja romunski umetniški dvojec s.a.b.a., razmišljata o trenutni konfiguraciji življenja in toku dogodkov, ki redčijo vsakršno predstavo o socialistični prihodnosti. Ta znanstvena fantastika se zliva z obstoječo resničnostjo strateških sprememb našega sveta, spričo katerih so kapitalistične odločitve  današnje racionalno. Če ob prihajajoči stoletnici 30-ih let dodamo še homofobične, rasistične, seksistične predsodke, lahko sklepamo, da je kapitalizem nevaren – a ta mešanica nas ne zgane, nepremični smo. V prostoru lebdeče izpovedi duhov, poraženih v bitki s silami kapitala, niso del niti sedanjosti niti prihodnosti: Strah pred tem, kar naj bi kmalu prišlo, preusmerjajo v preteklo prihodnost tega, čemur bi se morali upreti.

___________

[1] Cf. Cristina Baldacci: Reenactment: Errant Images in Contemporary Art, v: C. Holzhey/A. Wedemeyer (eds.), RE- An Errant Glossary, Berlin: ICI 2019, str. 25-34. Baldaccijina trditev se nanaša na plasti nasprotujočih si narativov, posnetke nedostopnih in tudi kapitalizacijo obojih. V besedilu lahko samo sugeriram, na kakšne načine se skušata s.a.b.a. vzdržati vseh teh strategij in jih še enkrat obrniti.

[2] Cf. Walter Benjamin: Über den Begriff der Geschichte (Kritische Gesamtausgabe, Vol. 19), Berlin: Suhrkamp 2010, str. 35-36.

[3] Umanjkajo le pozitivne »kot da bi« posledice za dejanja, ki znajo navkljub negotovosti voditi iz depresije. Cf. Franco Berardi: After the Future, Oakland/Edinburgh: AK Press 2011, str. 64-68 in 162-164.

[4] Prerokinja ne razkrije, samo začne postopek neskončne interpretacije. Razlaga je naša prihodnost. Prerokinja je kot pesnica, ki ne razkriva nobene resnice […], cf. Franco Berardi: The Oracle, in: Alienocene. Journal of the First Outernational (11 June 2018). URL: https://alienocene.com/2018/06/11/the-oracle/.

[5] Za idejo o povezovanju kronološkega časa in zgodovine s kritiko, da zgodovinske povezave niso nujno odvisne  ali sledijo kronološkemu zaporedju, cf. Siegfried Kracauer: Time and History, v: idem, Geschichte Vor den letzten Dingen (Werke, Vol. 4), Frankfurt: Suhrkamp, str. 377-393, tu: 378-379.

[6] a. Če želimo odkriti prihodnost, jo moramo zatemniti. b. Zatemnitev prihodnosti je ontološka in politična operacija, s pomočjo katere lahko izničimo prihodnost, ki jo zavračamo. c. Projekcija prihodnosti se mora osredotočiti na tisto, česar ne želimo, da bi obljubili, kar želimo. […] Obljuba je metaforična podpora, zahvaljujoč kateri si lahko od zdaj želimo divjega vetra jutrišnjega dne. v: Frédéric Neyrat: Occupying the Future. Time and Politics in the Era of Clairvoyance Societies, v: S. Witzgall / K. Stakemeier (eds.), The Present of the Future, Zurich/Berlin: diaphanes 2017, str. 79-90, tu: 89-90.