Kela: Peter Fettich, Lin Gerkman, Hanna Juta Kozar, Urška Preis, Luka Prijatelj, Peter Rauch, Sara Rman, Anja Seničar
Povabljena umetnica: Maja Bojanić
Kuratorka: Tia Čiček
___________
Obrazstavni dogodki
18. 11., ob 18. uri: Ogled razstave s kuratorko Tio Čiček, kolektivom Kela in umetnico Majo Bojanić
25. 11., ob 18. uri: Maximilian Lehner – Razmišljati o alternativnih prostorih umetnosti in njihovih alternativah
2. 12., ob 18. uri: Ogled razstave s kuratorko Tio Čiček, kolektivom Kela in umetnico Majo Bojanić
22.11.–26.11. in 29.11–3.12.: Odprti atelje Kela
12. 1. ob 19. uri: SKUP dogodek ob izdaji fotoknjige
___________
»The sites of our belonging constitute how we see the world, what we value, who we are (becoming). The meaning of self is never individual, but a shifting set of relations that we move in and out of, often without reflection. [… ] It gestures toward deep reflection about the selves we are creating as a function of where we place our bodies, and with whom we build our affective ties. I call this placing a ‘politics of relation’.«[1]
V iskanju novih načinov kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja začenjamo letos niz novembrskih razstav, namenjenih projektom, ki temeljijo na vabljenih celoletnih sodelovanjih z in med različnimi kulturnimi delavkami_ci. Na ta način želimo razširiti pomen kuratorstva samega, znotraj lokalnega kulturnega tkiva pa sodelovalne procese dela izpostaviti kot trajnejše od individualnih ter premišljati vstopne točke pridobivanja znanja in omogočanja priložnosti. V tem letu je sodelovanje potekalo v obliki umetniške raziskave skupnostnih prostorov sodela z novo situiranim fotografskim kolektivom Kela, ki je vrata na Taboru odprl lansko leto. Izbira prostorov in skupnosti sodela je bila naključna in intuitivna, z željo po nabiranju čimbolj raznolikih zgodb o možnostih skupnostnega delovanja. Za pogovore o prostorih dela smo zaprosili osem obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnosti, ki so z nami delile zgodbe o svojih večletnih izkušnjah sobivanja in sodelovanja – Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater, Riso Paradiso. Sodelovanje Kele pri umetniški raziskavi je vodila želja po kolektivnem delu na skupnem projektu. V stik z drugimi skupnostmi je stopila tudi iz zanimanja za dobre prakse in načine delovanja, ki bi jih lahko vključila v svoje aktivnosti.
Ob počasnem izginjanju ljubljanskih skupnostnih prostorov in hkratnemu izpostavljanju vsestranske solidarnosti ne moremo mimo splošnega občutka apatije. Pomen solidarnosti je namreč v zadnjem letu pridobil ironičen prizvok, pozabljamo pa, da bi (kljub njegovi morebitni obrabljenosti) vendarle moral biti vodilo za grajenje skupne prihodnosti. Solidarnosti znotraj sodobne umetniške produkcije ne razumem zgolj v intersekcionalni tematski pokritosti in/ali vključevanju čim širšega spektra vsebin in oseb (kar je ključno za ohranjanje raznolikosti in realnega razumevanja večplastnosti človeških izkušenj), temveč kot temeljno vodilo v snovanju oblike ter načina dela samega. V okviru pričujoče razstave skupnostno naravnanost razumem kot obrambo pred pospešenim družbenim sistemom »organizirane osamljenosti«, kjer spodbujamo hiperindividualizem, delujemo kot konkurenčni subjekti ter skrbimo predvsem in zgolj zase. Kot edina okolja, znotraj katerih se lahko temu upremo, stopajo v ospredje skrbne skupnosti, ki jih prepoznavam tudi v kreativnih/umetniških produkcijskih prostorih. V tovrstnih prostorih, ponekod pasivno in drugod aktivno, gojimo podporo, soodvisnost in pripadnost.[2]
V prostorih Galerije Škuc so skupnosti s pomočjo Kele pripravile interpretativne makete svojih prostorov, ki ponazarjajo skupno delo v ustvarjanju skupnosti in izvajanju njihovih dejavnosti. K umetniški intervenciji smo povabili umetnico Majo Bojanić, ki svojo izkušnjo delovanja v groningenskem skvotu deSlegte deli z obiskovalkami_ci prek serije kratkih posnetkov snemalnih zdrsov. Človeška vključitev vedno pripelje tudi napake; in v tem kontekstu lahko razumemo tudi povezavo posnetkov z maketami prostorov. Vsem smo hvaležni za deljenje zgodb – naj gre za zdrse ali uspehe.
Celostno prostorsko predstavitev dopolnjuje za to priložnost narejena fotoknjiga, ki vsebuje umetniško dokumentacijo obiskov prostorov in njihovih uporabnic_kov. Z željo po nadaljevanju premisleka o neodvisnih skupnostih in njihovih prostorih smo fotoknjigo opremili tudi z besedili številnih pisk_cev, ki do tematike pristopajo z različnih gledišč in položajev.
Čeprav delovanje in prostore skupnosti ne vidimo kot edino pravo možnost za trajnejše in varnejše delovanje posameznice_ka, nam lahko služijo kot opomin za izhod iz trmaste samozadostnosti in predstavljajo eno izmed možnosti aktivnega prepletanja naših zgodb. Premene v doživljanju in razumevanje človeške pripadnosti se lahko drastično spremenijo ravno, ko se ugledamo v afektivnem odnosu do druge_ga.
Tia Čiček
___________
Maja Bojanić (1997) je vizualna umetnica najmlajše generacije. V svojih projektih raziskuje pojem izginjanja, kako se ta materializira skozi intimni in kolektivni spomin.
Tia Čiček (1992) je kuratorka, umetnostna zgodovinarka in umetniška vodja Galerije Škuc. V svoji kuratorski praksi se osredotoča na premišljanje načinov dela in delovanja.
Peter Fettich (1979) je fotograf, ki svoj čas razpolavlja med dokumentacijo ulice in delom v temnici. Utelešenja negativov pogosto predstavlja ravno v okoljih nastanka in s tem zaokroža smisel svojega umetniškega delovanja.
Lin Gerkman (1995) je industrijski oblikovalec in vizualni umetnik. V svojih delih se ukvarja z raziskovanjem pomena v najdenih predmetih, ki jih uporablja kot izhodišče za ustvarjanje novih sestavljenih celot.
Hanna Juta Kozar (1985) deluje na področju grafičnega oblikovanja, ilustracije, animacije in občasno videa, fotografije. Multimedijskost njenega likovnega izraza se zrcali v projektih.
Urška Preis (1992) je vizualna umetnica, glasbenica in piska. Svojo umetnostno in ustvarjalno strategijo gradi skozi izrazito intermedijsko delovanje, najraje v prepletu feminističnih teorij in praks.
Luka Prijatelj (1988) je fotograf in vizualni oblikovalec. V svojem delu se osredotoča na razčlenjevanje fotografskega jezika.
Peter Rauch (1978) je arhitekt, vizualni umetnik in teoretik. V umetniški praksi secira materijo grajenih objektov in vztraja v nasprotju dokumenta in konstrukcije.
Sara Rman (1992) ustvarja znotraj vizualnega. V fotografski praksi preizprašuje indeksikalnost tega medija, njegove alternativne funkcije onkraj izključno podobotvornih zmožnosti in arbitrarnosti.
Anja Seničar (1992) je vizualna ustvarjalka in kuratorka. Svoje zanimanje usmerja predvsem v polje fotografije na umetniški in teoretski ravni.
___________
[1] V prostem prevodu: »Področja pripadnosti kažejo, kako vidimo svet, kaj cenimo, kdo smo (postajamo). Pomen sebstva ni nikoli individualen, ampak spreminjajoč se niz odnosov, v katere in iz katerih se premikamo, pogosto brez razmišljanja. […] Kaže k globokemu razmišljanju o sebi, ki ga ustvarjamo kot funkcijo, kam postaviti svoja telesa in s kom graditi svoje čustvene vezi. To umeščanje imenujem ʻpolitika odnosaʼ«; Carrillo Rowe, Aimee. 2005. Be Longing: Toward a Feminist Politics of Relation. NWSA Journal, l. 17, št. 2, str. 16.
[2] gl. npr. Chatzidakis – Littler – Rottenberg – Segal. 2020. The Care Manifesto. The Politics of Interdependence. New York: Verso, str. 21.
___________
Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj Szomi
Naslovna podoba: Peter Fettich (Kela)
Oblikovanje: Lea Jelenko
Fotografije prvega dne razstave: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Marijo Zupanov
___________
Zahvale: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Tomaž Furlan, IPoP – Inštitut za politike prostora (Aidan Cerar, Marko Peterlin), Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater, Maximilian Lehner, Riso Paradiso, Matej Stupica, Moderna galerija.
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
