Small But Dangers: Not the same
7. 3. 2017 - 1. 4. 2017


Kombinatorika slikarskih, risarskih, kiparskih in readymade fragmentov, ki z vsako postavitvijo ponujajo novo kriptično besedilo, predstavlja prepoznavno gesto delovanja tandema Small but dangers. Sistemi, ki jih s kompleksnimi, neprosojnimi pravili gradita v svojih prostorskih postavitvah, gledalca begajo, saj se nam sintaksa predstavljenega odseka zapisa kljub občasnem prepoznavanju njenih enot nenehno izmika. Enigmatični vizualni fragmenti, ki sestavljajo njihova besedila, delujejo kot kombinacija piktografije in pojmovne pisave in ne moremo se zares odločiti, kje se ena konča in druga začne, kje nam znaki prinašajo predmet direktno in kje je ta povezava posredna. S tem nam praksa Small but dangers evocira nek arhaičen jezik, hkrati pa neprosojnost njegovih pravil zavrača idejo o primitivnih jezikih kot neposrednem stiku s predmetom: ti so enako kompleksni in »zakodirani« kot današnji, le da kodifikacija poteka v nedomačni smeri.

Zdi se, da delo tandema Small but dangers deluje prav kot ovržba mita o izvoru, izvornega sovpadanja besed in reči. Izkušnja njunih prostorskih postavitev je sklep, da obstaja samo jezik in da smo vedno že v njem. Ni pripetosti znaka na neki smisel in tudi ne na referenta, ki bi obstajala izven tega sistema. Zato je v osrčju prakse SBD prav uporaba znakovnih sistemov za ustvarjanje novih realnosti: znakovni sistemi proizvajajo lasten smisel. S tem vstopamo v samo osrčje strukturalistične lingvistike in bi lahko postopke SBD brali kot refleksijo premis in paradoksov velikega Saussurjevega projekta. Množico raznovrstnih vizualnih elementov z vso resnostjo obravnavajo kot znake, vendar so ti, preden vstopijo v odnose z drugimi znaki, brez pomena. Pomen kot tak vznikne iz razlike. Postavitve njunih slik, risb, kolažev, objektov implicirajo, da ti niso dojeti kot pozitivne, s pomenom nabite entitete, temveč kot svojevrstna prazna mesta, funkcionalno določena z razlikami do drugih mest. In kot pri Heglovem pojmu ta skupek negativnosti da v končni fazi pozitiven rezultat.

Do tukaj je zadeva pregledna. Opravka imamo z »dnevnim Saussurjem«, s strukturo diferencialnih elementov: šele ko naredimo razliko v znakih, jo s tem dobimo v pomenih. Vendar se oče strukturalne lingvistike pozno v noč podaja v neko povsem drugo raziskovanje, iskanje nečesa, kar izpodbija njegov dnevni projekt, kar od znotraj izpodjeda jezik kot jasen sistem, utemeljen na razliki. »Nočni Saussure« išče anagrame, besede uganke, v katerih prerazporeditev črk odkriva skrito besedo. Bolj ko jih išče, več jih najde, teksti so polni te skrivne vednosti, vednosti brez subjekta. Že na prvi pogled je jasno, da se upirajo Saussurjevem jeziku kot sistemu razlik, saj ne nastopajo kot diferencialni element, temveč kot skriti »pravi« pomen. Če smo prej zatrdili, da je znak opredeljen prek tistega, kar je odsotno, tistega, kar znak ni, je pri anagramih tudi ta moment prevrednoten. Za anagrame ni mogoče reči niti, da so prisotni ali odsotni, so nekje na meji. V jeziku imamo torej opravka z več kot zgolj strukturo, obstaja neki presežek, ki sistem destabilizira. To je druga dimenzija jezika, na kateri gradi delovanje tandema Small but dangers, dimenzija, ki proizvaja več kot zmore urejen sistem. In prav to je doživetje dela SBD v prostoru: tako kot nočni Saussure, ki najde čedalje več anagramov, bolj ko išče, tako da na koncu ne ve več, ali se mu blede, se tudi nam pri pogledu na kriptične prostorske zapise SBD kaže čedalje več skrite vednosti, pomena, za katerega si nismo na jasnem, ali je dejansko tam ali pa ga ustvarja naša želja. »Skritost« te vednosti nikakor ne implicira njene zavezanosti neki mitični globini, daljavam praizvora; prav nasprotno, celotno kodiranje se dogaja na površini. SBD provocirata s to kontigentno, nekalkulabilno dimenzijo jezika, kjer se iz določene naključne oblikovanosti označevalcev pripravi več, kot je bilo sporočeno. Zato ne preseneča, da se njune postavitve interpretirajo kot rebusi, saj te pogosto poganja prav homonimija, naključna enaka zvočna podoba besed, ki imajo sicer različne pomene. Ta naključna srečanja v jeziku, med katerimi izbruhne neki nepričakovan pomen, so fenomen, s katerim nas sooča tandem Small but dangers. Ravno te naključne podobnosti omogočajo, da sporočamo več, kot smo hoteli, in sicer do te mere, da se sprašujemo, kdo to govori. Delo SBD nam tako kaže, da »nečistost« strukture ni posledica nekega vnosa od zunaj, socioloških ali psiholoških vplivov, temveč da je jezik kot struktura že sam po sebi »nečist«, da živijo znaki lastno življenje in proizvajajo več, kot smo v resnici hoteli označiti, s čemer odpirajo možnost, da spregovori nezavedno.

Kustos: Vladimir Vidmar

 

Spremljevalni program:

15. 3. 2017 ob 18. uri: Pogovor z umetnikoma

23. 3. 2017 ob 18. uri: Vodstvo po razstavi s kuratorjem

 

foto © Dejan Habicht