Umetnice_ki: Anna Anthropy, Abril Iberico, Alan Pelaez Lopez, Astra Papachristodoulou, Audra Wolowiec, Caitlin Fisher, Cecilie Bjørgås Jordheim, Fátima Miranda, Kinga Toth & blanche the vidiot, Mahogany L. Browne, Melody Peijing Mou, Nežka Zamar, Nicole Sealey, Yara Mekawei, Zuzana Husárová
Kuratorka: Nina Dragičević
___________
Obrazstavni dogodki
7. 9. ob 19. uri: pogovor z umetnico Yaro Mekawei (Festival Topografije zvoka)
8. 9. med 19. in 22. uro: Zuzana Husárová: Energija: Spanec; koncert zvočne poezije (Festival Topografije zvoka)
15. 9. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko Nino Dragičević
29. 9. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko Nino Dragičević
___________
V bran in grozo intertekstualnosti: poezija ne more brez druge poezije, poezija bi novosti, črpa jih iz tistih, brez katerih, kot rečeno, ne more, ne pomeni nič in hrepeni za pomenom, pa da smo v sotočju tokov, pa da tokov ni, kajti samostojno sebstvo, da se odpirajo vrata v svobodo, da poezija zmore svobodo, a kamorkoli se ozremo, vse je venomer o nesvobodi.
Izrisujejo se paradoksi: poezija naj bi jih znala razrešiti, kajti kaj njo briga, gre, kamor ji paše, tako si misli, razume je baje nihče, kritiki naj bi jo razumeli, kaj le pišejo, »kritika je neuporabna,«[1] bo vzkliknil Tzara, kaj le pišejo, vrstica se prelomi, v prelomu namen: poezija.
Platoji poezije so platoji brez začetkov in brez koncev. V bran in grozo intertekstualnosti. Mi nočemo sosledij. To ni izrek časa in ni prošnja, to je princip zvočnosti. Vršanje misli kot zvokovnih pojavov, ki se ne spajajo, kvečjemu srečajo, črt se tu ne potegne, ena sama prostorskost. Sama, kjer jih je mnogo, tu se ne prešteva. »Kadarkoli zapiha veter / to skušam preizprašati,«[2] zapiše Michitsuna no Haha v 10. stoletju. Idiofonična poezija, kjer reči, misli in zamisli zvenijo same in same zase: vprašljivost pojava. »Min salihihi wali kinahu / Rahi hatiman / fi is bahi lahu fassun,« odgovori Else Lasker-Schüler (1869–1945) malce pozneje; za pesnikovanje uporabi protojezik (Ursprache), ki ga je, kot vztraja, odkrila prav ona in ki naj bi bil govorjen v času judovskega kralja Savla.[3] Na delu je DADA: »Vitalnost in žeja, čustvo, soočeno z obliko, ki je ni mogoče ne videti ne razložiti – to je poezija.«[4] Else Lasker-Schüler odide, pride Wanda Coleman (1946–2013) alias »the L. A. Blueswoman«, s čimer jazz poezija verjetno doseže svoj vrhunec. Kar seveda ne drži, kajti pride še Jayne Cortez (1934–2012). Pomislimo na njene pesniške plošče Celebrations And Solitudes (1974), Unsubmissive Blues (1980), Everywhere Drums (1990). »Medenica mi zardeva,«[5] reče Jayne Cortez. Ozračje se segreva in Joy Harjo (1951–) pravi, da je bil »džezovski rif na radiu … prva poezija,«[6] s katero se je spoznala. Rif: fraza, zvočni verz, vzpostavitev prostora, kjer se enako vztrajno gradi kot se ruši. Rituali vsakdanjega življenja, linearnost ritualov, govorijo o hrupu, ki ni nič drugega kot skrbno organizirana družba. Ko družba hrepeni po redu, ko ne prenese hrupa, je v paradoksu sama s seboj. Zato je v poeziji vse polno smeha. Prelomiti, vzpostaviti neskladje, zarezati, nato zarezati v zarezo, poezija je vselej v odboju. Takrat pripada. V bran in grozo intertekstualnosti.
Poezija je zvočna. To je morda najbolj očitno, ko se pojavi t. i. vizualna poezija. »Ta nova vrsta kombinirane tehnike verbalno-vizualnih znakov, simbolov, ideogramov in piktogramov, naslavlja vizualno percepcijo, a z novo komunikacijsko tehniko,« piše Vera Horvat-Pintarić leta 1969.[7] Relativno splošno sprejeto prepričanje tistega časa je, zahvaljujoč Marshallu McLuhanu, da je medij razumljen kot že sporočilo. Poseg v vizualno percepcijo je v družbah z vizualistično strukturirano zaznavo poteza, ki se ponuja kar sama. Gledali bomo drugače in, upajmo, tudi videli drugače, kajti besedilo ne bo več samo posredovalo linearne zgodbe, sporočila, temveč bomo njegovo dinamiko manipulirali z obogatenimi vizualnimi znaki. Obogatenje sámo bo stopilo v ospredje. Kaj pa, če na to pogledamo drugače? In rečemo: zaznavni in interpretativni potencial gledalke_ca je neločljiv od njenega_govega slušnega in poslušalskega potenciala. Kjer ji_mu tipografija in vizualna kompozicija nove pesmi komunicirata nelinearno, a vendarle kondenzirano in zamejeno sporočilo, ga poslušalka_ec ne bere; neizogibno je, da ga gleda; a natanko takrat, ko ga gleda, ga posluša, kajti jezikovne znake pri sebi obravnava skozi verbo-artikulacijski aparat ≈ Pomena ne najde zato, ker ga vidi, temveč, ker si zaznane znake, skupaj z njihovo skupno konstelacijo, zloži v artikulacije sposobno, na zvočenje pripravljeno strukturo (kompozicijo). Gledanje kot poslušanje, mišljenje kot protozvočenje. Vizualna poezija je predvsem zvočna poezija.
Iz vsega naštetega, tega pa je v tem besedilu po sili razmer le nekaj drobcev, se oblikujejo nekateri tokovi v sodobni poeziji. A če je, denimo, jedrno obdobje t. i. vizualne poezije skušalo, podobno kot avantgarde pred njim, prekiniti z linearno naracijo in konvencionalnimi pomenotvornimi postopki, če je želelo pomen ponekod celo izničiti ali vsaj zanemariti, nekateri tokovi sodobne poezije zavzamejo fantastično, vznemirljivo izhodišče: obstoječe in konvencionalno bomo zdemolirali, uveljavljeni pomeni niso za nikamor, a to bomo storili tako, da bomo še kako konstruirali pomene, tokrat z obstoječim in uveljavljenim ter iz njega. Odpiranje – dozirano in še kako nadzorovano odpiranje – literarnega prostora za manjšinske in diskriminirane družbene položaje je v zadnjih desetletjih omogočilo spremembo perspektive, o kateri že dobro stoletje govorijo modernistične literature. Obrat: medij ni več sporočilo, orodje. Tu ne gre več za jezik, tu gre za živete realnosti. Vselej je šlo mnoge živete realnosti. A najprej jih je bilo treba prepoznati in pripoznati. In gredo: V uradnem zapisu resnice slišati laž in jo izpisati (Nicole Sealey), v hiperoddaljenem objektu najti jezikovno sorodnost (Audra Wolowiec), v objektu-knjiga slišati tresljaje jezikovnih prelitij (Astra Papachristodoulou), iz naracije napraviti hrepenenje (Anna Anthropy), v za svet nepomembni fotografiji slišati uničenje, strah in potisk v naslednji korak (Alan Pelaez Lopez), iz mistične literature narediti zvončne skulpture (Yara Mekawei), artikulirati izginjevanje slušnega potenciala (Abril Iberico), verbalnost osvetliti (Nežka Zamar) in tako naprej po razstavi ZVOKTEKST.
Nina Dragičević
___________
[1] »criticism is useles,«.
[2] »Whenever the wind blows / I try to question it,«; Rexroth, Kenneth in Atsumi, Ikuko. 1977. Women Poets of Japan. New York: New Directions.
[3] Two Glimpses of the Baroness. V: The Politics of Cultural Mediation: Baroness Elsa Von Freytag-Loringhoven and Felix Paul Greve, Paul Hjartarson in Tracy Kulba-Gibbons (ur.). Alberta: The University of Alberta Press, str. 41–45.
[4] »Vigour and thirst, emotion faced with a form that can neither be seen nor explained – that is poetry.«;Tzara, Tristan. 2016. Seven Dada Manifestos and Lampisteries. Surrey: Alma Books.
[5] »My pelvis is blushing,«.
[6] »jazz riff on the radio … the first piece of poetry,«.
[7] Horvat-Pintarić, Vera. 1969. Oslikovljena riječ. Bit international, št. 5–6, str. 3–69.
___________
Abril Iberico Mevius črpa svoj ustvarjalni interes iz LGBTQ+ filma in reprezentacij ljudi z motnjami sluha. Za Canción de púas je prejela nagrado na Cadence Video Poetry festivalu 2022.
Delo Alana Pelaeza Lopeza obravnava realnosti transspolnih in nebinarnih oseb, nedokumentiranih migrantov v ZDA in položaj temnopoltih v Latinski Ameriki.
Anna Anthropy je oblikovalka videoiger, RPG iger in avtorica več del s področja interaktivne literature.
Astra Papachristodoulou je doktorska raziskovalka, ki preučuje kiparsko poezijo kot revolucionarno dejanje v antropocenu.
Delo Audre Wolowiec niha med kiparstvom, instalacijo, besedilom in performansom, s poudarkom na zvoku in materialnosti jezika.
Caitlin Fisher raziskuje poglobljeno pripovedovanje zgodb, elektronsko literaturo in kinematografijo prihodnosti.
Cecilie Bjørgås Jordheim se ukvarja s prevajanjem med vizualnim in slušnim sistemom, konkretno poezijo in konceptom izomorfije.
Razpon štirih oktav in razširjene vokalne tehnike Fátime Miranda prinašajo raznolike tehnike v bogato partnerstvo z avantgardami.
Kinga Toth je pisateljica, vizualna in zvočna pesnica, performerka ter dobitnica nagrade Hugo Ball Förderpreis 2020.
Mahogany L. Browne je nagrajena pesnica in pisateljica. Bila je koordinatorka Black Lives Matter na Pratt Institute, trenutno pa vodi Bowery Poetry Club.
Melody Peijing Mou je novomedijska umetnica; njeno delo se osredotoča na kritično ekologijo, jezik in eksperimentalno pripovedništvo.
Nežka Zamar se osredotoča na prevpraševanje meja identitete in individualnosti jezika ter širjenje prostora med materialnim in konceptualnim.
Knjige Nicole Sealey so bile nominirane za nagrado PEN Open Book, Hurston/Wright Legacy Award, prejela pa je tudi nagrado Drinking Gourd Chapbook 2016.
Zvočni bricolaži Yare Mekawei črpajo navdih iz urbanih središč in prikazujejo nekatere vidike njene kulturne identitete v vzhodnoafriški družbi.
Zuzana Husárová je avtorica eksperimentalne literature, zvočne, interaktivne digitalne in transmedijske poezije.
___________
Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Naslovna podoba: Alan Pelaez Lopez, “Vision on the Eleventh Day of July, Two Thousand Fourteen”, Intergalactic Travels: Poems from a Fugitive Alien, 2020.
Oblikovanje: Lea Jelenko
Fotografije z odprtja: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Klemen Ilovar
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
___________
