Umetnice_ki: Peter Černe, Ira Konyukhova, Yein Lee, Siggi Sekira, Sonja Vulpes
Kurator_ka: Domen Ograjenšek
___________
Obrazstavni dogodki
31. 3. in 7. 4. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorjem_ko Domnom Ograjenškom
___________
Požiralniki polnijo pokrajine, ki so ji bile nekoč domače in trdne.
Razstava predstavlja dela Petra Černeta, Ire Konyukhove, Yein Lee, Siggi Sekira in Sonje Vulpes. V časih, ko se vednost in dojemanje borita z neprekinjenimi tokovi nepričakovanega, ponuja fikcija svoja orodja. Požiralniki se odpirajo svetu premen, v okolja, ki porajajo tako spremembe kot pristajanje na le-te.
___________
Tedaj so trgovine še kazale sledi tega, kar je morda veljalo za vrhunec oblikovanja 1990-ih, nekaj, kar bi fotografiral_a ali o čemer bi blogal_a kakšen_na milenijec_ka. Ti razmeščeni fragmenti vzorcev in obrisov so se ji zdeli precej tuji. Ravno še toliko prepoznavni, da jih je bilo mogoče pripisati neki dobi, kot označevalec ali kot vibe, a uhajajoči sleherni drugi določnosti, čemurkoli, kar bi jih lahko napravilo oprijemljive, uporabne za začetek pogovora ali za kak kos refleksije o zgodbah, ki bi jih naposled pripovedovala svojim prijateljem_icam. Kote sicer skrbno prebeljenih zidov so prekrivale zgrešene nikotinsko rumene lise. Zapolnjene ali prekrite luknje so pričale o odvečnem, umaknjenem pohištvu in napravah. Odkar je nakupovanje izgubilo svoj vsesplošni čar, je center bolj ali manj sameval. Otroci in najstniki_ce so se zbirali v drive-in McDonalds’ih ali na avtocestnih počivališčih; lepo urejene, zagrajene prostore so zamenjali za bolj mejne in zapuščene. Udomačeni_e v razmerah, v katerih pobeg ni bil zgolj možen, temveč tudi nestrpno pričakovan, so svoje brezdelne dni preživljali v pričakovanju, da bo nekdo končno prišel ponje in jih odpeljal kar se da daleč proč. Njihovi tesnobni obrazi so se ji zdeli prikupni. Kaj drugega naj bi bila tesnoba kot napor duha držati se za nekaj upu približno podobnega. Ostali se niso več menili niti za to.
»Si predstavljaš,« je pomislila, »še kar upati?«
Kadar je mirovala, so se ji misli pogosto zbirale v zgoščene, tvitom podobne delčke. Ob tem se je praviloma zdrznila, a se jim povečini prepustila. Premlevanje njenih medijsko preizpostavljenih možganov je bilo edino, po čemer se je, skupaj z vrstniki_cami, očitno razlikovala od graditeljev_ic, ustanoviteljev_ic in podjetnikov_ic pred njimi. »Zakaj pa ne bi odbingala možganov?« se je pogosto pošalila. Kdo bi vedel, kako se je kar cela generacija znašla na margini, tako nemočna, da je zmogla biti dejavna izključno v eskapističnih fantazijah, ki so izparevale iz didakitčno prežvečenih, a zato nič manj nedosegljivih idealov, kakršne so jim jih vbijali_e njihovi starši in učitelji_ce. Kvir prijatelji_ce so se pogosto zgražali_e nad njeno defetistično držo, čeprav je bila prav ta razlog, da so se sploh spoprijateljili_e z njo. Sosledje moči, poreklo privilegijev in boj proti njim so se tedaj že otresli svojih ponavljajočih se, premočrtnih oblik in se pretvorili v bolj dinamične, četudi za sodobnike_ce bolj dezorientirajoče načine nasledstva. Dediči_nje sovražnikov_ic so naenkrat majale isti red, obremenjeni_e z instinktivnimi afinitetami in zgodovino družbenih bojev, ki jih je predhajala. Kako potegniti črto, če sploh?
Arbitrarnost se lahko zdi nesmiselna, dokler ne pride prav. Tega se je takrat bilo treba hitro naučiti.
Delci prsti so se posedli na njen obraz. Preplavila jo je izčrpanost. Zrak v zagrajenem centru se je kmalu umiril. Zaradi rezkega vonja anksioznih žlez, ki so jo obdajale, je bil še bolj gost, židek. V takih trenutkih dihanje ni več samodejno; postane zavesten, naporen podvig. Kot da bi dihal_a skozi celofan: prej nevpadljivi gibi so naenkrat obremenjujoči, zmaličijo usta in lice, izbočijo oči, v katerih se izrišeta panika in obup. Otrla si je obraz, zavzdihnila ob pogledu na blatno ogrado. Preteči je moralo že veliko časa, odkar se je znašla v požiralniku. Dnevi so izgubili svoj prvotni pomen – razglabljati o minevanju je bilo razkošje, ki so si ga lahko privoščili le redki – a izčrpanost navija svojo notranjo uro. Listi odmirajoče veje so ji omogočili prve cikle počitka; sploščeni v debelo glineno zaplato so privzeli obrise telesa, ki so mu nudili zatočišče.
Domen Ograjenšek
___________
Ira Konyukhova (1984, Udomlja, Rusija; živi v Berlinu) je leta 2017 pod mentorstvom Vadima Fishkina, Joãoja Tabarra, Anje Dorn in Rǎzvana Rǎdulescuja diplomirala iz medijske umetnosti na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju. Njeno glavno izrazno sredstvo sta film in video, ki ju dopolnjujejo performansi, keramične skulpture in zvočna dela. Pogosto prevprašuje represivne družbene strukture, ki jih zrcalijo in krepijo nove tehnologije. Rada sodeluje z Amazonovo glasovno asistentko Alexo, za katero piše besedila. Tako gradi dialoge med človekom in strojem, ki obravnavajo feminizem, razredno zatiranje in izkoriščanje delavcev migrantov. Njeni filmi in videi so bili med drugim prikazani na Atenskem bienalu, filmskem festivalu GoEast in festivalu Espacio Media Art na Tenerifih. Konyukhova redno piše tudi za ulični časopis Arts of the Working Class.
Yein Lee (1988, Južna Koreja; živi in dela na Dunaju) je po študiju likovne umetnosti v Seulu nadaljevala izobraževanje na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju na področju slikarstva in kiparstva. V svoji praksi združuje elemente tehnologije, organizmov in fantastičnih konceptov ter ustvarja hibridne vizije telesnega sveta. V svoji širši okolici raziskuje odnose družbenega neskladja, najdene predmete pa združuje z odlitki in slikarsko gestualno živostjo. Z opozarjanjem na kompleksnost družbenega vedênja ustvarja prostor za razpravo. Njena dela so bila predstavljena mdr. na skupinskih razstavah v Centre Culturel Suisse, Pariz; Schinkel Pavilion, Berlin; Belvedere 21 in Kunstraum Niederösterreich, Dunaj.
Siggi Sekira (1987, Odesa, Ukrajina; živi in dela na Dunaju) od leta 2015 študira na magistrskem programu na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Njegova_na umetniška praksa vključuje keramično kiparstvo in risbe z barvnim svinčnikom. V svojem ustvarjanju se loteva pogostih tem o reproduktivnem delu, ženski histeriji in lažnih pričakovanjih. Izhaja iz različnih virov, od slovanske mitologije do Wiener Werkstätte iz leta 1900, sovjetske avantgarde in navala zahodne pop kulture po razpadu Sovjetske zveze. Med nedavnimi razstavami so poleg Sweet Lies v Ludwig Forum Aachen še tri na Dunaju: Cruel Summer Camp v Exile, Rhizome v Galerie Kandlhofer in Fever Dream v Gianni Manhattan.
Sonja Vulpes (Sonja Grdina, 1986) je končala študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Deluje na področju grafike, risbe in zinov. Njena dela so bila predstavljena na samostojnih razstavah Memento mori v Hiši kulture v Pivki (2018), Bittersweet v galeriji Daeppen (Basel, 2018) in Limbo v MGLC (Ljubljana, 2021) ter na več skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Leta 2021 je bila nominirana za nagrado Queen Sonja Print Award. Ustvarja v svojem ateljeju na Krasu in v rezidenci v Ljubljani.
___________
Angleška lektura: Arven Šakti Kralj
Slovenski prevod: Uroš Prah
Slovenska lektura: Inge Pangos
Oblikovanje in naslovna podoba: Lea Jelenko
Fotografije z odprtja: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Klemen Ilovar
___________
Dela Petra Černeta je za razstavo prijazno posodila:
Moderna galerija, Ljubljana
__________
Razstavo je podprl Avstrijski kulturni forum Ljubljana.
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
