Štirje projekti Taa Sambolca, ki jih predstavljamo na razstavi Ritmi prisotnosti, se obiskovalcu podajajo v svoji neposrednosti in bližini, čeprav odpirajo vrsto gnoseoloških vprašanj, ki nas spremljajo že od začetkov razmišljanja o človeškem stanju. Projekti skozi ritem govorijo o tem, kako se naša živeta izkušnja predstavlja oziroma kako je živeta izkušnja doživeta, to problematiko pa razpirajo v raziskovanju vmesnega prostora med (telesno) prisotnostjo in odsotnostjo, materialnim in efemernim, stikom in sledjo. Silovit tehnološki razvoj zadnjih desetletij in vsesplošna pospešitev človeške eksistence nas silita v zastavljanje teh starih vprašanj z novih perspektiv. Ritmi prisotnosti izhajajo iz tega momenta transformacije tako posameznika v njegovem fizičnem in psihičnem bivanju, kakor tudi družbe in odnosov, ki jo definirajo. Zdi se, da brisanje razdalj med skrajnimi točkami starih metafizičnih dihotomij skozi zmagoslavje tehnologije čutimo zelo neposredno kot nepovratno spreminjanje tako naših zaznavnih in kognitivnih možnosti kakor tudi noumenalnega sveta. Ta transformativni potencial, ki ga Sambolec misli vzporedno na področjih tehnologije in umetnosti, je dejanski predmet pričujoče razstave.
Ritmi vsakdanjika, ki jih Tao Sambolec uporabi kot vstopno točko za refleksijo aktualnega trenutka, predvsem fenomen človeškega gibanja, postanejo predmet prevajanja v zvočne sledi, ritmične obrazce, ki vzpostavljajo vzporednost ločenih prostorskih polj, razdaljo med njimi pa briše sovpadanje njihovih časovnosti, ki ga zagotavlja tehnološka mediacija. Delo Ritmi prisotnosti, ki daje naslov celotni razstavi, tako sestavljata dve identični površini: tla na nerazkriti javni lokaciji beležijo človeške korake, ki jih kot informacijo pošiljajo sistemu tolkal pod galerijskimi tlemi. Ta človeške korake posredujejo kot ritmični topot, ki prihaja izpod galerijskih tal in vzpostavlja nevidno prisotnost mimoidočih. Zdi se, da delo Brati Stanleyja Brouwna ta proces obrne. V njem si Sambolec za izhodišče vzame umetniško knjigo Fluxusovca Stanleyja Brouwna moji koraki 12.12.2005 – 1.1.2006 (my steps 12.12.2005 – 1.1.2006), ki vsebuje 21 strani, na vsaki izmed katerih je napisano število korakov, ki jih je umetnik ta dan opravil. Te »abstraktne« korake Sambolec oživi in za 21 dni svoje gibanje podredi konkretizaciji Brouwnovega dela, spreminjanju števil nazaj v žive korake. S tem njegovo telo postane konkretizacija zapisa in reflektira odnos med vsakdanjikom v njegovi neopazni navadnosti ter njegovim zajetjem (in osmišljanjem) skozi posredovanje in zapis. Refleksija tega problematičnega razmerja je stoletna preokupacija umetnosti. Kako vzpostaviti odnos med neposredno izkušnjo in njeno predstavo, njenim ujetjem, kako izkušnjo posredovati smislu, ne da ji odvzamemo konstitutivno živost? V tem kontekstu Sambolčevo vztrajanje pri ritmu kot živem, dinamičnem zapisu, fenomenu na pol poti med konkretnim in abstraktnim, postane nova točka zgostitve te napetosti: njegovo »po-prisotenje« Brouwnovih korakov ritmično bije metronom. Časovnost je polje, ki najbolj ontološko zajema problematiko odnosa med neposredno izkušnjo in njenim strukturiranjem, zato predstavlja os te problematike in posledično Sambolčevih raziskovanj. Nesovpadanje registrov toka časa in njegove predstave skuša sizifovsko premostiti delo Neslišano, kjer se ura ponastavi vsakokrat, ko mikrofon zazna nenadno spremembo zvočnega ambienta. S tem, ko skuša ura »meriti« naše doživetje časa, pa izpostavi nemožno vzporednost med doživetim in merjenim časom v vsej radikalnosti. Nemožno uglašenost teh »srečanj« metaforično povzame delo Z mimoidočimi, kjer dva zvočnika sopostavljata ritme umetnikovih korakov s koraki mimoidočih v naključno kompozicijo, ki jo avtor sam označi za »ritmični ne-dogodek«, svojevrstno avdio-pokrajino družbenega življenja.
Razstava Ritmi prisotnosti v novih okoliščinah primata mediiranega z novo močjo in z drugačnega zornega kota formulira vprašanje odnosa med formalizacijo, regularnostjo, obvladljivostjo in neposredno, vsakdanjo izkušnjo. Z o-zvočenjem neopažene vsakdanjosti poteka dogodkov ustvarja nekakšno poetično herojskost, katere vir ni romantična neo-konceptualna fascinacija s spontanostjo življenja, temveč prav naša obsesija s posredovanjem. Ta se pri Tau Sambolcu preformulira v vprašanje, kako se doživeta resničnost lahko doživi skozi umetniško delo. Vzporedno s transformativnim učinkom tehnologije na človeka Sambolec raziskuje, kako ima lahko umetnost lastne transformativne učinke v tej navezavi. V tej luči se metafizične binarnosti prisotno/odsotno, konkrektno/abstraktno, primarno/sekundarno razgradijo v Sambolčevi refleksiji telesa kot točke njihovega radikalno asimetričnega križanja.
Kurator: Vladimir Vidmar
Spremljevalni dogodki
3. 12. 2016 ob 18. uri: vodstvo po razstavi z Vladimirjem Vidmarjem
4.12.2016 ob 18. uri: pogovor med Taom G. Vrhovcem Sambolcem in Dr. Sher Doruff
Producent:
Zavod SPLOH, Ljubljana
Zavod Projekt Atol, Ljubljana
V sodelovanju z Galerijo Škuc.
Projekt je nastal pod okriljem Norwegian Artistic Research Programa na Akademiji za umetnost in oblikovanje v Bergnu – KHiB (2013 – 2016)
foto © Dejan Habicht