32. Grafični bienale: Kriterij rojstva.
S povabilom direktorice Mednarodnega grafičnega likovnega centra, Nevenke Šivavec, da s skupnimi močmi poskusimo opredeliti potrebo po preseganju vnovičnega reduciranja smisla bienala na dihotomične debate okoli preživetih binarnih pozicij staro-novo, grafika-negrafika, medijsko-sodobno, smo člani bienalskega kolegija dobili v premislek še daljnosežnejšo nalogo. Novi format bienala naj bi v svoji eksperimentalni obliki prevpraševal siceršnje protokole snovanja in izvedbe razstav, kuriranje, osrednji koncept in temo ter iz tega izhajajoče koreografije sodobnega pripravljanja razstav. Pri tem nikakor ni šlo za neko načelno odločitev proti sistemu, izstop iz njega in pretenzijo na zunanjo pozicijo, temveč za premestitev poudarka in poskus odpiranja drugega horizonta v polju, ki ga poznamo pod imenom sodobna umetnost. Bienale je tako dobil formo spontanega, iz sebe razvijajočega se mehanizma, ki ga namesto centralne figure in koncepta v gibanje poženeta njegova lastna zgodovina in neukrotljiva, gosta pesem Jureta Detele, ki veleva reakcijo in se upira ilustrativnosti.
Poezija je nasploh predstavljala usodno oporno točki pri razvijanju koncepta bienala, čeprav obiskovalec niti na osrednji razstavi niti na razstavi v Galeriji Škuc ne bo naletel na preveč neposredne dokaze o tem. Pa vendarle razstava To ni ime služi kot svojevrstna zgoščena artikulacija principa bienalskega eksperimenta, ki se giblje okoli poezije. To ni ime nikakor ne predstavlja didaktičnega pripomočka, ravno tako kot tudi ni ključ, ki bi nam odklenil branje osrednje razstave; v marsikaterem primeru je prav nasprotno: gledalca dodatno zmede nepričakovani eklektični nabor del, ki preprečujejo lahko branje v idiomu sodobne umetnosti. Razstava je namreč zamišljena kot rekonstrukcija poti, po kateri smo prišli do posebnega formata bienala, in sicer prav skozi dela in predloge, ki so nam v določenem trenutku iz različnih razlogov služili kot izhodišča in oporne točke. Pravzaprav gre za (nedosledno in diskontinuirano) rekonstrukcijo naše poti, ki občinstvu ne bo podala neke logične razvojne linije, temveč premaknjeno izkušnjo, ki bo po stranpoti razložila intenco eksperimentalnega koncepta bienala: zakaj tak bienale in kaj je do njega pripeljalo.
Pri snovanju razstave To ni ime smo se člani bienalskega kolektiva v poskusu končne refleksije pravzaprav vrnili na začetek, in sicer prav k vprašanju, ki nas je ves čas obsedalo in ki mu nismo nikoli dokončno prišli do živega: zakaj poezija in v kakšni obliki? Zakaj nam je prav poezija v izhodišču zanimiva, čeprav je nismo vzeli za svoje tematsko izhodišče ali interpretativni moment? Namesto horizonta branja poezija kot pesništva je v ospredje prišla poezija kot poseben odnos do jezika, kot transcendentalen pogled na jezik v smislu pogoja njegovih možnost. Poezija kot vprašanje, kako je možen jezik. Ta odločitev je usodno opredelila razmišljanje o formatu bienala. Aplicirana na situacijo ujetosti v paradigmo sodobne umetnosti in njene protokole je prek premisleka novih pristopov snovanja razstav ta izvorna zaveza svojo končno motivacijo dobila v iskanju odgovorov na vprašanje, kako je umetnost možna danes. Kako jo je mogoče misliti izven protokolov sodobne umetnosti ali o njej govoriti onkraj utrujenega art slanga? Naša razmišljanja so merila na nek transcendentalni (NE transcendentni) pogled, ki meri na pogoje možnosti umetnosti. Ne da bi obudil naša razmišljanja in tehtanje, dvome in pomisleke bienalskega kolektiva, nabor del, ki gradi razstavo To ni ime, zato lahko služi, kot drugi vhod v glavno razstavo bienala s prekinjanjem utečenih poti in odpiranjem drugih horizontov, kar je spiritus movens letošnje edicije bienala v celoti. Razstava To ni ime deluje kot ovira generični izkušnji umetnosti in ne razlaga intence bienala, temveč jo ponavlja z vztrajanjem pri delih, ki jih noben kontekst ne more popolnoma ujeti.
Kustosi: Miklavž Komelj, Yasmin Martin Vodopivec, Nevenka Šivavec, Vladimir Vidmar
Dogodki
Četrtek, 6. julij ob 18.30, Galerija Škuc: Rojstvo Kriterija rojstva – o genezi in protokolih 32. grafičnega bienala
Pogovor o izhodiščnih idejah, rizomski strukturi, procesu dela, razvoju razstave in vseh dilemah ter odločitvah sprejetih po poti poteka na razstavi TO NI IME v Galeriji ŠKUC. Razstava prinaša koncentriran vpogled v nastanek letošnjega eksperimentalnega formata bienala in ob predstavljenih delih poskuša obuditi razmišljanje in tuhtanje, dvome in pomisleke ter dati neki drug pogled na osrednjo razstavo bienala in na njeno nastajanje v luči osrednje zavzetosti letošnje bienalske edicije: iskanja novih poti snovanja razstav. V razpravi bodo sodelovali Miklavž Komelj, Yasmín Martín Vodopivec, Vladimir Vidmar in Nevenka Šivavec, člani Bienalskega kolektiva in kustosi razstave TO NI IME.
Razstava je koprodukcija Galerije Škuc in Mednarodnega grafičnega likovnega centra v okviru 32. grafičnega bienala.
Zahvale: Galerija Božidar Jakac, Mednarodni grafični likovni center, Mestni muzej Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Umetnostna galerija Maribor
fotografije postavitve © Jaka Babnik