This situation has developed over a long time
2. 4. 2021 - 7. 5. 2021
aktualna razstava


Umetnice: Nina Goropečnik, Adrijana Gvozdenović, Pia Louwerens

Kuratorka: Urška Aplinc

___________

Obrazstavni program lahko spremljate na spletni strani in družbenih omrežjih Galerije Škuc.

___________

Spremenjeni pogoji produkcije v zadnjem letu so pretresli načine snovanja razstav, zato se zdi smiselno, da se fokus s spektakla odprtja prestavi na razstavo kot organizem, polje povezav, ki ga poganjajo odnosi med posamezniki, vključenimi v proces. Prav na ta način delujejo umetnice, ki predstavljajo svoje delo na razstavi This situation has developed over a long time. Njihovo raziskovanje medija razstave kot ustaljenega načina dajanja v vidno – točke udejanjanja razmerij moči med ključnimi akterji umetnostnega sistema, pa je v času poplave spletnih kulturnih vsebin še toliko bolj vredno premisleka in pozornosti.

Vprašanja praks produkcije in institucionalizacije umetnosti, ki smo jih z umetnicami Pio Louwerens, Adrijano Gvozdenović in Nino Goropečnik raziskovale v procesu snovanja razstave, so tako dobila nove razsežnosti, saj so se pogoji za delo in načini vzpostavljanja vidnosti fundamentalno spremenili. Prakse sodelujočih umetnic so v prvi vrsti performativne in raziskovalne, problematizirajo svoj odnos do dokumentacije in raziskujejo potenciale dogodkovnosti. Ta pa ima trenutno spremenjene parametre in časovnost − namesto fizične prisotnosti in ustvarjanja začasnih kolektivih prostorov daje prednost novim načinom pozornosti in aktivacije gledalca.

Z razstavo poskušamo odpirati prostor za premislek konvencij postavljanja razstav in pogojev, na katere pri tem pristajamo. Da v polju vidnega sploh lahko izjavljamo, moramo posnemati že obstoječe strategije, jih apropriirati, ne navkljub, ampak zaradi silnic v polju umetnosti. Ko uporabljamo in delamo s tem, kar nam je že na voljo v instituciji, reapropriiramo okvir razstave in razmišljamo o načinih naseljevanja prostora, da bi tako morda ustvarile pogoje za drugačne pristope k ustvarjanju območij vidnosti. Poleg dejanskega prostora umetnice nagovarjajo predvsem diskurzivno raven – kontekst Galerije Škuc, v katerega vstopajo in ga nagovarjajo. Za to uporabijo orodja, kot so izhajanje iz ostankov prejšnje razstave, uporaba oblikovalskih predlog galerije, izpostavitev delov arhiva in ustvarjanje programov, npr. rezidenčnega, ki jih galerija sicer nima. S tem se do neke mere obrne logika dajanja v vidno, saj institucija poleg samih praks umetnic prične razstavljati tudi samo sebe.

Adrijana Gvozdenović v svoji raziskovalni umetniški praksi preiskuje omejitve in potencial razstavnega formata ter načine vznikanja pomena znotraj institucije umetnosti. Z raziskovanjem različnih možnosti ustvarjanja pogojev za vidnost poskuša namesto razstavljanja objektov ustvarjati prostore za kolektivno učenje skozi umetnost. Osredotoča se na umetniške aktivnosti, ki poganjajo razstavo kot dinamično strukturo, znotraj katere nagovarja posamezne akterje. V enem od projektov kot raziskovalno orodje uporablja branje iz kart, ki jih je naredila in ki prikazujejo materialne ostanke umetniških del drugih. Udeleženci (mdr. umetniki in raziskovalci) karte skupaj z njo interpretirajo v posameznih seansah. Delo je zasnovano kot pogovor o tesnobi, ki spremlja ustvarjalno delo in delanje razstav. Tako z vsebino in različnimi artikulacijami dela problematizira tudi zahtevo po produciranju zaključenih umetniških del in potrebo, da je delo razstavljeno kot artefakt.

Raziskovalno delo Pie Louwerens nagovarja umetniški subjekt in razmišlja, kako institucije sokreirajo prakso, ki jo umetniki performirajo. Z besedili in nedokumentiranimi govorjenimi performansi, za katere uporablja scenarije, raziskuje fluidnost konceptov dogodka, performansa, subjekta izjavljanja in institucije. V njenih performansih naracija poteka na več nivojih, ki se medsebojno prepletajo in ustvarjajo nenavadne učinke. Scenariji se namreč dogajajo na isti ravni kot njihova vsebina. Tako prihaja do sinhronizacij med besedilom in akcijo. O dogodku govori med dogodkom, o improvizaciji med improviziranjem. Pri tem uporablja različne pripovedovalske tehnike, in nanašajoč se na institucionalni kontekst, v katerega se umešča, performira lastno umetniško subjektiviteto.

Nina Goropečnik v svoji performativni praksi raziskuje meje performansa in njegove dokumentacije. Ukvarja se s trenutkom, ko nekaj postane vidno in (ne)dostopno za gledalca. Z raziskovanjem institucionalnih kontekstov razmišlja o možnostih njihove apropriacije za vzpostavljane  umetniškega dela in medija razstave, v katerega se vpenja. V svojih delih pogosto ustvarja prostor za dialog z gledalci, drugimi umetniki ali institucionalnimi akterji. Vodi jo premislek pogojev in potencialnosti ustvarjanja lastnega prostora.

Na razstavi poskušamo ustvariti prostor, ki ni namenjen zgolj razstavljanju, in fokus z umetniških del prestaviti na delovanje in prakse sodelujočih umetnic. S ponavljanjem strategij in uprizarjanjem ter naseljevanjem lastnih vlog želimo reflektirati pozicije, katere znotraj kompleksnih razmerij, ki vladajo umetnostnemu sistemu, lahko zasedemo kot umetnice, kuratorke, študentke umetnosti, raziskovalke. Z razstavo raziskujemo infrastrukturo institucije v širokem pomenu besede in želimo hkrati predstaviti različne strategije vstopa umetnika vanjo kot tudi izpostaviti razmerja in odločitve, ki poganjajo aparat razstavnega okvirja.

Urška Aplinc

___________

Adrijana Gvozdenović (1986) je umetnica, ki jo zanima motivacija umetnikov in načini nasprotovanja (samo)institucionaliziranim strukturam. V zadnjih treh letih razvija metode zbiranja in tolmačenja simptomatskih umetniških praks, ki prepoznavajo svojo tesnobo kot predpogoj za kritičnost, kar je privedlo do, kot imenuje sama, Otherwise Exhibiting – formatov javnosti, ki premikajo meje med raziskovanjem, posredovanjem in produkcijo. [Archiving Artistic Anxieties]

Pia Louwerens (1990) je umetnica raziskovalka, katere praksa se vrti okoli uprizarjanja umetniškega subjekta, jaz, ki piše, govori in dela. Leta 2018 je sodelovala v podiplomskem programu a.pass, platformi za umetniške raziskave v Bruslju, kjer je zdaj zaposlena kot zunanja sodelavka raziskovalka. Trenutno piše knjigo o svoji zaposlitvi kot  »Junior Embedded Artistic Researcher« v razstavnem prostoru.

Nina Goropečnik (1993) je diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Je predstavnica mlajše generacije umetnikov na področju performansa, ki ga raziskuje s preizpraševanjem odnosa med njegovo vidnostjo in gledalcem. Sodelovala je na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in mednarodnem prostoru. Od leta 2019 je članica kolektiva Gallery 7: 069, ki se osredotoča na predstavljanje študentske umetniške produkcije.

___________

Oblikovanje: Lea Jelenko

Slovenska lektura: Inge Pangos

Angleški prevod: Arven Šakti Kralj Szomi

Fotografije postavljanja razstave: Simao Bessa