Iva Tratnik – Zgoraj Kun, spodaj Xun: anatomski transbestiarij
17. 4. 2019 - 10. 5. 2019


Vabljeni na otvoritev razstave v sredo, 17. 4., ob 20h. Na otvoritvi jam skupine JamJam.  

sreda, 8. 5. ob 19h,  Hupa Brajdič: Anatomski trance, hibridni performans

Likovni jezik Ive Tratnik odlikuje že od daleč prepoznavna vizualna saturacija, živ, dražljajev poln bazen sočnega organskega dogajanja, ki v divjem prepletu združuje raznorodne podobe in reference, od totemskih mask, ki se metamorfozirajo v žuželke, paradoksnih mikroskopskih organizmov z gibčnimi hrbtenicami, do nestvarne flore in krajin v nihanju med pragozdom in obličjem Marsa. Oznaka magičnega realizma, ki jo interpreti ob pomanjkanju primernejše kvalifikacije pogosto dajejo delu Ive Tratnik, zato v določeni meri ne drži, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da ima realnost magičnega realizma pogosto nadrealističen predznak, ki umetnici ni povsem blizu. Morda bi v duhu neologizmov, ki ga inavgurira že naslov, umetniško prakso Ive Tratnik z malce njej ljubega humorja opisali kot transgresivni realizem.

To velja še posebej za novejši korpus del, ki je jedro razstave Zgoraj Kun, spodaj Xun: anatomski transbestiarij. Razstavo sestavljajo dela velikih dimenzij, monumentalne slike in risbe, ki se v prostoru namenoma podajajo scenografsko, kot spreminjajoče se kulise, ki spremljajo izmenjevanje različnih dramskih prizorov. Novejša serija umetničinih risb postavlja v ospredje problematiko telesa, farsično anatomijo necelosti, eklektično sestavljeno iz disparatnih in raznorodnih delov, ki jih skupaj drži nekakšna nerodna antropomorfnost, križana z živalskimi ekstremitetami in neživimi mehanskimi kosi. Pa vendar ne gre za razmišljanje o človeški zavezanosti živalskim koreninam, primordialnosti, ali za reduciranje človeškega na izvenčloveško. V delu Ive Tratnik namreč ne vidim modnega brkljanja znanosti in umetnosti (čeprav je ena od takšnih novic motivirala nastanek dela Rojstvo Homo Porcusa), nasprotno, gre za eksplicitno umetniški premislek o človeškem kot ultimativni disharmoniji. O tem pričajo že zvočni naslovi njenih risb, Rubens Chick-En, Barbie kroji, Rojstvo Homo Porcusa, Rubens Chick-En Negativ, ki napovedujejo direktno referiranje na ikonična dela renesančnega in baročnega slikarstva, na čas kanoniziranja likovne obravnave človeškega telesa. Same risbe dejansko križajo konture Botticellijevih in Rubensovih likov z ilustrativno in dinamično risbo, ki spominja na animiran film, vse pa prevevajo nekoliko srhljive črtaste oznake, za katere težko določimo, ali napovedujejo obisk kirurškega skalpela, mesarskega noža ali zgolj otroške škarjice v igri rezanja in modeliranja papirja. Linije krojev, potegnjene iz krojaških revij, prehajajo v bojne linije prostetičnih človeških ekstremitet, v vizijo, ki niha med grozljivko in risanko. Zapovedovalni znak človeške roke z iztegnjenim kazalcem, ikonična podoba ukazane smeri, nastopa kot nejasen, dezorientirajoč ukaz, pa vendar predstavlja avtoriteto, ki se ji moramo vdati.

Niz psihoanalitskih asociacij se nadaljuje v triptihu Blanche, ne jezi se, ki jemlje za izhodišče zgodbo Blanche Wittmann, »kraljice histeričark«, ki je konec 19. stoletja tedensko nastopala z napadi histerije pod hipnozo dr. Charcota. Blanche, ne jezi se sestavlja divja koreografija gibov in svetlobe, drobnih ženskih teles v kompulzijah, ki animirajo kompozicijo igralnih figur, insektov in grozečih brezvretenčarjev. Nadalje, dve risbi na črnem papirju, Human Ouroborus in Lažni bog, obvladuje arhetipska, mitološka in psevdoreligiozna simbolika. Kačo, ki sama sebi grize rep, je zamenjal venec požirajočih se človeških figur v enigmatični heraldični kompoziciji med Rorschachovimi madeži in masonskimi simboli. Lažni bog v pozi, ki aludira na ikonografijo Šivovega uničevalnega plesa, nedvomno predstavlja moški pol in nagiba interpretacijo v smer destruktivne in opresivne patriarhalnosti, ki obvladuje polje simbolnega.

Razstava Zgoraj Kun, spodaj Xun: anatomski transbestiarij je v svoji presežni vizualni (in tudi taktilni) stimulativnosti skoraj sinestetična uprizoritev tem telesnosti, spolne razlike, seksualnosti, predvsem pa človeške necelosti, necentriranosti in manka poenotujočega jedra. Eklektična sestavljenka referenc kaže človeka kot globoko razklano bitje in bolj kot o modnih temah hibridnosti vrst govori o nečloveškem znotraj človeka samega, o tujosti, ki jo redno najdevamo tam, kjer bi pričakovali največjo domačnost. To spoznanje tujosti najbolj notranjega, nerodna sestavljenost brez trdnih opornih točk bistva in identitete, je nekaj, kar z izredno močjo in zavestjo izgube preveva pričujočo razstavo, a to spoznanje kljub vseobsežnosti pretnje ne povleče del Ive Tratnik v defetizem ali moraliziranje. Ob izkušanju njenih del se občutek nelagodja izmenjuje z izrazito afirmativnim, vitalističnim pogledom na potenciale človeškosti (humor!), morda celo skozi njihovo preseganje. Morda se je neologizem transbestiarij prav zato ponudil kot ustrezen naslov, saj povzema napetost med nelagodjem ob izgubi in entuziazmom ob potencialih, napetost, ki jo vzneseno izpričujejo dela Ive Tratnik.

Iva Tratnik – leta 2012 je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Raziskuje različne umetniške prakse, med njimi tekstilne kolaže, oljna in akrilna platna, skulpturo, risbo, instalacije in druge site-specific intervencije. Vzporedno se ukvarja tudi s performansom, kjer eksperimentira z glasom, gibom, masko. Deluje samostojno ali v začasnih kolektivih.

Kustos: Vladimir Vidmar