Kuratorka: Francesca Lazzarini
Odprtje razstave: Sobota, 20. 6. 2026, 19:00 (Ogled razstave s kuratorko in umetnico)
OBRAZSTAVNI PROGRAM
20. 6. at 19.00: Ogled razstave s kuratorko in umetnico – ogled bo potekal v angleščini.
20. 7. at 19:30: A Very Alive Protocol – participatorni performance
Glitch kot protitelo
Da bi nas prepoznali kot telo, vredno preživetja, moramo uprizarjati določen jaz – ustvariti točno določen vtis, živeti točno določeno življenje, izkazovati drugim točno določeno skrb – v celosti se moramo soočiti s svojim telesom. Drug drugemu držimo ogledala, v katerih zrcalimo in ljubimo videne odseve. Vidimo drug drugega in naše uveljavljene osebnosti, ki se nam zdijo resnične, ljube in tako zelo žive. (Legacy Russell, Glitch Feminism: A Manifesto, Verso Books, London, New York, 2020, str. 73)
Razstavo Silvije Bigi oživljajo zelo nazorne, več kot človeške prezence: ženske, ki so živele in umrle v različnih časih in dimenzijah; spolno zaznamovana telesa z glasovi, zamolčanimi zaradi institucionalnega in intimnega nasilja, ki tu skozi uporne tehno-somatske postavitve pridobijo novo zmožnost delovanja.
Tako zelo žive_ so prvenstveno digitalne iteracije kvirovskih subjektov, ki se upirajo telesu kot prisilni družbeni in kulturni strukturi ter iščejo mnogotera, osvobojena sebstva: prav tiste iteracije, torej, o katerih Legacy Russell teoretizira v razpravi Glitch Feminism: A Manifesto, na katero se sklicuje tudi naslov razstave.
Galerijo Škuc so poselile neposlušne in uporne danosti.
Obiskovalke_ se najprej srečajo s chatbotom italijanske umetnostne kritičarke in predavateljice Francesce Alinovi, ki je bila leta 1983 pri petintridesetih umorjena v Italiji; dandanes bi njen umor definirali kot femicid. Njena prodorna in radikalna misel o dematerializaciji dela, spekulativnem potencialu fotografije in pisanju kot umetniški gesti, pride na dan v dialoškem sistemu, nastalem s pomočjo UI in obogatenega generiranja besedil (RAG – retrieval augmented generation). Chatbot, klepetalni robot, usposobljen na besedilih Alinovi iz arhivov, knjižnic in spletnih virov, se kot njena digitalna dvojnica nahaja v intimni instalaciji, obkrožen z deli, ki jih je Bigi ustvarila skozi interakcijo z njenimi kritiškimi besedili, v osrednjem razstavnem prostoru.
Beseda Sola [sama_], naslov istoimenskega neonskega dela (2026), je iz zasebnega dnevnika Francesce Alinovi, kjer jo je na eno samo stran zapisala kar sedeminsedemdesetkrat. Izzveni kot individualna tožba in izraz kolektivne zgodovinske okoliščine hkrati. Stavke, nastale na podlagi strojne predelave njenih zapisov – npr. »Delo, ki ne boli, je dekoracija.« ali pa »Trmasta sem, zgodovino umetnosti je treba vsako jutro napisati znova.« – Bigi prenese na lan oz. z risotiskom na ovojni papir.
Čeprav ima do klepetalnega robota dostop le umetnica, se njun zasebni pogovor manifestira v seriji javnih aktivacij. Ti performansi, ki jih kurira kar chatbot, temeljijo na navodilih Silvije Bigi in njenih sodelavk_. Ob zaprtju razstave bomo enemu izmed njih priča tudi v Galeriji Škuc.
Russell trdi, da digitalne tehnologije sicer oblikujejo iste strukture nasilja, kot jih najdemo v družbenem svetu, vendar lahko postanejo tudi polja upora. V njeni teoriji zavzema osrednje mesto ideja glitcha [motnje]: v digitalnem svetu ta označuje hibo v delovanju oz. sistemsko napako; v družbenem smislu pa pomeni vse, kar odstopa od prevladujočih norm – črna, ženska, kvirovska, hendikepirana ali kako drugače marginalizirana telesa. Prav zato nam omogoča upor in preobrazbo: »Glitch ustvari razpoko, v kateri se pokažejo nove možnosti bivanja in postajanja.«[1]
Tovrsten prostor Bigi raziskuje v delu Are You Nobody, Too? (2022). Projekt izhaja iz naključno najdene fotografije neznane ženske v družinskem albumu. Po začetnih zadržkih se razkrije, da gre za očetovo teto Irmo, katere obstoj so prikrivali zaradi njene duševne bolezni. Podoba je prag, onkraj katerega privre na dan kolektivna travma družbe, ki marginalizira vse, kar odstopa od vsiljenih norm. Z aplikacijo za pretvorbo besedila v govor (TTS) in deepfake animacije fotografije Bigi podari Irmi glas in besede pisateljic in pesnic iz 20. stoletja z diagnozo bipolarne motnje, depresije, shizofrenije ali samomorilnosti – z diagnozami, ki so jih pogosto uporabili kot orožje za ukrotitev ženskega upora. Besedila Sylvie Plath, Alde Merini, Alejandre Pizarnik in ostalih preobrazijo Irmino telo v prostor mnogoterosti. Irmin kolektivni glas je okrepljen tudi z drugimi deli: vgraviran je v ogledala, v katerih se obiskovalke_ srečajo s svojim odsevom, in izvezen na obleke, ukrojene posebej za serijo javnih performansov.
Odsotnost Francescinega in Irminega fizičnega telesa, pojmovana kot Russellino protitelo, ne deluje kot izbris, temveč kot abstrakcija: gre za zrcaljenje odsevov, ki subjekt širijo, množijo in trgajo iz zakoličene identitete oz. normativne ujetosti.
Tudi telesa v seriji No Title (The Women in My Family Were Almost Never Alone) (2015) so pomnožene abstrakcije. Umetnica je na prosojen papir zarisala obrise sorodnic z družinskih fotografij. Sledi svinčnika razkrivajo nevidno družbeno strukturo, ki ženske postavlja v marginalizirane položaje, tako da niso nikoli osrednji subjekt, temveč vedno le ena izmed mnogih prisotnosti.
Ob koncu razstave se soočimo z liki iz projekta Camille, ki združuje dve časovni liniji: pet domišljijskih generacij Camille, simbionte z monarhi (metulji), izvorno zamišljene v delu Donne Haraway,[2] in pet resničnih žensk po imenu Camille, ki jih je v 16. in 17. stoletju usmrtila inkvizicija zaradi obtožbe čarovništva. Njihovo prisotnost ponazarja pet zdravilnih rastlin, povezanih tako z inkvizicijskimi procesi – zaradi z njimi povezanega znanja so namreč preganjali množice zdravilcev, babic in zeliščarjev – kot tudi s podnebno krizo, ki jo Haraway obravnava v svoji spekulativni znanstveni fantastiki. Gre za rastline, ki sicer preživijo tudi v urbanih okoljih, ker pa odstopajo od estetskih krajinskih idealov, jih poskušajo sistematično izkoreniniti.
Plantago major (veliki trpotec), Hedera helix (navadni bršljan), Urtica dioica (velika kopriva), Malva sylvestris (gozdni slezenovec) in Parietaria officinalis (navadna krišina) se pojavijo v treh delih: kot parfumsko-zeliščni križanec zeliščnih izvlečkov, samostojnih molekul in sintetičnih spojin tvorijo vohalno esenco Camille (2025), ki jo v prostor pršijo razpršilci v obliki skulptur. Video GIF Conosco certe erbe [Nekatera zelišča poznam] (2024) prikazuje algoritemsko spreminjajoče se podobe iz starodavnih herbarijev. V Vzorcu #1–6 (2025) tekstilni prenosi botaničnih vzorcev, generiranih z UI, pokažejo, kako se je v domačem okolju skozi stoletja nenehno reproduciralo spolno zatiranje in nasilje.
V vnovičnem dialogu z Legacy Russell se umetniška praksa Silvije Bigi izogne enostavni reprezentaciji spolno zaznamovanega nasilja. Namesto tega performativno uprizarja vnovičnoo oblikovane snovi, telesa, besede in tehnologije, s čimer omogoča nova neukrotljiva in močna razmerja.
[1] Legacy Russell, Glitch Feminism: A Manifesto, Verso Books, London, New York, 2020, str. 12.
[2] Donna Haraway, Staying with the Trouble: Making Kin in the Chthulucene, Duke University Press, Durham, 2016.
Biografije:
Silvia Bigi (Ravena, 1985) je umetnica, raziskovalka in predavateljica. Diplomirala je iz vizualnih umetnosti na Univerzi v Bologni. Ukvarja se z različnimi mediji, predvsem s fotografijo, instalacijo, skulpturo, zvokom, videom in risbo. V svojem delu raziskuje podobe kot pragove oz. liminalne prostore, v katerih je možen premislek o moči, sobivanju človeškega in nečloveškega ter o glitchih [motnjah] v zgodovini Zahoda.
Z interdisciplinarnim in raziskovalnim pristopom se loteva filozofskih, kulturnih in političnih vprašanj, s posebnim poudarkom na ženskih glasovih, utišanih z vidnim in nevidnim nasiljem. Njena dela se nahajajo v javnih in zasebnih zbirkah, nagrajena in razstavljena pa so bila tako v nacionalnem kot mednarodnem prostoru, npr. v muzejih, fundacijah in galerijah. Med pomembnejše dosežke štejejo priznanje Italian Council 2023, Premio Francesco Fabbri 2022, Talent Prize 2021 in nagrada Lucie v okviru razstave Engaged, Active, Aware: Women’s Perspective Now (2018). Dela Silvije Bigi so bila predstavljena v osrednjih revijah, kot so Artribune, Der Greif, IO Donna, Atpdiary, Forme Uniche, Yet Magazine, Artslife in British Journal of Photography.
Francesca Lazzarini je kuratorka na področju vizualnih umetnosti, raziskovalka in predavateljica. V doktoratu s področja naprednih praks [Advanced Parctices], pridobljenem na londonski univerzi Goldsmiths, se je ukvarjala z raziskovanjem postfotografije kot dinamičnega prostora za razmislek o oblikah skupnosti skozi podobe in s podobami.
Po delu na Fondazione Fotografia Modena (2007–13) je kurirala samostojne projekte, utemeljene na raziskovanju, sodelovanju in eksperimentaciji, ki so jih med drugim gostile ustanove: Camera Austria, Gradec; SixtyEight Art Institute, Kopenhagen; FMAV, Modena; Kunsthaus, Gradec; Galerija Škuc, Ljubljana; IC-CD, Rim; Galerija Kortil, Reka; Fondazione Francesco Fabbri, Treviso; Trieste Contemporanea in MLZ Art Dep, Trst. Poučevala je na LABA v Brescii in na šoli Fondazione Fotografia v Modeni. Je ena od pobudnic POIUYT (2017–), del kolektiva Absent Audience (2021–) in vodja rezidenčnega programa AiR Trieste (2016–).
Prevod iz angleščine v slovenščino: Iva Jevtić
Angleška lektura: Arven Šakti Kralj
Slovenska lektura: Inge Pangos
Oblikovanje: Lea Jelenko
Razstavo podpira Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji.
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
