Lepo vabljene_ na ogled razstave z umetnicami_ in kuratorko v petek, 7. 11., ob 18. uri, ki mu bo ob 19. uri sledilo odprtje razstave!
___________
Umetnice_: H M Baker, Hamza Badran, DNLM, Odur Ronald, Robida, Sanela Jahić
Kuratorka: Giulia Menegale
___________
Obrazstavni dogodki
7. 11. ob 18. uri: ogled razstave z umetnicami_ in kuratorko
8. 11. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko Giulio Menegale
9. 11. ob 11. uri: zagon Knjižnice Robida in bralne skupine
___________
Živimo v času, ko so protesti vse pogostejši, a jih vlade in nadnacionalne institucije vedno manj upoštevajo. Čeprav zlahka dosežemo takojšnjo vidnost, težko vzpostavimo in še težje vzdržujemo krhke, dolgoročne strukture solidarnosti, ki ohranjajo politični zagon. V letu od mojega zadnjega obiska Ljubljane[1] me je ta občutek nemoči večkrat prevzel. Kot da so ulični protesti v znak solidarnosti z Gazo preslabotni, celo nesmiselni. Kot da so se v demokratičnih državah številne gotovosti glede življenja, torej tudi umetnosti, razblinile pod vplivom skrajno desničarskih ideologij in cenzure. Na tovrstna občutja se skuša razstava Oživljene strukture, skriti tokovi odzvati ne impulzivno, temveč s skrbnim premislekom in zavestno pozornostjo.
Razstavljajoče_ umetnice_ vprašanja prekarnosti, migracij, urbanega propada, mej in zemljepisne liminalnosti obravnavajo kot izhodišča za zamišljanje bolj vključujočih načinov bivanja. Konceptualno izhajajo iz pojma »skritih tokov«, s katerim so Verónica Gago (2017) in J. K. Gibson-Graham (1996, 2006)[2] opisale prakse, ki se sicer udejanjajo znotraj obstoječih struktur moči, a jih hkrati vseeno potihem spodkopavajo. »Skriti tokovi« so prispodoba za skupen pristop sodelujočih umetnic_, ki preči meje umetnosti v živeto izkušnjo.
V prvem prostoru so dela, ki moč obravnavajo kot utelešeno silo. V Stisku roke (2025) Sanela Jahić prevede biometrične podatke, nastale ob poslovnem rokovanju, v enovito, abstraktno linijo. Domnevna gesta medsebojnega zaupanja se pokaže kot asimetrični diagram, ki razgali skrito dinamiko vsakdanjih ritualov.
Na veliko (2024) avtorice H M Baker je dvokanalni video, v katerem štiri_ poslovno oblečene_ plesalke v pisarni prehajajo iz rutinskih gest v stilizirano koreografijo. Njihovo gibanje spremlja komentar, ki združuje poslovni žargon in navodila za izvajanje joge. Baker to poimenuje »korporativna preobleka«: pretirani profesionalizem, ki krha etos storilnosti, hkrati pa ustvarja prostor za zavračanje in preobrazbo.
Podobno ironičen je tudi podton v delu Maša (2018) avtorja Hamze Badrana. Oglasni panoji v Ramali, nekoč polni simbolov upora, dandanes oglašujejo le še luksuzne predmete. S tem ko jih namesti drugam, Badran razgali prepad med obljubami potrošništva in resničnostjo vsakdana na področjih pod nadzorom izraelskih oblasti. Javni prostor si znova prisvoji kot prostor ugovora. Kritika nacionalnih imaginarijev se nadaljuje tudi v dialogu med avtorjema DNLM in Odurjem Ronaldom, ki se ukvarjata z brisanjem meja med zasebnim in javnim.
DNLM v delu Ostanki (2024–25) obravnava usodo bežigrajskega stadiona, zapuščene Plečnikove mojstrovine. Umetnik položi nekaj stadionskih stebričev v nakupovalni voziček in se z njim sprehodi mimo ohranjenih spomenikov v mestnem jedru. V tej tihi procesiji dediščino, ki jo slavimo, sopostavi ob dediščino, ki jo prepuščamo špekulaciji, ter razkriva krhkost kulturnega spomina, razpetega med skupnimi vrednotami in zasebnim dobičkom.
Nasproti stoji Ronaldova instalacija Mi vsi (Ffena, 2023), del serije Republika tega in onega, kjer so potni listi preoblikovani v kovinske knjižice, ožigosane z umetnikovo lastno oceno mobilnosti. S tem ko jim je odvzeta vsakršna avtoriteta, razkrivajo globoko neenakost pri odločanju, kdo se lahko prosto giblje in kdo ne.
Razstavo zaključuje instalacija kolektiva Robida – radijska postaja in majhna knjižnica njihovih publikacij. Radijski glasovi in prevodna besedila iz Topolovega, obmejne vasi v Italiji (Benečiji), v kateri prebiva slovenska manjšina, spreminjajo obrobje v možno točko gledišča. Kolektiv svoje dejavnosti (radijske, uredniške in skupnostne) uporabi za tkanje vezi onkraj jezikovnih in kulturnih razhajanj, s čimer se nenehno vzpostavlja raznotera skupnost.
Pričujoča dela so več kot preživetvene strategije. Gre za skrbno dodelane predloge za sobivanje v ureditvah, utemeljenih na medsebojnem dogovoru in sočutnem razumevanju. So geste, ki kažejo na porajajoče se prihodnosti, ki se že odvijajo tu in zdaj, na skrite tokove, ki tečejo pod vidnimi strukturami moči. Ne druži jih stil ali medij, temveč vztrajno notranje redefiniranje družbenega, političnega in kulturnega tkiva. So dokaz, da so tudi v času napetosti in očitnega neskladja še vedno možna – in že na delu – subtilna, a odločilna dejanja odpora in preobrazbe.
Giulia Menegale
___________
1 Giulia Menegale je bila v začetku leta 2024 na kuratorski rezidenci, v sklopu katere je nastala raziskovalna razstava 02_2024 (23. 2.–17. 3. 2024). Dostopno: https://www.galerijaskuc.si/si/exhibition/02_2024 [22. 10. 2025].
2 J. K. Gibson-Graham je psevdonim, pod katerim sta pisali Julie Graham in Katherine Gibson do leta 2010.
___________
LITERATURA
Gago, Verónica. 2017. Neoliberalism from Below: Popular Pragmatics and Baroque Economies. Durham in London: Duke University Press.
Gibson-Graham, J. K. 1996. The End of Capitalism (As We Knew It): A Feminist Critique of Political Economy. Minneapolis: University of Minnesota Press.
Gibson-Graham, J. K. 2006. A Postcapitalist Politics. Minneapolis: University of Minnesota Press.
___________
H M Baker (1989) je britanska umetnica iz Londona, ki s kritičnega in feminističnega gledišča raziskuje vprašanja dela, oblasti in korporativnih ritualov. Med drugim je razstavljala na Rathbone Institute v Londonu (delo MAXINE, 2025), londonski galeriji Ginny on Frederick (2024), galeriji SITE v Sheffieldu (2022), na Roberts Institute of Arts (2022) in v londonski Mimosa House (2019); nominirana je bila za nagrado CIRCA Prize, kjer so tudi predvajali njeno delo (2024), in bila štipendistka Jan van Eyck Academie v Maastrichtu (2024).
Hamza Badran (1993) je palestinski umetnik in pisatelj, ki živi med Baslom in Amsterdamom. Na International Academy of Art Palestine v Ramali je diplomiral iz sodobnih vizualnih umetnosti, na baselski akademiji za umetnost in dizajn FHNW pa magistriral. Trenutno je rezidenčni umetnik na Rijksakademie van Beeldende Kunsten v Amsterdamu. Razstavljal je po vsem svetu, med drugim na Documenti 15 (Kassel, 2022), Swiss Art Awards (Basel, 2023) in Regionale 22 in 20. Izbran je bil za dvoletno rezidenco (2022–24) v baselskem GG Atelier, leta 2023 pa je v okviru Swiss Art Awards prejel nagrado Kiefer Hablitzel │ Göhner Art Prize.
Odur Ronald (1992) je multidisciplinarni umetnik iz Kampale. Skozi delo z aluminijastimi ploščami za tisk razglablja o sodobnih vprašanjih oblasti, mobilnosti, dostopa, pripadnosti in sebstva. Med številnimi razstavami omenimo: kampalski umetniški bienale (Uganda, 2018); Vzhodnoafriški bienale (Tanzanija, 2019); East Meets East, The New Gallery / CoCuDI Center (Jeruzalem, 2020); The Collector’s Collection, Motiv (Uganda, 2021); KLA ART 21, 32° East Ugandan Art Trust, (Uganda, 2021); Where the Wild Things Are, Afriart Gallery (Uganda, 2021); Our Africa Our Future, sedež Afriške unije, Adis Abeba (Etiopija, 2021); 14. bienale v Kaunasu v Litvi (2023); Silent Invasion, Amasaka Gallery (Uganda, 2023); Dakar Biennale (Senegal, 2024); Liverpool Biennale (Združeno kraljestvo, 2025); festival Liste Art Fair (Švica, 2025); FNB Art Joburg (Južna Afrika, 2025). Odur je dobitnik nagrad Mukumbya Musoke Art Prize (2020) in Prince Claus Seed Award (2020) ter nominiranec za nagrado Alpine Fellowship Art Prize (Združeno kraljestvo, 2022), kjer je prejel tudi častno omembo. Gostoval je na številnih rezidencah, nazadnje med drugim na 32° East Ugandan Art Trust v Centre Soleil d’Afrique v Maliju (2020); Silhouette Project v Afriart Gallery v Ugandi (2020); umetniški rezidenci Afriške unije Loman Art v Dakarju v Senegalu (2022); v londonski galeriji Gasworks v Združenem kraljestvu (2024) in na rezidenci nagrade Revelation Art Prize v organizaciji Ministrstva za mlade in kulturo ter Bienala v Dakarju v Senegalu (2024).
Kolektiv Robida iz vasi Topolovo v Italiji deluje na presečišču uredniških, radijskih in prostorskih praks. Od 2015 letno izhaja revija Robida, ki premišljuje o vprašanjih zapuščenosti, tišine in domačnosti. Od 2021 je odprta Izba, prostor za coworking in druženje, ki je skupaj z Radiom Robida namenjen širši skupnosti. 2022 je bila osnovana Akademija margin, posvečena srečevanju središčnih teorij in obrobnih krajev.
DNLM (Danilo Milovanović, 1992), rojen v Bosni in Hercegovini, deluje v Ljubljani kot umetnik na področjih urbanega prostora, družbenih infrastruktur in odpora. Svoja dela je med drugim predstavil v MSUM Ljubljana; na 35. Grafičnem bienalu v Ljubljani; 10. Trienalu sodobne umetnosti U3 v Moderni Galeriji v Ljubljani; v MMSU na Reki; MSUV v Novem Sadu; BienalSur v Montevideu; Neue Sächsische Galerie v Chemnitzu; na Donumenti v Regensburgu; v Aksiomi v Ljubljani. Je prejemnik študentske Prešernove nagrade (2020) in priznanja Riharda Jakopiča (2025). Bil je tudi med nominiranci za Follow Fluxus Award (2024).
Sanela Jahić (1980) je slovenska multimedijska umetnica, ki s pomočjo kinetičnih in digitalnih instalacij premišljuje o tehnologiji, delu in identiteti. Izbrane razstave: Aksioma (2015, 2019); NeMe Arts Centre (Ciper, 2109); Cukrarna (2021); Ars Electronica (Linz, 2016); Gallery P! (New York, 2014) in Zhejiang Art Museum (Hagčou, Kitajska, 2014).
Giulia Menegale (1995) je neodvisna kuratorka, raziskovalka in avtorica iz Benetk. Trenutno na IMT Scuola alti studi v Lucci in na HDK-Valand / Univerzi v Göteborgu zaključuje doktorski študij iz analize in upravljanja s kulturno dediščino, kjer preučuje zapuščino kritike institucij v sodobni umetnosti in kuratorstvu. Kot kuratorka ali raziskovalka je sodelovala z ustanovami, kot so Casco Art Institute (Utrecht), Museo Reina Sofía (Madrid), Autostrada Biennale (Prizren, Kosovo) in Castello di Rivoli (Torino). Njene novejše objave vključujejo prispevek k monografiji o Milici Tomić On Love Afterwards (2025), izdani s pomočjo Kunsthaus Graz, in članek v The Routledge Companion to Art Biennials (2025) pod uredništvom Panosa Kompatsiarisa. Objavlja tudi v publikacijah, kot so Flash Art, Contemporary&, Mousse Magazine in Arts of the Working Class.
___________
Angleška lektura: Arven Šakti Kralj
Slovenski prevod: Iva Jevtić
Slovenska lektura: Inge Pangos
Oblikovanje: Lea Jelenko
Naslovna podoba: Hamza Badran, Mass, 2019.
___________
Projekt podpira Istituto Italiano di Cultura Lubiana.
The programme is supported by the Ministry of Culture and the Municipality of Ljubljana.
