Med pomenom ustvarjanja Dube Sambolec, ki že od druge polovice sedemdesetih let pomembno razpira polje kiparstva in pojmovanja umetnosti, ter pogostnostjo razstavljanja njenega dela v slovenskem prostoru zeva težko razumljivo neskladje. Vsestranska umetnica, ki ustvarja v medijih kiparstva, instalacije, videa, performansa, risbe in fotografije, se je z večjo razstavo nazadnje predstavila na mednarodnem festivalu Mesto žensk v Ljubljani leta 2000. Razstava Poročilo stanja, ki je nastala v koprodukciji med Galerijo Škuc in Centrom sodobnih umetnosti – Zavod Celeia Celje, je tako po več kot desetletju priložnost srečanja z obsežnejšim izborom del, ki jih je Duba Sambolec ustvarila v zadnjih letih.
Poročilo stanja bo v Ljubljani in Celju, v pripravi pa je tudi razstava v galeriji HDLU in PM v Zagrebu, predstavilo različne segmente umetničine produkcije. V Galeriji Škuc Duba Sambolec razstavlja kipe in izbor risb, ki jih je ustvarila med leti 2010 in 2011, v celjski Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu pa se bo v mesecu marcu in aprilu predstavila še z deli v drugih medijih.
O čem poroča Duba Sambolec? Na prvi zamah bi lahko rekli, da naslov namiguje na prikaz del, ki jih je ustvarila v zadnjih letih. A hitra razlaga pri avtorici, kot je Duba Sambolec, ne zaleže. Dela so materializirano poročilo, bilanca o umetničini eksistenci ter času in družbi, v katerih biva. Seveda pa poročilo nikakor ni nevtralno, objektivno ali distancirano, temveč je angažirano, kritično, (samo)refleksivno, telesno in poetično.
V risbah se Duba Sambolec na eni strani odziva na aktualno družbeno, ekonomsko in politično situacijo, dekonstruira spolne identitete, meri naravne pojave in katastrofe, problematizira status quo in družbeno pasivnost, na drugi strani pa gledalca sooča s filozofskimi vprašanji o sodobni človeški eksistenci in vlogi umetnosti. Številčnost risb – v Galeriji Škuc je razstavljen le segment – govori o pravzaprav neizbežni potrebi po stalnem premisleku in pozicioniranju umetnice oziroma posameznika do kompleksnih vprašanj sodobnega časa in bivanja v njem. Rethink, redo, restart – so bile ene prvih besed, s katerimi je Duba Sambolec na najinem nedavnem srečanju začela pogovor o svojem delu. Politična in hkrati samorefleksivna dela so nabita, zgoščena, pa vendar prosto asociativna. Delujejo kot nekakšni miselni, jezikovni in vizualni rebusi. Zaradi različnih tekstur in materialov risbe včasih učinkujejo taktilno, čutno in efemerno, v drugih primerih asketsko, minimalistično ali celo manifestno.
Medtem ko risbe gledalca soočijo z družbeno realnostjo našega bivanja tukaj in zdaj ter umetničinim kritičnim odzivanjem nanjo, pa nas kiparski kosi soočajo z vprašanji o umetničini lastni identiteti. Ta nikoli ni enovita, stabilna, temveč je nihajoča med različnimi sidrišči – spolno identiteto, družinsko genealogijo, (kulturnim) prostorom in umetnostjo.
Kipi delujejo samostojno, obenem pa se skozi narativnost, ki jo nosijo v sebi, med njimi vzpostavlja določena relacijskost. Narativnost kipov se izpisuje skozi same naslove, ki delujejo kot ključi za vstop v delo: Balkans on My Mind, Temporary, Half Volume Hanging, Lug-gage in This & That. Narativnost se dalje izpisuje skozi formo in izbor materialov (silikonska guma, konjska žima, LED luči, kovina, ready made, PVC folija, les, neonske cevi, blago, bitumen, zidaki, kolesa, …) ter njihove razporeditve in kombinacije. Te imajo pogosto kontrastne učinke – hladno, racionalno in mehko, čutno; privlačno in odbijajoče; ceneno in epsko, s čimer se pomenska razsežnost kipov še poveča. Skladno z nestabilnostjo objektov, z nihanjem njihovega pomena in odnosa med posameznimi kosi, pa se nam kot večplastna, nestabilna in zaprečena kaže identiteta kot taka.
Kustosinja: Urška Jurman
Koproducent: Center sodobnih umetnosti Celje
S podporo: OCA – Office for Contemporary Art Norway International Support Grant
Sponzor: Dobravc Transport d.o.o.