Jon Derganc: Vse trdno se stopi v zrak
7. 8. 2018 - 2. 9. 2018


Fotografije na tej razstavi skušajo skozi svoj proces nastajanja – medtem ko ohranjajo formo relativno klasičnih fotografij z vsemi njihovimi lastnostmi (indeksikalnost, itd.) – gledalcu preprečiti, da bi se kakorkoli poistovetil z njimi. Fotografije skušajo ostati oddvojene, postati avtonomne. To se dogaja, v primeru Pokrajin (Kolkata, Varanasi, Goa), skozi nezdružljivost med pričakovanjem – ko gledalec dela prvič zagleda z razdalje in prebere njihov naslov – in tem, kar je videti, torej nezdružljivost med prvim, bežnim pogledom in tem, kar se pokaže po nadaljnjem, natančnejšem ogledovanju. Ali pa skozi kadriranje subjekta/objekta fotografije in načina njene prezentacije. Primer sta kota spalnice, gledana vsako jutro in vsak večer v obdobju skoraj dveh let. Ko sta enkrat preoblikovana v fotografski podobi, ohranjata svojo povezanost z realnim svetom skozi organske sledi, madeže in od prahu počrnele pajčevine – uravnoveša pa ju izvedba podobe v tehniki digitalnega tiska –, medtem ko se njuna geometrijska, arhitekturna forma izboči vase. Primer je tudi podoba neba; osvetljena od zadaj, iluzija globine je sploščena in na površini prebodena s črnimi madeži – izgorelim papirjem. Podoba navidezno nasprotuje lastni logiki in osvetlitvi in se tako, upajmo, upira možnemu vdoru gledalčevih čustev. Za konec pa se ta samo-oddvojitev poskuša izpeljati skozi prostor osvetljen s tehnično zasnovano svetlobo, oblikovano za ambientalno osvetlitev v studiih, kjer se uporablja digitalno foto in video opremo. (Jon Derganc)

 

Razstava »Vse trdno se stopi v zrak« predstavlja dela Jona Derganca, ki so nastajala od leta 2011 dalje. Materialni procesi, ki zaznamujejo nastanek fotografije, so enako pomembni kot njihovi vizualni in pomenski učinki, s katerimi so v Dergančevih delih neprestano soočani. Naslov razstave nakaže zanimanje za materialne transformacije objekta fotografije skozi analogne in digitalne prenose v fotografski produkciji in postprodukciji. V navezavi na Marksov citat, ki je danes pogosto priklican kot metafora za posledice digitalizacije, naslov hkrati vzpostavi vez z zgodovino fotografije in procesom modernizacije, v kontekstu katerega se je formirala kot nova tehnologija reprezentacije.
Dela, predstavljena na razstavi, fotografsko prakso formulirajo kot proces vztrajnega ukinjanja možnih vstopnih točk za gledalca, v katerem fotografija vznikne v indiferentni tišini radikalne nepripadnosti. Elementi fotografskega sistema so obravnavani kot material umetniške prakse, po katerih pa Derganc ne posega zaradi fotografiji lastnih (indeksalnih, reprezentacijskih itn.) zmožnosti, ampak predvsem njihovih mej (omejitev). Fotografska sredstva in učinki so ves čas v funkciji zavračanja gledalčeve investicije v procesu negacije vseh na novo vzniklih oprijemališč, še preden bi se strdila v trdno podlago. Struktura Dergančevih del, kot o ciklu Brezna (2011) zapiše Domen Ograjenšek, povzroči formacijo “pogleda, ki ne izpostavlja določenih vizualnih elementov v škodo drugim, temveč jih vse skupaj zavrača v prid izničenja vida.”

 

Kurirala: Tjaša Pogačar


 

Otvoritev: torek, 7.8.2018 ob 20h

Spremljevalni program

Četrtek, 16.8. ob 18h: Vodstvo po razstavi

Sreda, 29.8. ob 18h: Pogovor z Jonom Dergancem, ki ga bo vodil Domen Ograjenšek.

 


Jon Derganc (1986) je zaključil študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in diplomiral leta 2011. Leta 2014 je zaključil magisterij iz grafike na univerzi Rabindra Bharati v Kalkuti v Indiji. Svoja dela je predstavil na razstavah v domačem in mednarodnem prostoru, med drugim na razstavi Krize in novi začetki, Umetnost v sloveniji 2005-2015 (Muzej sodobne umetnosti Metelkova, 2015), Vidno nevidno (Galerija sodobne umetnosti Celje, 2014), Password: printmaking (Mednarodni grafični likovni center Ljubljana, s prenosi razstave v Muzej moderne i suvremene umjetnosti Rijeka; CIEC Foundation Betanzos, MCG Krakow, Frans Masereel Centrum, Kasterlee, 2013),  16/16 (Galerija Equrna Ljubljana, 2011), Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje (MGLC, Ljubljana, 2010). Leta 2012 je na mednarodnem tekmovanju Startpoint: Prize for Emerging Artists prejel častno priznanje.

Fotografije postavitve: Klemen Ilovar.