Majhna dela so včasih velika. Gre za poseben način angažiranja gledalca, ki se umesti v skopo informacijo, minimalen poseg, v raziskovanje katerega nas povleče naša intelektualna in emocionalna radovednost. Tako bi lahko grobo orisali umetniško prakso Mladena Stropnika. Njegovi kolaži, risbe, objekti in videi delujejo kot miniaturne črne luknje, ki vsrkajo našo pozornost in nas povlečejo v svet možnih pomenov, posebej tistih, ki jih logicistično obravnavanje sveta najpogosteje zavrže. Hipnotični učinek njegovih kriptičnih in hkrati povsem samorazlagalnih posegov se po eni strani uresniči v vinjetah vsakdana, ki nas humorno in navidez nedolžno razigrajo, po drugi pa v nelagodnem svetu sanj, vrinkov, lapsusov in (potlačenega) seksualnega naboja.

„Začuda se objekt povzdigne v umetnost s pomočjo praznine.“ Kratka formula Gerarda Wajcmana, ki jo bomo za to priložnost vzeli iz konteksta in zlorabili, kar natančno opredeli določen vidik Stropnikovega dela. Na praznem listu belega papirja, iztrganega iz bloka, se srečujeta naš in Mladenov doživljajski svet. Pogosto so njegovi posegi vanj zelo ekonomični, minimalni, hkrati pa prav ta element skoposti intervencije najglasneje zveni gledalcu. Zdi se, da nas komaj prisotna vizualna informacija in silna, nepomirljiva praznina iztirita, vzbudita v nas pohlepni angažma, investicijo zapolnjevanja. V paradoksalnem obratu Stropnikovega dela postane ta manko informacije informacija. Z drugimi besedami, ta praznina je „gola posoda našega interesa gledalca, namenjena temu, da sprejme, da se napolni s tistim, čemur bi lahko rekli naša želja-videti“(Wajcman). Mislim, da je za Stropnikovo umetniško prakso ključna ta fenomenologija gledalčeve izkušnje, saj njegova dela porajajo fascinacijo, ki jo težko verbalno artikuliramo, hkrati pa nas ta nezmožnost ubeseditve požene v spopad z lastno željo videti. Vznemirjajo in begajo nas pogosti prerezi, luknje, prelomi in pregibi, ki na Stropnikovih kolažih in videih nakazujejo kompleksen svet, ki se skriva za površino. Zdi se mi, da je ključ do izredne dinamike Stropnikovih del prav v njihovi slojevitosti. Če se še enkrat zatečemo k Wajcmanu, lahko ta drobna dela beremo v dialektični napetosti slikovne debeline, v nekem medsebojno pogojujočem se odnosu med zaznamkom in podlago. Minimalne in ekonomične intervencije na belo podlago lista za beležke, ki je najpogosteje oder za Stropnikove mizanscene, se komaj odmikajo od ravni površine, vendar prav ta minimalni odmik izredno poudari dinamiko podlage in vpisa. Tukaj je na delu  nekakšen iluzionizem, ki pa nikakor ne pridiga o iluziji površine: čeprav je površina iluzija, je prav ta iluzija tudi resnica.

Obrnimo se tudi k materialnosti, nelagodni mesenosti Stropnikovega dela. Poleg tega, da vzniknejo na površino, Stropnikova dela isto površino tudi izdolbejo, preluknjajo. Iz njih tako izteče fluidna, nelagodna vsebina sanj, gonov, nezavednega. Pri tem ne gre za zoperstavljanje navidezno nasprotujočih si registrov notranjosti in zunanjosti, saj je v tem smislu Stropnik dedič freudovskega prevrednotenja te topografije: prav zunanji objekt kot predmet želje je tisto, kar je subjektu najbolj domače.  Ko Stropnikova dela odpirajo svet nezavednega, to počnejo prav prek klasičnih toposov psihopatologije vsakdanjega življenj: sanj, spodrsljajev, vicev. V trivialne, vsakdanje sekvence, ki jih ujame Stropnikovo delo, se tako vriva nelagoden moment, ki prekinja gladino ‘normalnega’ funkcioniranja  in dinamizira naš vsakdan. Ta dimenzija Stropnikovega dela dobi različne izraze: od vseprisotnega humorja, ki izredno prodorno izraža družbeno nedobrodošle misli, do temnejših, skorajda halucinatoričnih del, v katerih se travmatično jedro vpisuje na površino govorice. Pri tem je pomembno poudariti, da je Mladenova govorica prej kot metaforična pravzaprav metonimična, saj ne izhaja iz analogije ali prenesenega pomena, temveč reducira, asociativno zgosti fenomen na njegov del ali element.

Vprašanje Stropnikove umetniške geste bi torej lahko še enkrat formulirali z Wajcmanovimi besedami: kako se s pomočjo materiala, z vidnim, z nekim objektom, dotakniti ne ‘nevidnega’, temveč tistega, kar vidnemu uhaja. Zato ni naključje, da, tako kot je nezavedno fenomen površine, ima Mladen Stropnik veliko opraviti s površino, saj se prav tu razrešujejo vprašanja resnice in iluzije, ki so osrednjega pomena za njegovo delo.

Kustos: Vladimir Vidmar

____________________________________________________________________________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL – Oddelek za kulturo.