Zaradi zanimanja razstavo podaljšujemo do vključno nedelje, 3. marca 2019, vabljeni.
Vabljeni na otvoritev razstave v torek, 5. 2. 2019 ob 20h.
sreda, 6. 2. 2019 ob 18h, Pogovor z umetniki in vodstvo po razstavi
Sodelujoči umetniki in umetnice: Lidija Delić, Nina Ivanović, Isidora Krstić, Iva Kuzmanović, Marija Šević, Sava Knežević, Nadežda Kirćanski, Andrea Dramićanin, Nemanja Nikolić, Nikola Grozdanović, Slavica Obradović, Milica Baltovski
Kurator: Miloš Zec
Skupni pomeni so osnovni vidik naše izkušnje. Naša življenja so prepletena z življenji drugih oziroma, kot piše Paul Ricœur, »življenjska zgodovina vsakega od nas je ujeta v zgodovine drugih«. S sodelovanjem z drugimi v skupnem horizontu pomenov prevzemamo določene vrednote, ki se spoštujejo znotraj tega horizonta.
Načrt razstave temelji na dialogu in poteka skozi njega. Hannah Arendt meni, da se prostori in institucije oblasti vzpostavijo povsod tam, kjer se ljudje združujejo za skupno delovanje in razpravljanje. Tisti, ki se osamijo ali ne sodelujejo v skupnem življenju, prostovoljno izgubijo glas in postanejo nemočni. Razstava Skupni pomeni / Shared Meanings razume samoorganiziranje kot proces, ki izziva utrjene odnose, na katerih je zgrajena naša družba – med posamezniki, skupinami in institucijami – ter obravnava možnosti različnih oblik kolektivnega umetniškega ustvarjanja.
Menimo, da delovni model, ki ga vodijo umetniki sami, ohranja nehierarhične oblike organizacije, vzpostavlja izmenjave znanja in virov ter vodi procese odločanja umetnikov po vzoru odprtih participativnih modelov. Naše razumevanje izraza »samoorganiziranje« v kontekstu umetnostnih praks kaže, kako naj skupine, kolektivi in druge mreže posameznikov delujejo neodvisno od institucionalnih in korporativnih struktur.
Pa vendar, ali je takšna etika preseganja tekmovalnosti s skupnostjo uresničljiva in trajnostna v sodobnem umetnostnem svetu, ki ga poganja profit? Ali se umetniki dandanes združujejo zgolj zato, da bi bili uspešnejši na trgu, zaradi večje prepoznavnosti in širše prisotnosti v prevladujočem umetnostnem eko-sistemu, ki se ga nato niti preizprašuje? In ker je dandanašnji korporativni jezik že prevzel izraze, kot so participacija, sodelovanje in kolektivnost, kako naj ohranimo pomen teh besed, saj so bile razvite v nasprotju z vsemi vrednotami, ki jih zagovarjajo korporativni sektorji?
Umetniški prostor U10 je samoorganiziran kolektivni prostor, ki deluje v Beogradu in ga vodijo umetniki sami. Kot neodvisni akter deluje od leta 2012 – v okolju, kjer neprofitne organizacije komajda obstajajo in kjer umetnostni trg še vedno ni glavna sila, ki poganja lokalni svet umetnosti. Gonilna sila Umetniškega prostora U10 so družbeni odnosi, uspešne interakcije in participacija. Prostori, ki jih vodijo umetniki sami in ki so včasih opisani kot družbene umetnine,[1] revidirajo konvencionalno profesionalno podobo umetnika. Pozornost usmerjajo k umetniku kot družbenemu bitju, pa tudi k produkciji umetnosti kot kolektivni akciji. Razstava je razširitev te ideje in združuje člane ter članice kolektiva U10 (Lidija Delić, Nina Ivanović, Sava Knežević, Isidora Krstić (živeča na Dunaju), Iva Kuzmanović, Nemanja Nikolić, Marija Šević) s petimi umetniki, ki so jih povabili posebej za to priložnost (Milica Baltovski, Andrea Dramićanin, Nikola Grozdanović, Nadežda Kirćanski, Slavica Obradović). Dvanajst umetnikov, delujočih v skupini, predstavlja Skupne pomene / Shared Meanings v obliki zbora – kjer vsak posamezen glas prispeva h komunikacijskemu procesu. Takšna platforma ustvarja dinamično strukturo brez utrjenih točk in predstavlja prostor vzpostavljanja ponovnega dogovora o osnovnih vidikih sodelovalnega procesa, in sicer z upoštevanjem, da kolektivnega dela ni mogoče razumeti kot oblike, temveč zgolj kot delovni proces.
[1] Artist-run Spaces: Non Profit Collective Organizations in the 1960s & 1970s; urednika Gabriele Detterer & Maurizio Nannucci, Jrp Ringier, 2013.
Fotografije postavitve: Klemen Ilovar.