Zbirka kot volja in predstava
12. 4. 2016 - 6. 5. 2016

Lenka Đorojević, Zora Stančič, Mladen Stropnik, Roman Uranjek


Zbiranje je staro početje. Njegova zgodovina kaže najrazličnejše vzgibe, motivacije in politike; celote, ki so se prek njih oblikovale pa predstavljajo korpuse vednosti in/ali form z različnimi zahtevami po legitimnosti. Medtem ko si morajo javne zbirke po definiciji (vsaj deklarativno) prizadevati, da zajamejo objektivne kriterije in strokovno legitimirajo svojo zbirateljsko nalogo, zasebna zbirka izraža predvsem  osebne interese lastnika. Predmet zanimanja razstave Zbirka kot volja in predstava pa vprašanje o zbirki zgošča okoli njenega specifičnega tipa, zbirke umetnika.

Čeprav tudi te niso brez pestre zgodovine, smo si zastavili vprašanje, kaj danes pomeni fenomen sodobnega umetnika, ki zbira dela drugih sodobnih umetnikov.  Že v izhodiščni točki ima tovrstna zbirka paradoksen položaj: kako razumeti dejstvo, da zbirka, ki naj bi bila končni cilj sodobnega umetnika, dejansko pristane pri umetniku? Mogoče bi se lahko delno približali odgovoru na to vprašanje z izpostavljanjem posebnosti, ki jo prinaša dejstvo, da se v vlogi zbiratelja najde prav umetnik. Gre torej za svojevrstno podvojitev umetnikove vloge v sistemu, pri čemer so točke prepletenosti in oplajanja teh dveh momentov najzanimivejša linija branja takšnih zbirk. Dejstvo, da umetnik zbira, ne pomeni, da med zbiranjem ni več umetnik. Če je osebnostni element, preplet intelektualnih, psiholoških, emocionalnih in drugih interesov, ključna differentia specifica zasebne zbirke, potem je tukaj legitimno iskati motivacije in kriterije, ki oblikujejo zbirko tega tipa. Zato je pričujoča razstava predlog »branja« sodelujočih umetnikov (tudi) prek njihove prakse zbiranja, ki je že po določenem defaultu »umetniška«. (ali celo dvojno »umetniška«)

Zakaj torej sodobni umetnik zbira sodobno umetnost? Čeprav je odgovorov vsaj  toliko, kolikor je takih zbirk, tovrstne prakse Lenke Đorojević, Zore Stančić, Mladena Stropnika in Romana Uranjeka pričajo o tem, da se zbiranje vendarle vpisuje v kontekst umetniškega kreda. Zbiranje predstavlja razširitev umetnikove osebnosti in prakse z zajemanjem in izveninstitucionalnim mapiranjem pomembnih praks kolegov umetnikov, ki hkrati pomeni konstituiranje in utrjevanje lastnega sveta. V zbirateljski gesti umetnika lahko torej iščemo umeščanje in legitimiranje lastne pozicije z izpostavitvijo pomena praks, ki v uradnem institucionalnem diskurzu različno kotirajo. Po drugi strani ima zbirka pri sodelujočih umetnikih poudarjeno komunikacijsko funkcijo ter je način vzpostavljanja in ohranjanja živega dialoga s stanovskimi kolegi. Zato predstavlja praksa zbirateljstva komunikacijsko mrežo kanalov za izmenjavo mnenj, izkušenj, ponujanje misli, sprejemanje odzivov, pri čemer dela prevzemajo različne modalnosti. Zbirka v tem smislu pomeni utrditev določenih vezi in vzpostavitev mreže razmerij. Kot vsaka druga izmenjava sporočil, se kroženje misli v obliki del vpisuje v sistem, ki garantira inteligibilnost ‘povedanega’ in čimbolj nemoteno komuniciranje. Del tega je vzpostavitev svojevrstne paralelne ekonomije, nenadzorovanega vendar samourejajočega se sistema, ki določa okvire in dinamike procesov, ki se materializirajo v zbirki umetnikov.

Čeprav je skoraj vedno prva umetnikova izjava, da njena/njegova zbirka nastaja intuitivno, brez vnaprej jasno začrtanih meril, zbirke delujejo presenetljivo ‘kurirane’. Očitno je, da jih enoti prav umetnikova ali umetničina osebnost, ki kot združujoči element zagotavlja njeno celovitost. Zato je najboljša ‘izjava’ o posamezni zbirki umetniška praksa, delo in način razmišljanja, samih umetnikov-zbirateljev, ki prav z vztrajanjem v subjektivnosti naredi zbirko prepoznavno in homogeno, ta pa prek partikularnega interesa postane predmet našega zanimanja. Predstavljene zbirke umetnikov bodo zato vztrajale pri tem, da kažejo ‘upravičenost’ zbranega prek legitimiranja z osebno umetniško gesto ali mislijo zbiratelja, vendar hkrati v napetosti z njo.

Zbirka kot volja in predstava zato nudi več kot vpogled v zbirateljsko delo umetnikov. Zbirka tukaj postane drugi način govora o siceršnjem delu umetnikov, pristopanje k umetnikovi praksi iz nasprotne smeri, in hkrati pa predstavlja poskus razmišljanja o dinamikah umetnostnega sistema onstran ustaljenih obrazcev in porazdeljenih vlog. Gre za poskus govora tako o fenomenu zbirke kot o naravi umetniškega dela, vendar pri obeh z rahlim odklonom od poti, ki se jih ponavadi poslužujemo. Zbirka je tokrat domena tistega, ki naj bi bil njen predmet, umetniško delo pa fluktuira med umetniško in zbirateljsko prakso samih umetnikov, vključno s težko označljivimi momenti prehodov med njima.

 

Koncept razstave: Vladimir Vidmar

 

Zahvale: Yasmin Martin Vodopivec, Tevž Logar

 

Obrazstavni dogodki

21. aprila, in sredo, 4. maja, ob 18. uri:  pogovor z umetniki in umetniškim vodjo galerije