10. 11. – 3. 12. 2026

Umetnice_; Luana Lojić, Bruna Jakupović, _nominis
Kuratorka: Tea Kantoci

Odprtje razstave in program: 

10. 11. 2026

19.00 Odprtje razstave 

19.30 Ordinary Mortals list – performativno predavanje in poslušanje

20.30 Bruna Jakupović: 3XL3XS,  _nominis: crust, glitter, pixel – sočasni performans 

Včasih nekaj, ko pride v usta, noče več ostati, kar je bilo. Pogoltnemo ga, raztopimo z jezikom, izpljunemo ali pa ostane še dolgo, ko že nima več okusa, zalepljeno na mehkem nebu. Morda gre za dragocenost, morda zgolj za zrno, bonbon, požirek vode, seznam, misel, ki pride ob nepravem času. In lahko ga občutimo. Kot nekakšno zaupljivost, saj nismo prepričani, kaj smo zaužili, pa tudi kot neke vrste humorja, saj spoznamo, da je nekaj postalo del nas, še preden smo se lahko odločili, ali si to sploh želimo. O ne, razpadla_ sem. Nič hudega. Začnimo znova.

Razstava, ki združuje dela in performanse mladih hrvaških umetnic_ Luane Lojić, Brune Jakupović in _nominis,  se razgrinja skozi razmestitev teles (mojega in tvojega), podob, predmetov, snovi in gest, ujetih v različnih fazah prehajanja v nekaj drugega. Prah, pena, plastika, svetloba, beseda, voda, slina, bleščice, koža, zvok in kopičenje: znova uporabljeni ali ustvarjeni se zbirajo, razpršujejo, oprijemajo, izhlapevajo, odražajo ali zavračajo absorpcijo. Nič se povsem ne umesti tja, kamor naj bi sodilo. Površina postane odprtina, podoba dobi telo, telo se spremeni v podobo, misel se razlije v prostor. Dela ne govorijo nujno istega jezika, druži pa jih določena poroznost, pripravljenost, da pronicajo, kapljajo, kapljajo, kapljajo prek svojih meja in se pomešajo, kar je ob njih.

Tudi pozornost se vede kot snov. Nečesa se oprime, včasih odtava, sledi navidez nepomembni podrobnosti in se vrne z nečim, kar je prinesla od drugod. V delu Luane Lojić popis obične smrtnice (Seznam navadne smrtnice) je stoti misli dovoljeno, da šteje toliko kot prva. Po nekakšni nočni logiki misel tava, dokler ne privzame druge oblike: beljakovina spominja na konfete, bonbon razkriva zgodovino obredov in plodnosti, predmet vodi k podobi, beseda k zvoku. V delu popis obične smrtnice se znanje giblje med dejstvom in fikcijo. Nič ni povsem naključno, čeprav se vse ne ujema. Užitek je slediti misli onkraj njenega navideznega cilja, spoznati, da se lahko poveže tudi najbolj neverjetne reči.

Usta so prehod, kjer se govor, užitek in nelagodje tako soočajo kot izgorevajo. V delu Brune Jakupović 3XL3XS postanejo prostor, kjer telo bodisi sprejema bodisi zavrača tisto, kar vanj vstopa. V videu kleči na sprednjem delu avtomobila, in medtem ko ji druga oseba v usta zliva vodo, se davi; kot da požira nafto. Drugje ali tik pred vami se na monumentalnem zobu bohoti rjava stepena smetana, medtem ko performerka z bencinom in vžigalicami v živo uprizori napetost, nabito z možnostjo za xxx. Hkrati razgalja surovo samoobjektivizacijo. Svojega telesa se dotika s stopnjevano poželjivostjo in gnusom. Pljuva, se tepe, bere. Med zobmi drži makova semena. Situacija, ki izzove mučno mešanico absurda, intime in pričakovanega nasilja. Vdihnite.

V delu _nominis krmelj, šljokica, piksel (zaspanček, bleščica, piksel) je telo težko locirati; njegovo izginjanje je neločljivo od tehnologij, s katerimi postaja vidno. Svetloba ujame, razlomi in prerazporedi figuro po projicirani podobi ter telo spremeni v spremenljivo skupino pikslov, v površino, ki jo pogled nenehno ustvarja. Zaspanček, bleščice, ličila, koža, rez britvicesnov ni za podobo niti stabilna podlaga niti nekaj, kar bi lahko pustila za seboj. _nominis sinhronizira ustnice s svojim posnetim glasom in tako loči zvok od telesa, ki ga navidez proizvaja. Glas se vrne, vendar ne povsem k svojemu izvoru. Identiteta postane praksa ponavljanja (ponovimo!), konstrukcije in premestitve, nekaj, kar nikoli ne doseže dokončne različice jaza.

Začnimo znovaRazstavo odpira približno dve uri dolg niz performansov vseh treh umetnic. Performansi so torej način, kako razgrniti vse, kar se je tu nabralo. V tem podaljšanem predstavitvenem dejanju je nekaj obrednega, čeprav z njim ničesar ne prikličemo. Morda se razstava ne osredotoča toliko na združevanje, temveč jo bolj zanima drobljenje, razpad. Vsake snovi ni mogoče prebaviti in vsako srečanje ne prinese prepoznavnega izida. Nekatere reči obtičijo v grlu; nekatere se raztopijo, še preden jih lahko poimenujemo; druge se vrnejo v spremenjeni obliki, kot da čakajo na novo priložnost. Užitek je lahko poskusiti znova, vtakniti prst v nekaj, samo da bi videli, kaj se bo zgodilo, spoznati, da jaz še hip nazaj ni bil prav tam, kjer je zdaj. O ne, razpadli ste.

Biografije umetnikov in umetnic: 

Bruna Jakupović (roj. 1998) je diplomirala na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu iz animacije in novih medijev. V svoji umetniški praksi raziskuje telo, identiteto in ženski bes. Zanimajo jo mehka skulptura, film, besedilo, instalacija, poezija, performans in zvok. Med samostojnimi in skupinskimi razstavami velja omeniti vsaj 35. in 37. Salon mladih pri HDLU (2020/2024), BoSA – Briefing on Soft Arts v prostoru Tratinska 36 (2021) ter Improspections v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu (2022). Kot članica kolektiva ROSE je sodelovala na lokalnih rezidencah in razstavljala v galerijah Cekao, GMK in KUĆĆA. Leta 2024 je sodelovala v kuratorskem rezidenčnem programu WHW Novaci, kjer je s kolektivom ROSE kot kuratorka pripravila razstavo PRE/FORMATIONS. Leta 2026 je predstavila SHOW ME YOURS I SHOW YOU MINE, performans v okviru rezidenčnega programa Pogon Jedinstvo.

Luana Lojić (roj. 1991 v Pulju na Hrvaškem) je umetnica, ki si čutne podatke zamišlja kot polprepustna, avtonomna in kaotična bitja. Fascinirajo jo hiperinformacijski prah in občutljivi mediji; v instalacijah in performansih raziskuje empatijo do predmetov, kozmofilijo in subtilno snov stvari. Je članica kolektiva Ljubavnice in si deli življenje s psico Ullo. Njeno delo What is Sound? 2.0_Alpha Blending (2020) je prejelo posebno omembo na 35. Salonu mladih ter bilo predstavljeno na mednarodnih prizoriščih, med drugim na Ars Electronica (Avstrija) in Rencontres Monde(s) Multiple(s) (Francija, na Tehnološki univerzi v Sydneyju pa je bilo uradno pohvaljeno kot primer eksperimentalne metodologije. Med drugimi deli velja omeniti Bits of Real: For Development Purposes Only (27. Slavonski bienale, 2020) in To Foretell a Being’s Cast (Vital Currencies, Inštitut Maxa Plancka, 2023). Sodelovala je na rezidencah Akademie Schloss Solitude, V2_Institute for Unstable Media (Nizozemska), MMSU Kamov (Hrvaška), Espositivo (Španija), ŠKUC (Slovenija) in WAF (Francija).

_nominis deluje na področju multimedijske umetnosti ter z dragom in svetlobo raziskuje identiteto in virtualnost. Na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu je zaključila_ študij, leta 2024 pa tudi program WHW Academy. Praksa se osredotoča na drag alter ego »nominis« in njegovo materializacijo v predmetih ter digitalnem prostoru skozi video, svetlobne instalacije in drag performans. Poetika materiala in osebne pripovedi poganjata avtofikcijske svetove, zgrajene iz ranljivosti in ostrine, stekla in bleščic.

Angleška lektura: Arven Šakti Kralj
Slovenska lektura: Inge Pangos
Oblikovanje obrazstavne zloženke : Lea Jelenko
Fotografije z odprtja: Simão Bessa
Fotografije postavitve: Matic Pandel

Zahvale:  Organisation and production: Objekt plesa

Podpora:

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.