32. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk
Kuriranje: Dunja Kukovec
Predstavljene umetnice: Alma Gačanin, Stella Ivšek, Jelena Sokić
Ostale_ sodelujoče_ umetnice_: Tomislav Vrečar (Ognjeni obroč), Črt Trkman (oblikovanje zvoka za instalacijo Konstelacija), Merima Ključo in Jelena Milušić (Duo Lume)
Obrazstavni program:
2. 10. 2026
19.00: ogled razstave z Dunjo Kukovec in umetnicami v angleškem jeziku
20:30: otvoritev razstave in zvočno lirična intervencija Ognjeni obroč (Jelena Sokić in Tomislav Vrečar)
21:00: festivalski koncert Duo Lume
4. 10. 2026
21.00: performans Avtonomna agentka umetnice Alme Gačanin. LOKACIJA: Boksarski klub Tivoli, Celovška 25 (vhod nasproti Zlatega kluba Savna)
7. 10. 2026
15.00: ogled razstave z Dunjo Kukovec v angleškem jeziku
15. 10. 2026
18.00: ogled razstave z Dunjo Kukovec
23. 10. 2026
18.00: ogled razstave z Dunjo Kukovec
Večno vračanje na začetek konca. Duh Audre Lorde mi pravi, da moramo negovati skupinske obrede, ki generirajo radost. Takšni kvantni kolapsi oziroma polja materializacije omogočajo, da razlike med nami izpuhtijo. Ko doživljamo povezanost življenja in smiselnost celote, vse tegobe postanejo premostljive, znanstveni koncepti lažje razumljivi in pravična ureditev sveta mogoča. Se spomnite plesišč na rejvu in neznosne lahkosti bivanja? Povezanost, enakovrednost in moč – v tem se skriva politični adut, ki ga Lorde poimenuje feministična radost.
Ervin Panofsky je v 50-ih letih prejšnjega stoletja o umetnosti razmišljal v odnosu do prostora in časa, v katerima je nastajala. Ugotavljal je, da so kulturni procesi analogni znanstvenim in da se v njih nekatere ideje lažje predčasno izrazijo. Vezani so na človeka, po srednjeveško na mikrokozmos; medtem ko so znanstveni procesi bolj zagonetni in obsežnejši, ker predstavljajo makrokozmos. Nadaljuje, da je človek edina žival, ki lahko z znaki in strukturami izraža ideje, ki ne predstavljajo same signalizacije ali gradnje, čeprav so realizirani skoznju. Donna Haraway se več kot pol stoletja kasneje zavzema za spekulativno fabulacijo – metodo, ki se med drugim poslužuje divjih, neresničnih dejstev in domišljije za raziskovanje in upodabljanje alternativnih svetov, v katerih z zavračanjem človeške izjemnosti sobivajo različne vrste. Sama razmišljam, da umetnost razdira prepričanja o tistem zunaj nas in hkrati razgalja postopke, ki spreminjajo tisto znotraj nas. Znajdemo se na preseku, na robu obstoja, tam kjer umetnosti skorajda ni. Na tej tanki liniji med golim obstojem na eni in med večnim, božanskim, pravičnim, razgaljenim, magičnim, smiselnim, političnoetičnim in samorefleksivnim na drugi strani – umetnost na koncu vendarle je – za vse in vsakogar. Enako je z obstojem univerzuma, ki visi na tanki nitki uglašenega (glej fine tuning, op. a.). Enako je z delci materije in antimaterije, ki se pojavljajo iz vakuuma in se v istem trenutku izničijo – vse, kar obstaja, obstaja samo zato, ker je delcev materije za malenkost več. Vse, kar je, je za las.
Že samo zato se najbolj obrestuje misliti predaleč, čutiti še bolj in svoje najmočnejše orodje – čutno telo – razumeti kot orožje. Politični sistemi se rojevajo in propadajo, gradijo in izginjajo – kapitalistično pogojen tehnofevdalizem bo, kot vsi drugi sistemi, uzrl svoj konec. Za vznik nove sonaravnodružbene ureditve obsežna diagnoza današnjega malignega sistema ni dovolj. Organov nočemo pozdraviti, hočemo jih amputirati in kreirati nove, za slednje pa natančnih načrtov še ni. Poleg natančnih načrtov na podlagi analize preteklosti in sedanjosti potrebujemo tudi kritiko prihodnosti. Misliti predaleč, čutiti še bolj.
V prostorčasu entropija vedno počasi narašča. Otopeli sistemi z razgaljenimi anomalijami so mrtvi sistemi. Vsaka ureditev je sprejemljiva, dokler anomalije in napake niso perverzno razgaljene in s tem napetost izničena. Ko se dinamika sprevrže v otopelost, je za ponoven zagon potreben rez, lom, glitch. Spreobrnitveni zgodovinski precedensi so zgovorni in kategorični. Republikanci so lahko zamenjali rojaliste, ker so obredno odstranjevali simbole, 16. oktobra 1793 so obglavili tudi Marijo Antoaneto. Komunizem je spodnesel staro buržoazijo v noči s 17. na 18. julij 1918, ko so z metkom v čelu v vlažni kleti popadali modreci, ki so več stoletij veljali za nesmrtne. To sta le dva primera, ki sta bila nepredstavljiva, dokler se nista zgodila. Oligarhe na giljotino, psihopate, zamaskirane v obleke znamk Brioni, Kiton …, pa brez kančka demokracije deportirati v osamo. Novo človeško geografijo z novo kartografsko legendo in z drugačnimi simboli bomo lahko kartirali šele na pogorišču simbolov starega sveta.
Čas je, da vstopimo na Območje visoke napetosti. Tri umetnice: Jelena Sokić, Alma Gačanin in Stella Ivšek s svojimi notranjimi, zunanjimi, subtilnimi in nevidnimi mejami mišljenja, čutenja in percepcije na skupinski razstavi ustvarjajo napetost z uporabo intimnih v nasprotju z javnimi registri, skozi razpoke bolj osebnega kot družbenega in čez kategorije tehničnega ter tehnološkega. Sara Ahmed bi to označila za preznojene koncepte in miselne obrate, ki se ne tvorijo zgolj čez akademsko raziskovanje, ampak predvsem skozi telesno izkušnjo, takrat ko se telesno in emocionalno soočimo z novimi, drugačnimi svetovi. V matrici kolektivne travme kvantnih razsežnosti nas pred otopelostjo in neobvladljivostjo posttravmatske stresne motnje ščiti tudi revolucionarna ljubezen palestinske feministke Sare Ihmoud. Umetnice Jelena Sokić, Alma Gačanin in Stella Ivšek to ljubezen predstavijo v obliki brezsramnega mišljenja, kot neodtuljivost senzualnih teles in čez negovanje temeljnih relacij.
Pri njih je umetnost tudi izvajanje neizvedljivega, je odločen ne! dokončnemu in predanost nepokorljivi drži, ki se vije čez vso zgodovino umetnosti. Istočasno njihova umetnost govori o prihodnosti, ki jo sedanjost razglaša za nemogočo. Nismo eno, toda delimo si skupno.
Jelena Sokić v prostorski kompoziciji Ognjeni obroč oljno slikarstvo združuje s scenografijo in zvočno-lirično intervencijo, ki jo izvaja skupaj z bivšim možem Tomislavom Vrečarjem. Slikarska postavitev (in intervencija) znotraj krvavo bogate draperije govori o ljubezni, ki ni minljiva, niti subjektivna, ampak je kot vsezajemajoča sila, ki bolj povezuje kot razdvaja; povezovanje je konstanta, razhod pa posamičen dogodek te iste konstante. Protorealistični ludizem na ostalih slikah velikega formata prikazuje subjekt, ki se skozi razkrite preobrazbe povezuje z drugim/i. Pozornost je zmeraj usmerjena na neponovljivost (medosebnih) povezav, vsak motiv znojnih misli pa vsebuje tudi razrešitev.
Alma Gačanin s postopkom redukcije (s čim manj potezami doseči čim več, op. a.) združuje akvarel in performans. Bori se za mesenost telesa in za pravico do erotičnega samospeva. Kljub feminističnim opozorilom se Gačanin z risbo, besedo in telesom med drugim prizadeva, da patriarhalna medijska doktrina povsem ne kolonizira senzualnosti. Ne bomo se odpovedale seksualnemu pogledu na čudovita telesa! Tvoj pogled, tvoja moč. Moje telo, moje orožje, moj užitek, moja senzualnost. Njen performans Avtonomna agentka prikazuje proces, ki zlorabi odvzema sram. Plasti sramu in družbeno ojačanega nelagodja zavrže kot olupke krompirja in jih zdrobi z boksarskimi rokavicami. Treniranje prepoznavanja čustev, trening transformacije čustev. Zmaga je vedno relacijska; če je prvi korak oseben, je zadnji vedno kolektiven.
Stella Ivšek v intermedijski instalaciji, sestavljeni iz intimnega procesa odlivanja obraznih mask, videomapiranja in avtorskega zvoka Črta Trkmana, govori o prijateljstvu, ki preči prostorčas in ohranja intenzivno (meta)fizično povezanost. Prijateljstvo pomeni predvsem odnos, utemeljen na moči, s katero vedno znova pričara tisto_ “sebe”, ki jo_ imamo najraje. Osvetli se najbolj takrat, ko se znajdemo v temi. Delo Konstellacija je poklon rezistenci odnosov in opomin politiki identitet.
Preko likovne neposrednosti umetniških del razstava govori tudi o tem, da smo danes ponovno lahko »samo« ljudje. Posedujemo namreč tehnologijo, ki ni le naš podaljšek. Realizirali smo historično fantazmo – človeku soroden jezikovni stroj, ki uporablja naše znanje in zna delovati samostojno, obenem pa upravlja vse naše podaljške. Pristali bomo na zemljevidu, kjer vsak_a posameznik_ca vlaga svoj čas, sredstva in vire, znanje in toplino zato, da zaganja skupno in (so)ustvarja planetarno blaginjo. Stroj, četudi marsikje nadomešča človeški dotik, ne more nadomestiti univerzalne empatije. Empatija je prihodnost človeštva, ki skrbi, da so vse planetarne entitete vzročno-posledično preskrbljene glede prehrane, zdravstva, zavetja in izobraževanja. Po potrebi bomo trgovale med sabo z umetnostjo ali s presežkom produktov. Tistih, ki so trgovali z življenji, denarjem in osnovnimi potrebami ni več.
Dunja Kukovec 2026 (cc)
Viri
Ahmed, S. (2023). The Feminist Killjoy Handbook. The Radical Potential of Getting in the Way. Seal Press.
Haraway, D. J. (2016). Staying With The Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Duke University Press.
Ihmoud, S. (2024). On Love, the Palestinian Way. Pluto Journals.
Lorde, A. (1978) The Uses of the Erotic. Erotic as Power. v Sister Outsider. The Crossing Press Berkeley.
Panofsky, E. (1955). Meaning in the Visual Arts. Garden City New York Doubleday.
Varufakis, J. (2024). Tehnofevdalizem. Kaj je pokončalo kapitalizem. Mladinska knjiga.
in še mnogo drugih, tokrat predvsem Karen Barad, Theodor W. Adorno, Gilles Deleuze…
Biografije:
Jelena Sokić (Zagreb) je slikarka in vizualna umetnica. Raziskuje meje med figuraliko, abstrakcijo in materialnostjo podobe. Poleg velikih platen ustvarja risbe, grafike, video in interdisciplinarna dela. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, med študijem se je izpopolnjevala na Akademiji Brera v Milanu. Razstavljala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah. Pri slikarski postavitvi Ognjeni obroč sodeluje Tomislav Vrečar (Nova Gorica) pesnik in pisatelj, ki se ukvarja tudi z glasbo. Izdal je več pesniških zbirk in dva romana, na glasbenem področju pa deluje kot avtor besedil, pevec ali kitarist.
Alma Gačanin (Sarajevo) je vizualna umetnica, ki povezuje risbo/akvarel in performans. Magistrirala je na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu, trenutno pa zaključuje drugi magistrski študij pod okriljem evropskega regionalnega programa za človekove pravice in demokracijo (ERMA). Je članica feminističnega kolektiva CRVENA, poleg sodelovanja na številnih razstavah objavlja tudi kritiška in esejistična besedila.
Stella Ivšek (Ljubljana) je intermedijska umetnica in vizualna performerka (VJ). Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njena umetniška praksa se razvija med analognim in digitalnim, na presečišču videa, svetlobe, prostora, zvoka in scenografije. Ustvarja interaktivne instalacije, av performanse in prostorske postavitve, pri katerih je projekcija integralni del prostora in njegove dramaturgije. Deluje pod umetniškim imenom 5237 in je soustanoviteljica kolektiva BEAM TEAM.
Duo Lume je glasbeni projekt Merime Ključo in Jelene Milušić (Rovinj, Sarajevo), ki od leta 2018 gostuje na različnih festivalih in drugih dogodkih po svetu.
Merima Ključo je mednarodno priznana koncertna harmonikarica. Njeno ustvarjanje zaznamujeta izrazita muzikalnost in raziskovalni pristop, s čimer odpira nove možnosti zvočnega izraza. Sodeluje z uglednimi orkestri in ansambli, ustvarja pa tudi glasbo za gledališče, film in radio. Jelena Milušić je pevka izjemnega izraznega razpona z izrazito odrsko prezenco, ki prepričljivo interpretira blues, jazz, tradicionalno balkansko in svetovno glasbo. Delovala je tudi na področju elektronike, kot pevka in avtorica besedil, bila članica legendarne feministične glasbene skupine Starke (skupaj z Andrejo Dugandžić). Trenutno se kuha nekaj novega … bodimo pozorne_i.
Zahvale: Hvala Jasmini Založnik in Pii Brezavšček za izkazano zaupanje in podporo, Katji Kobolt za naslovno fotografijo, poglobljeno branje in vizijo, Jeleni Petrović za potopitev v besedilo, Danijeli Dugandžić za bistroumnost, Red Mined za neskončno prijateljstvo, prevratništvo in solidarnost, Magnusu Hoffritzu za odprtost pri vzgoji močnega in čudovitega dekleta, Andreji Dugandžić za sestrsko pomoč,, Trnovo 1912 za dodatno moč, Nadi Mihajlović za še eno idejo, Jani Prepeluh, ker je zmeraj tu, Iskri za deep dive in Iliju za sanity, T.-ju, da verjamem v čudeže.
Naslovna podoba: Power House, foto Katja Kobolt, 2026
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Slovenska lektura: Inge Pangos
Oblikovanje obrazstavne zloženke: Lea Jelenko
Fotografije postavitve: Lucija Rosc
Organizacija in produkcija: Mesto žensk; Galerija Škuc.
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
