Dvojni zid tišine
19. 12. 2019 - 16. 1. 2020


Umetniki: Daniel García Andújar, Louis-Cyprien Rials, Driton Selmani, Ariel Schlesinger, Vangjush Vellahu

Kuratorki: Anja Obradović in Hana Ostan Ožbolt

___________

Obrazstavni dogodki:

19. 12. ob 18.30 javno vodstvo z umetniki Daniel García Andújar, Louis-Cyprien Rials, Driton Selmani, Vangjush Vellahu in kuratorkama Anjo Obradović in Hano Ostan Ožbolt

9. 1. ob 18.00 javno vodstvo

___________

Izhodišče skupinske razstave Dvojni zid tišine je polje napetosti med izrečenim in neizrečenim, med utišanim in pozabljenim, med individualnim in kolektivnim. Migracije kot prevladujoča tema zadnjih let so sprožile razprave o nacionalnih mejah, beguncih, manjšinah, izgubi identitete, o »njih« in o »nas«, o nevarnosti in travmi. Moč vpisovanja izkušenj in spominov zastavlja vprašanja o različnih oblikah pripovedi, mdr.: kdo je govorec in kdo poslušalec? Koliko časa – in tišine – mora preteči, da lahko mesto govorca pripada brezimnemu in da ga je poslušalec, četudi gre za nezaželeno pričevanje, zmožen v polnosti slišati? Kdaj je dialog sploh mogoč in kaj se zgodi, če povedano ostane neslišano? Razstava se skozi izbor del petih umetnikov, ki raziskujejo ali se poigravajo s prisotnostjo in odsotnostjo, obstojem in neobstojem, osredotoča na zamolčano ter na moč neizrečenega; na tišino kot obliko jezika in pripovedi.

Besedno zvezo »dvojni zid tišine« je v svojem delu Zapuščina tišine (1994)[1] v navezavi na zgodovino holokavsta podrobno analiziral izraelski psiholog Dan Bar-On, nedavno pa jo je aktualizirala jezikoslovka Aleida Assmann, ki je s svojim pisanjem zaznamovala razmisleke ob razstavi. »Travmatični spomin se po obdobju tišine, v kateri se ohranja v nekakšnem latentnem stanju, vrača v preskokih«.[2] To obdobje tišine je lahko daljše ali krajše, njegovo trajanje pa je odvisno od tega, kdaj se porušita dva zidova: zid, ki so ga postavili travmatizirani, da bi se zaščitili pred bolečino svojih izkušenj (in le tako lahko preživeli); in tisti zid, ki ga je postavila preostala družba zato, da bi se obvarovala pred nezaželeno resnico. Razkol med ne-govorcem in ne-poslušalcem torej obstaja, dokler med njima ostaja dvojni zid tišine. V delih na razstavi ga, vsak v svoji izjemno izdelani poetiki, rušijo izbrani umetniki.

Dela Louis-Cypriena Rialsa in Ariela Schlesingerja vzpostavljajo narativ, ki se sooča z zagato, kako ubesediti neubesedljivo in kako skozi vizualni jezik posredovati odsotno. Ariel Schlesinger (1980, Jeruzalem) se v poetičnih in dovršenih intervencijah v vsakodnevne predmete, ki v sebi nosijo moment presenečenja, poigrava z ognjem, enim od prepoznavnih elementov njegove umetniške prakse. Dela se na več ravneh dotikajo kolektivnih travm, strahov in subjektivnih oziroma objektivnih razsežnosti katastrofičnosti. So skulpture v trajanju, ki jih obiskovalec doživi, ob katerih se znajde v nekakšnem vmesnem stanju težko ubesedljive napetosti: začetno očaranje zamenja zavedanje potencialne nevarnosti, ki skozi svojo neizvršitev postaja »stanje stvari«: At arm’s length (2017), Objet trouvé (Head) (2017), After ‘All Red’ (2017).

Podoben občutek do neke mere posreduje untitled (Mogadishu, Somalia) (2019). Ob ogledu posnetkov peščenih plaž, zvoka morja in vetra se namreč ne zgodi nič takega, kar bi direktno lociralo prizorišče. Video skozi napetost med podobo in zvokom le diskretno priča o pokrajini, zaznamovani z nasiljem; gledalec je povabljen, da se o tem podrobneje seznani šele izven okvira izbranega in drugih video-del Louis-Cypriena Rialsa (1981, Francija). untitled (2019) je serija razglednic z različnimi motivi, ki se prav tako navezuje na Somalijo. Neketere izmed njih, prebaravane na črno 2.0, aludirajo na nezmožnost reprezentacije sunitskih muslimanov, lokacija je podana zgolj na njihovi zadnji strani. Druge prikazuje zastave in embleme različnih skupin (tudi terorističnih), ki se na območju države borijo za teritorije ali osvoboditev; tretje pa so izvirne kartice iz kolonialističnih časov (z naslovi v italijanščini in angleščini), ki odražajo pokrajine že pozabljenih, »srečnejših« časov.

V nasprotju z njim Vangjush Vellahu (1987, Albanija) v seriji Fragmenti I neposredno locira dogajanje. Skozi osebna pričevanja naključnih prebivalcev dokumentira sedanji položaj šestih nepriznanih oziroma le delno priznanih držav. Na njihov (ne)obstoj vplivajo mednarodni akterji, katerih aktivnost/pasivnost zaznamuje življenja ljudi, zamrznjena v nekakšnem stanju vmesnosti, nepripadnosti, izgubljenosti; prav osebne zgodbe nakazujejo na večplastno zgodovino teh pozabljenih entitet. Seznam nepriznanih držav je dolg, zato je projekt »prolog, ki ga je treba nadaljevati«, pravi umetnik. Instalacija odstira vpogled v Abkhazio, Severni Ciper, Nagorno-Karabakh, Trans’nistria, Kosovo in Južno Osetijo.

Vmesnost kot mesto vzpostavljanja dialoga je prostor, iz katerega nastopa tudi Driton Selmani (1987, Kosovo). Avtor v zadnjem obdobju izkoristi sleherno priložnost za posredovanje svojih igrivih, ironičnih in pogosto tudi osebno izpovednih sporočil, pa naj gre za najdene objekte ali posege v javni prostor. Njegovi enostavčni izreki ali navidez mimobežni dovtipi kričijo po pozornosti ter razkrivajo dvome, upe in strahove; kolektivne in intimne, slednje močno zaznamovane z zgodovino države, v kateri je odrasel. Only Time Will Tell (2019) sveti napis na notranjem dvorišču.

Daniel García Andújar (1966, Španija), umetnik in teoretik umetnosti, se v svojih projektih kritično sooča z dominantnimi ideologijami. Razkriti prevladujoč operacijski sistem, izpostaviti njegove pomanjkljivosti in jih kritično uporabiti proti standardizaciji jezika, skozi katerega se ustvarja in ohranja ta isti svet, razume kot svojo osrednji model delovanja. Soy Gitano/Echastrí 14 (I am Gipsy/Article 14) (1992) je prevod 14. člena konvencije o človekovih pravicah (iz španske ustave iz leta 1978) v romski jezik. Delo je bilo realizirano v obliki serije plakatov, muralov in intervencij v javni prostor, uvršča pa se v večjo skupino avtorjevih projektov iz obdobja devetdesetih let. Te so nastali kot odgovor na umetniške poetike v času porasta antropoloških in socioloških študij (»umetnik kot vizualni antropolog«), ki so se želeli približati »drugemu«, a so ga skozi ukvarjanje z njegovo »drugostjo« pogosto še izraziteje diskriminirali. Drugo delo na razstavi, video Albatera Concentration Camp (2019), se v kombinaciji pogleda drona in naracije v verzih sooča s travmatično zgodovino koncentracijskega taborišča v umetnikovi rodni pokrajini Alicante. Še ena zgodba, povsem odsotna iz španskih šolskih učbenikov, pove Andújar – tako kot v videu prisoten glas Miguela Hernándeza, ljudskega pesnika, ki ga je utišal lik bolj znanega Federica García Lorce.

[1] Dan Bar On, Legacy of Silence (Cambridge: Harvard University Press, 1994).

[2] Aleida Assmann, »Silence as the Form of Language«, v: Aslan Gaisumov. Keicheyuhea (Sternberg Press, 2019).

___________

Podoba: Louis-Cyprien Rials, Brez naslova (Mogadishu, Somalia), 2019. Z dovoljenjem umetnika in Galerije Eric Mouchet, Pariz.
Fotografije postavitve: Klemen Ilovar