Ignacio Uriarte (1972) se je rodil in odrasel v nemškem Krefeldu, nato pa je v Madridu in Mannheimu študiral menedžment in se kasneje udinjal različnim korporacijam v Nemčiji, Španiji in Mehiki. Tu je v Guadalajari zaključil še študij avdiovizualnih umetnosti na Centro de Artes Audiovisuales in nato pred desetimi leti dal odpoved. Popolnoma se je posvetil umetnosti, ki jo imenuje »pisarniška umetnost« (office art) in se leta 2007 preselil v umetnikom nekoliko bolj prijazni Berlin.
To, da je rekel ne redni zaposlitvi, pa ni pomenilo, da je za seboj pustil tudi pisarno. Način birokratske produkcije, ki jo omogoča delo male pisarniške buržoazije, je postal njegov izrazni okvir. Metodologija dela je ostala ista: v razstavljeni formi se je razkrila zgodba repeticije in rutine, mrtvila kreativnega individuuma, kakršno prinese monotono opravljanje pisarniških del. Toda naše zavedno ali nezavedno pisarniško ravnanje – oblikovanje kepic papirja, čačke na robovih listov … – kažejo na željo po ustvarjanju. V kontekstu umetnosti »pisarniška umetnost« nadaljuje linijo minimalizma in konceptualne umetnosti šestdesetih in sedemdesetih let, ki sta se bližala izginotju forme umetniškega dela.
Diagonal Equation (Diagonalna enačba; 2012) in Erased Crossings (Izbrisane meje; 2012) sta podobi izbrisanega, podobi na meji obstoja. Nastali s pisalom brez črnila in sledjo radirke na podlagi, zaznamovani s svinčnikom, sta podobi belin, formi monokroma, ki priča o manualnem, ničvrednem, banalnem in dolgotrajnem delu, ki je bilo potrebno za njegov nastanek.
Urejeni birokratski modernizem neučinkovitosti se stopnjuje z instalacijo iz papirja Fold Spin Couples (Pregibani plešoči pari; 2011), nato pa še z logično urejenimi sekvencami dela +/- (2011), ki se z minimalnimi spremembami v gostoti in urejenosti znakov poigrava z očesom v minimalni op-art strojepisni produkciji. Pisalni stroj, ki je spomin na pisarno nekoč, ni nov medij v umetnosti. Z njegovo uporabo se Uriarte vključuje v krog strojepisnih ljubiteljev, kot sta Marcel Duchamp, ki je s pokrivalom pisalnega stroja Travellers Folding Item (Zložljiv potovalni kos; 1916), ustvaril prvo mehko skulpturo, in Edward Ruscha, ki je pisalni stroj leta 1967 zabrisal iz svojega Buicka, vzporednice pa bi našli tudi pri nas, najznačilneje pri pesniku Franciju Zagoričniku v poznih šestdesetih letih.
Barviti formalizmi v naslednjem prostoru so narejeni s črnilom za peresa in kemičnih svinčnikov. Estetika minimalnega, monokromnega, zamejenega z medijem, črpa tudi iz formalizma visokega modernizma. Celo zvok, ki se razvija in krči v prostoru v ritmu 1-2-3-4-3-2-1, kriči po izčiščenosti, po korporativni kliničnosti pisarn, pridruži pa se mu tudi repetitivna animacija z naslovom Blue Ribbon (Modri trak; 2012).
Jasno je, da sta v Uriartejevem opusu forma in izbrani medij vedno tudi odraz zunanje realnosti. Vanj je vpisano (nekreativno?) delo pisarniških birokratov, ki se mu umetnik med delovnim procesom ne odpove. Umetnost nastaja zgolj z uporabo delovnega orodja tistega razreda, ki v zadnjih letih pada vse niže na družbeni lestvici. Kreativnost, rojena na nekreativnih mestih, združena z držo umetnika, daje upanje, da bomo nekoč vendarle spregledali.
Petja Grafenauer
_____________________________________________________________________________
Zahvala: Zdenka Badovinac in Tomaž Kučer, MG+MSUM, Nogueras Blanchard in Galleria Gentili, Alenka Gregorič, MGML, Sören Meschede, Asociación Hablar en Arte, Jani Pirnat, kurator, Nevenka Šivavec in Yasmin Martin Vodopivec, MGLC.
Koproducent: KC Tobačna 001 / MGML
Posebna zahvala podpornikom projekta: Goethe-Institut Ljubljana, Špansko veleposlaništvo v Ljubljani, Moderna Galerija Ljubljana
Slikovno gradivo uporabljeno z dovoljenjem Nogueras Blanchard & Galleria Gentili.
SPREMLJEVALNI PROGRAM:
Vljudno vabljeni na pogovor z umetnikom Ignacijem Uriartejem v četrtek, 8. avgusta, ob 18. uri v Galeriji Škuc.
Vabimo vas tudi na voden ogled razstave s kustosinjo Petjo Grafenauer v četrtek, 22. avgusta, ob 18. uri v Galeriji Škuc.