Igor Andjelić, Casa come me
20. 6. 2019 - 17. 7. 2019


Ob stoletnici umetniške šole Bauhaus se Igor Andjelić predstavlja z novim umetniškim projektom. Andjelić se po uspešni razstavi Cinecittà (Galerija Fotografija, 2018), ki je črpala navdih v črno-belem svetu italijanskega neorealizma, tematsko naslanja na véliko tradicijo nemškega Bauhausa. Na Bauhaus se ne navezuje skozi dobesedni prenos motivov, pač pa ga interpretira ideološko. Glavno vodilo pri ustvarjanju njegovega novega projekta je slavna ideja Walterja Gropiusa, ki izpostavi povezovanje vseh področij ustvarjanja, rušenje meja med »visoko« in »obrtno« umetnostjo, ki šele lahko pripelje do končnega cilja vseh vizualnih umetnosti oziroma gesamtkunstwerk-a.

Tako se tudi Andjelić v svojem delu ne omejuje na en sam medij, temveč s svojo univerzalnostjo stopa na različna področja ustvarjanja. Razstava vključuje dela, ki so nastala v najrazličnejših kontekstih Andjelićevega umetniškega življenja. Predstavlja fotografska dela, v katera intervencijsko posega in jih spreminja v reliefne, skoraj arhitekturne konstrukcije. Njegov vir navdiha pri kolažnih podobah je prav minimalistična in funkcionalistična arhitektura, kakršno je promoviral tudi Bauhaus, pod njegovim objektivom pa se spremeni v abstrahirane kompozicije in geometrijske forme. A Bauhaus, posebej v arhitekturi, nikakor ni glavni vir navdiha za umetnika – arhitekturo nemške šole vseskozi navezuje tudi na funkcionalizem Malapartejeve hiše na otoku Capri, objektom Andjelićeve večne fascinacije. Temu posveti tudi maketo lastne arhitekture, ki se v Malapartejevi maniri dviga s tal in živi v simbiozi z vzhajanjem in zahajanjem sonca. Odmev italijanske povojne umetnosti je opazen tudi v kolesih, ki jih umetnik razstavlja kot intervencijske objekte – z njimi se je v obliki fotografije predstavil v projektu Cinecitta v povezavi z De Sicinim filmom Tatovi koles, tokrat pa je tematika drugačna. Na italijanski neorealizem se navezuje v smislu kolesa kot družbenega objekta, predmeta z veliko in podcenjeno vrednostjo. Kolesa se navezujejo na njegovo vpetost v družbeno dogajanje in predanost projektom, ki so izrazito poljudne, celo humorne narave. Kolesa dobesedno predeluje, jih spreminja v umetniške objekte z rogovi namesto ročajev, štrucami kruha namesto ogrodja, itd. Tako ready-made kolesa postanejo predmeti brez svoje prvotne funkcije, v katere avtor intervenira iz lastne fascinacije s tem prevoznim sredstvom. Dela govorijo o vsestranskosti umetnika, ki živi svoje delo do te mere, da intervenira v lastno prevozno sredstvo oz. v njem črpa navdih, kot je pri Bauhausu skoraj sto let prej Marcel Breuer razvil idejo pohištva iz krivljenega železa.[1] Podoben koncept poseganja v družbeno življenje Andjelić uporabi tudi v projektu Point of View, kjer razstavlja kubus, ki se skozi »pravilno« očišče in kot svetlobe spremeni v katoliški križ. A zopet ne gre za konceptualni projekt, pač pa za socialno skulpturo – delo je nastalo v času umetnikovega bivanja na Hvaru, ko je želel ustvariti umetniško delo za tamkajšnje prebivalce. V cerkvi je bilo delo vključeno v razstavo in postavljeno na mesto oltarne slike. Ker so domačini zaradi mesta fotografije pod njo molili, so jo v svoje okolje sprejeli kot sakralno delo posebne vrednosti. Končno umetnik v projekt vključuje tudi modno oblikovanje, ki je zasnovano kot kombinacija mode in umetniških tehnik. Združenje elementov fotografije, intervencije, arhitekture in modnega oblikovanja temelji na Bauhausovi ideji, da pravi umetnik ne more pripadati eni sami metodi ustvarjanja – kot leta 1919 zapiše Walter Gropius: »Art rises above all methods«[2],  in pot do kvalitetnega ustvarjanja je obvladovanje različnih polj umetnosti.

Morda najpomembnejši aspekt razstave pa je hiša, v kateri je postavljena. V relaciji do Bauhausa vidi Andjelić s Škucem posebno povezavo – Bauhaus ni bil zgolj umetniška šola ali umetniško gibanje, bil je prostor druženja in izmenjevanja idej za ekscentrične umetnike, ki so med obema vojnama iskali svoj prostor. Ravno socialni aspekt Bauhausa je šoli omogočil tolikšno inovativnost v razvoju in produkciji umetnosti, po zaprtju šole pa tudi širitev njenih idej. Enako pa bi lahko trdili za Galerijo Škuc, ki je imela vse od svoje ustanovitve leta 1978 izrazito družbeno funkcijo, saj je predstavljala torišče umetniškega dogajanja mladinske kulture, razstave pa so bile mnogokrat oblikovane kot družabni dogodki – likovna umetnost v spremstvu glasbe, plesa, zabave. Andjelić, ki je neizpodbitno vpet v ljubljansko družbeno sceno, tako z naravo svojih upodobitev kot tudi z osebnimi interakcijami, opozarja tudi na aspekt galerijskega odprtja, ki je njen pomemben, a pogosto spregledan del. Njena družbena/družabna plat je pogoj za razvoj umetniškega diskurza in izmenjave mnenj, ki razstavo spremeni v »dogodek«, celostno umetnino z elementom happeninga, ki se izrazi hkrati skozi umetnikovo ustvarjalno večplastnost in z družbeno naravo dogodka razstave. Predstavlja prostor druženja, komuniciranja, jasno pa se zaveda svoje dvojne funkcije umetniškega in družabnega dogodka. Škuc je skozi zgodovino vedno deloval na ta način, in v devetdesetih letih je bil Igor Andjelić njegov sestavni del. Vloga umetnika v razvoju Škuca je vidna povsod – z ventilatorji nas pozdravi, ko vstopimo v galerijo, pečat je pustil celo v toaletah, ki jih je predelal pred skoraj tridesetimi leti. Škuc je zanj prostor, v katerega nas vabi, kakor bi nas v lasten dom. V hišo, kot je on.

kuratorka: Hana Čeferin

[1] Cristopher Wilke, Marcel Breuer, Furniture and Interiors, 1981, p. 37.

[2] Walter Gropius, Bauhaus Manifesto and Program, 1919.

___________

Igor Andjelić (1961) je končal šolo fotografije in odprl studio za grafično oblikovanje. Deloval je kot fotoreporter za slovenski tednik Mladina in revijo Ambient ter sočasno aktivno razstavljal. Na svoji poklicni poti je oblikoval številne javne prostore, kot so Galerija Škuc, K4 Klub, Salon Minimal, idr. Slednji šteje za njegov najpomembnejši dosežek, saj je oblikovanje tega prizorišča prineslo medijsko odmevnost v mednarodnem okolju. Znan je tudi kot organizator zanimivih in inovativnih umetniških in družabnih dogodkov s konceptom, redno sodeluje z MG+MSUM in Galerijo Fotografijo, kot fotograf pa prispeva tudi k projektom Neue Slowenische Kunst.

Hana Čeferin (1995) je podiplomska študentka umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki je leta 2018 diplomirala iz umetnostne zgodovine in anglistike. Od leta 2015 je sodelavka Galerije Fotografije, ljubljanske fotografske galerije, ki jo je usmerila predvsem v raziskovanje sodobne umetnosti, novih medijev in posebej fotografije. V tem času je sodelovala s številnimi umetniki (Boris Gaberščik, Igor Andjelić, Tanja Lažetić) in z besedili podprla njihove razstave. Njeni prispevki so objavljeni v revijah in katalogih, nedavno pa je pisala o fotografiji Bauhausa v zborniku Bauhaus-Baumensch.

___________

Za podporo se zahvaljujemo podjetju DuPont.

___________

Foto: Klemen Ilovar