Info Point | Končna razstava 18. generacije šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti
13. 5. 2022 - 8. 6. 2022
aktualna razstava


Umetnica in umetniki: Lene Lekše, Danilo Milovanović, Robert Marin in Matjaž Rušt

Kuratorke: Katarina Bogataj, Ajda Bračič, Hana Čeferin, Maša Knapič, Teja Kosi, Sanja Vatić, Maša P. Žmitek

Mentorica in mentor: Alenka Gregorič, Vadim Fiškin

Vodja šole: Miha Kelemina

Strokovna pomoč: Lara Plavčak

___________

Obrazstavni dogodki:

18. 5. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorkami

29. 5. ob 15. uri: ogled razstave s sodelujočimi umetnicami_ki in kuratorkami (Ljubljana Art Weekend) / dogodek bo potekal v angleščini

8. 6. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorkami

___________

Letošnja letna razstava šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti tematizira nedostopne, efemerne ali spregledane prostore mesta, tiste točke odklona od avtomatizma, ki izpostavljajo avtentičnost in opominjajo na nujnost aktivnega prakticiranja prostorske svobode. Skupni in javni prostori bolj kot srečevanju in izmenjavi mnenj postajajo namenjeni vedno vnovičnemu utrjevanju interesov kapitala. A za kulisami turistificiranih trgov in ulic še vedno najdemo mestno življenje v vsej njegovi spontanosti, mimobežnosti in spremenljivosti.

Umetnica in umetniki, predstavljeni na razstavi, se na različne načine lotevajo dokumentiranja in interpretacije prostorov mesta, nenazadnje tudi interveniranja vanje. Njihovi raznoliki pristopi se prekrižajo v trenutkih subjektivnega popisovanja interakcij, ki so prav zaradi svoje neponovljivosti odraz skupne izkušnje življenja v sodobnem mestu. Kako opisati življenje v večno spreminjajoči se množici prostorov, ki jih naseljuje pester nabor raznolikih skupin, in ob tem ostati zvest_a omejeni subjektivni poziciji gledalke_ca? Kako preseči zvajanje na skupni imenovalec in ponuditi vstop v zamejene in nedostopne prostore srečevanj (pa naj bodo nedostopni, ker jih ne poznamo ali ker nam je preprečen vstop), ne da bi vanje zavestno posegli?

Da bi ohranili osebno in skupno avtonomijo, moramo posameznice_ki in skupine v mestu aktivno izvajati svojo pravico do mesta.[1] Pravico do kreativnega delovanja znotraj skupnosti ter do vsakokratnega ponovnega izumljanja sebe kot posameznice_ka, skupnosti kot celote in mesta kot prostora našega delovanja izven okvirov in pritiskov institucij ali trga. Bolj kot za pravico do uporabe obstoječega mesta gre za pravico do gradnje vedno novih, vedno drugačnih alternativ obstoječemu.

Danilo Milovanović se ustvarjalno osredotoča skoraj izključno na urbani javni prostor; njegova performativna dela tematizirajo predvsem gentrifikacijo, soobstoj narave s človeško infrastrukturo ter vsakodnevne interakcije med prebivalkami_ci. S humornimi intervencijami kritično opozarja na našo indiferentnost do škodljivih pojavov v mestu, predvsem krčenje zelenih površin, svetlobno onesnaževanje in porast reklamnih panojev. Z minimalnimi posegi v prostor, kot je premik dela tal iz centra mesta na obrobje ali namestitev mestne klopi v nedostopno cestno krožišče, preusmerja našo pozornost na večkrat prezrte ali neizstopajoče prizore mestne krajine. S svojimi gestami pogosto krši (ne)napisana pravila mestnega obnašanja in opozarja, da je za razkrinkanje absurdnih mehanizmov potrebna določena mera absurdnosti. V obliki fotodokumentacije, videoposnetkov in ready-made objektov prikazuje akcije, ki so se sicer večinoma odvijale na kraju samem, obenem pa obiskovalke_ce razstave vabi, da tudi sami sodelujejo pri sooblikovanju javnega prostora, ki mu pripadajo.

Lene Lekše v svoja dela vpeljuje vidike raziskovalnosti, intervencije fiktivnosti v realnost, nenazadnje lastno pozicijo znotraj opazovanega okolja. Serendipitously je formalizacija njenega odnosa do New Yorka – mesta, ki ji je (bilo) tuje. Da bi se povezala z njegovimi prebivalkami_ci, ki so v njem nekaj izgubile_i, je pregledovala spletne oglase, srečanja pa reflektirala v samoorganizirani igri iskanja pozabljenih predmetov. Oglase je izbirala selektivno, na podlagi njihove zanimivosti, relevantnosti ali predvidene resničnosti. Pri iskanju je ni vodila le želja, da izgubljeni predmeti najdejo lastnico_ka, ampak tudi, da spozna mesto, kjer so se izgubili. Lekše ne intervenira v prostor, ki ga raziskuje, temveč kot aktivna iskalka izgubljenih predmetov postaja del njega. Humoren, lahkoten pristop do obravnavane teme se odraža tudi v vizualnem jeziku ter njegovi galerijski reprezentaciji. Participatorna narava dela nas premešča v vlogo akterke_ja igre, ki jo je pred tem igrala Lekše, in prepušča odgovornost interpretacije naši lastni izkušnji.

Robert Marin in Matjaž Rušt predstavljata projekt Najlepše mesto na svetu, naslovljen po dobro znani frazi aktualnega župana prestolnice. Fotografski dvojec vse od leta 2014 kontinuirano dokumentira svojo neposredno okolico. Lokalne kotičke, prizore in prizorišča, ki se gibljejo med vsakodnevnimi sprehodi po mestnem središču, opitimi druženji s prijatelji_cami in znankami_ci, prizori odvisnic_kov, brezdomk_cev in drugih družbeno marginaliziranih oseb, ki so zaradi politik oblasti tako družbeno kot prostorsko čedalje bolj potisnjeni na rob. Vizualni dnevnik, sestavljen iz ogromne količine barvnih analognih fotografij, temelji na lokalni izkušnji in spontanem beleženju s terena ter deluje kot uvid v del družbene realnosti. Avtorja nas soočita s svojim videnjem »najlepšega mesta na svetu«: ne s podobami estetizacije in ličenja mestnega središča, ki zapolnjujejo turistične brošure in kataloge, ampak s spregledanimi, marginaliziranimi prostori in ranljivo pristnimi trenutki, ki kažejo različne plati globalne problematike gentrifikacije mest, družbene razslojenosti ter bolj ali manj očitnih mehanizmov izključevanja iz skupnega prostora.

Razstava 18. generacije šole Svet umetnosti v Galeriji Škuc je ena od vstopnih točk v micelijsko serijo mestnih prostorov, v katerih je vsak od nas središče in obrobje hkrati. Info Point je tako alternativen vodič po mestu: namesto obiska turističnih znamenitosti in prostorov, namenjenih le določeni skupini, vabi k razmisleku o prostoru, politikah, ki ga krojijo in obvladujejo, ter vsakdanjih uporih in dejavnih udeležbah za prostorsko svobodo in pravico do mesta.

___________

Lene Lekše se je predstavila na več skupinskih in samostojnih razstavah v Sloveniji in v mednarodnem prostoru, leta 2021 pa je kot dobitnica nagrade OHO dva meseca gostovala na dvomesečni rezidenci Residency Unlimited v New Yorku. Je članica kolektivov Galerija 7:069 in Portal 2-7-7-7-8, ki se osredotočata na razstavljanje produkcije mlajše generacije.

Danilo Milovanović je bil dolga leta član avtonomne skupnosti Rog, danes pa ustvarja znotraj avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto. V obdobju 2019–21 je bil rezident ustvarjalnega centra MGLC Švicarija v Ljubljani. Njegova dela so na ogled tako v lokalnih kot mednarodnih institucionalnih ter javnih prostorih.

Robert Marin končuje študij sociologije kulture in zgodovine na Filozofski fakulteti UL. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah sodobne slovenske fotografi je, predstavljal pa se je tudi samostojno. Svoje znanje je v letih 2017–18 izpopolnjeval pod mentorstvom Klavdija Slubana. Od leta 2014 je soavtor fotografskega projekta Najlepše mesto na svetu.

Matjaž Rušt se kot dokumentarni fotograf osredotoča na različne elemente marginalizacij znotraj sodobne družbe. Razstavljal je v številnih institucijah v Sloveniji in v mednarodnem prostoru. Njegove fotografi je so del fotografske zbirke Moderne galerije. Od leta 2014 je soavtor fotografskega projekta Najlepše mesto na svetu.

___________

[1] Koncept, ki ga je v svojem delu Le Droit à la Ville leta 1968 vpeljal Henri Lefebvre.

___________

Koprodukcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana / Svet umetnosti in Galerija Škuc

Slovenska lektura: Inge Pangos

Angleški prevod: Arven Šakti Kralj Szomi

Naslovna podoba: Najlepše mesto na svetu

Oblikovanje: Lea Jelenko

Fotografije z odprtja: Simao Bessa

___________

Zahvale: AVA – Akademija za vizualne umetnosti, Vodnikova domačija Šiška, Zvok / Sound: SsmKOSK

___________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.