Superpozicije
23. 6. 2022 - 20. 7. 2022
aktualna razstava


Umetnica: Lucija Rosc

Kuratorka: Hana Čeferin

___________

Obrazstavni dogodki

28. 6. ob 18.00: ogled razstave z umetnico in kuratorko

14. 7. ob 18.00: ogled razstave z umetnico in kuratorko

___________

Pravilo superpozicije je v polju geologije izraz za metodo določanja starosti fosilov, ki sledi pravilu, da se mlajše plasti usedlin vedno nalagajo na starejše. S tem terminom Lucija Rosc opisuje lastno delo, saj v njeni različici superpozicij novo vedno nastaja v relaciji do starega. Z raziskovanjem pomena arhiviranja in ohranjanja predmetov iz svojega družinskega okolja ustvarja družinski album, mešanico fotografskih kompozicij iz navidezno naključnih predmetov in svojih umetniških intervencij. Na samostojni razstavi v Galeriji Škuc predstavlja fotografska dela, ki jih tokrat združuje z instalacijo, videom in interaktivno videoigro, večmedijska razstava pa vzpostavlja odnos med njenimi spomini in otroškimi vtisi ter njeno sedanjo estetiko.

V novih delih, deloma nastalih v kontekstu umetničine magistrske naloge, prvič eksplicitno pokaže intimno plat svojega ustvarjanja, saj so njene prepoznavne živobarvne kompozicije postavljene ob bok družinskim fotografijam starih staršev iz umetničinega zgodnjega otroštva. Prav dedek in babica sta z nenehnim zbiranjem raznovrstnih predmetov ključno vplivala na njeno umetniško prakso, ki temelji na poveličevanju navidez neuporabnih ali nezanimivih, vsakdanjih predmetov. Skupki različnih materialov, ki izvirajo iz njenega otroštva ali pa jo nanj spominjajo, imajo v kompozicijah osrednje mesto. Naj gre za pest frnikol, čopičev, plastično igračo ali staro kolebnico, v vpadljivo osvetljenih konstrukcijah postajajo vsi avtonomni subjekti. Njen pristop k fotografiranju, ki z bleščečo osvetljavo spominja na oglaševalsko fotografijo, z izborom preprostih (a za umetnico sentimentalnih) predmetov vseskozi deluje kot igra.

Poleg fotografskih kompozicij, s katerimi Rosc gradi svojo prepoznavno estetiko, se na razstavi Superpozicije bolj kot kadarkoli posveča konceptu spomina in tvorjenja fiktivnih pripovedi. V videoigri Udén[1] je prizorišče njenega otroštva njiva starih staršev v Zgornji Savinjski dolini, ki jo najemata že iz časa pred njenim rojstvom. Uprizoritev njene preteklosti se dobesedno prepleta z njenim sedanjim umetniškim delom, saj se fotografije in objekti v prostoru virtualne njive pojavljajo kot velikanske koordinacijske točke, sprehod po navideznem svetu pa spominja na psihedelični pohod po umetničini podzavesti. Nova dela se kot usedline nalagajo na stare spomine in prekinjajo spokojni prostor domače njive v vrtoglavi verziji »virtualne razstave«. Mešanje različnih realnosti Rosc uporablja za upodobitev otroške predstave o svetu ter združevanje več nivojev lastnega spomina, ki je inherentno nezanesljiv in pristranski. Prostor, kjer je kot otrok preživela veliko časa, tako z distorzijami postane prizorišče igre, skozi katero gledalka_ec vstopa v umetničino konstrukcijo lastnega spomina.

Digitalne fotografije Lucije Rosc so navidez nesmiselne in anarhične, a v svojem bistvu nostalgične, kar še poudarijo spremljevalne analogne fotografije družinskih članic_ov, ki v tej kombinaciji tvorijo svojevrsten družinski album. Praksa oblikovanja družinskega albuma je relativno mlada oblika tvorjenja kolektivnega spomina; razvila se je z dostopnostjo medija fotografije v poznem 19. stoletju.  Ustvarjanje skupnega spomina je v okviru družine pogosto pomenilo obred skupnega pregleda fotografij, ki je utrjeval koncept idealiziranja podobe družine in družinskih vezi. Družinski spomin je zgrajen kolektivno, s pomočjo komunikacije in interakcije, ki se skozi ,ki se skozi čas nalagata in dopolnjujeta. Bistvo ustvarjanja družinskega spomina je prav kopičenje artefaktov, katerih nostalgična vrednost omogoča prikazovati podobo družinskega kroga v luči, kakršno si posameznica_ik izbere.

Vodilno vprašanje v delu Lucije Rosc je torej vseskozi osredotočeno na to, kako spomine otroštva pretvoriti v vizualno podobo in kako naivne, zavajujoče in bežne vtise uprizoriti v sedanjosti. V sodobni fotografiji je bilo vprašanje (ne)zanesljivosti spomina večkrat naslovljeno. Lucija Rosc se svojih vizualnih konstrukcij loteva z elementi, ki v gledalkah_cih sprožijo trenutek prepoznave in poistovetenja, obenem pa z vpeljavo igrivih preusmeritev pogleda v nas vzbuja željo po vrnitvi v otroški svet raziskovanja, odkrivanja in domišljije.[2]

Tako proces umetničinega dela kakor tudi njegov odmev v prostorski postavitvi funkcionirata kot aluzija na otroško igro. Rosc deluje instinktivno, navidez brez reda, a vseeno z lastnimi pravili in omejitvami. Vsakdanje materiale in ready-made objekte združuje brez pretirane racionalizacije, objektom pa prav njihova nefunkcionalnost in banalnost  dodata vrednost, jih delata zanimive in v dela vnašata humornost. Formulacijo spomina Rosc raziskuje skozi prevpraševanje meje med fotografijo in objektom, fotografiranim predmetom in njegovo postavitvijo v prostoru – fotografije, tako kot spomin, so pogosto polje za prirejanje resničnosti, kar poudarjajo dejanski objekti, razstavljeni ob fotografijah, ki velikokrat razkrivajo lažne dimenzije, materiale in funkcije. S tovrstno sopostavitvijo želi Rosc opozoriti na nezanesljivost spomina in idealizacijo otroštva, predvsem pa na dejstvo, da sedanjost nikoli ne more obstajati neodvisno od naše preteklosti.

Hana Čeferin

___________

[1] Beseda udén v zgornjesavinjskem narečju pomeni “pred nekaj časa” ali “tisti dan”.

[2] Norveški fotograf Torbjørn Rødland je denimo v svoji knjigi Confabulations, ki prikazuje reinterpretirane fotografije otroških fantazij in spominov, poudaril taktilnost podobe, ki lahko prikliče fiktivne spomine in celo fizična občutja. (Rødland, Torbjørn. 2016. Confabulations. London: Mack).

___________

Lucija Rosc (1995) je vizualna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani. Dodiplomski študij fotografije je končala na Fakulteti za aplikativne vede VIST v Ljubljani (2018), magistrski študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografija, pa je s posebno pohvalo zaključila na  ALUO UL (2022). Imela je več samostojnih razstav, njena dela pa so bila med drugim predstavljena na sejmu sodobne fotografije Unseen Amsterdam, na umetniškem sejmu viennacontemporary, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Galeriji P74, Galeriji DobraVaga in Galeriji Fotografiji. V umetniški praksi združuje raziskovalni pristop z igro, navdih pa črpa iz otroških spominov, družinskih arhivov in okolja, kjer je odraščala. Zastopa jo Galerija Fotografija v Ljubljani.

___________

Slovenska lektura: Inge Pangos

Angleški prevod: Arven Šakti Kralj

Naslovna podoba: Lucija Rosc, Tempelj, 2021

Oblikovanje: Lea Jelenko

Fotografije odprtja razstave: Sara Rman

___________

Zahvale: Neža Knez, Bine Repše, Timotej Rosc

___________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.

___________