Milijana Babić: Iščem delo
2. 10. 2013 - 13. 10. 2013


Milijana Babić je poldrugo leto preživela tako, da je opravljala eno delo za drugim in se pri tem izpostavljala različnim izkušnjam, ki jih je skrivoma beležila s sliko in tonom. Malodane »špijonsko« nastali zapisi govorijo o družbenih marginah v »goli«, minimalno obdelani in grenki obliki. S kompenzacijo slepih peg postane umetniški projekt kanal specifičnih informacij in izkušenj, ki nimajo drugega prostora v javni debati, ker so prikrajšani za uradne reprezentacijske oblike, izpuščeni ali potisnjeni iz žarišča javnega interesa. S pripovedovanjem v prvi osebi umetnica zagotavlja dostopnost in zaupnost informacije in njeno subjektivno prežeto neposrednost. Ne uporablja sekundarnih izkušenj ali statistike, zbiranja in analize podatkov iz druge roke. Z izpostavljanjem sebe kot delovne sile na lastni koži beleži preživete situacije, pri čemer uporablja dostopna, minimalna sredstva in se prilagaja nepredvidljivim in nenadzorovanim pogojem. V žarišču je njeno lastno telo, ki postaja psihološki mišični seizmogram, družbena arena odnosov, povezanih z delom in spolom, in medij izražanja izkoriščevalske gospodarske strukture.

Vizualna umetnica nujno potrebuje kakršnokoli delo je naslov oglasa, s katerim se projekt začne. Z občasnimi prekinitvami je bil oglas objavljan od januarja 2011 do julija 2012 na lokalnih oglaševalskih straneh. Uporabljene besede napeljujejo na dve pomembni stvari: delo išče vizualne umetnica; »zadeva« je nujna. Najavljajo pozicioniranje umetnosti kot dela, pa tudi pojmovanje dela na splošno, kar se v teku projekta izkaže za prepleteno.  Vsa dela, ki jih je Milijana Babić opravljala, od promocije likalnikov, čiščenja poslovnih in stanovanjskih zgradb, razdeljevanja reklamnega materiala, prodajanja vrtnic v nočnih barih in klubih, strežbe v lokalih, pa do varovanja razstave, povezuje delo kot nuja – golo preživetje[1].  V večini primerov gre za začasna, necenjena in slabo plačana dela, ki iz delavca izsesajo življenje in včasih zameglijo stanje stvari, včasih pa dajo jasno vedeti, da gre za brutalno izkoriščanje.

Informacija, da vizualna umetnica išče kakršnokoli delo, je bila vaba za raznovrstne ponudbe, ni pa izzvala profesionalnega zanimanja. Stavek v oglasu je sprožil predvsem perverzne, seksualne in mačistične odzive in sumljive ponudbe, edini kvalifikaciji za delo pa sta bili v vseh primerih spol in starost. S sprejemanjem neuspeha kot izhodiščne točke, pa tudi kot možnosti pretrganja s statusom quo  projekt kaže, kako umetnost  – čeprav družbena dejavnost  – ne pripada poklicem, ki jih spremlja ugled družbeno pomembnega in splošno koristnega dela, ki si nedvomno zasluži plačilo.

Iščem delo kaže, kako smo globoko zakoreninjeni v tveganem času prekariata, v katerem tudi umetnik deli negotovo usodo drugih neprivilegiranih »subjektov«, kot so imigranti, starejše osebe, ženske ali pa mladi, ki iščejo prvo zaposlitev. Prekariat označuje različne nestabilne eksistence znotraj neoliberalnih sistemov in postindustrijskih družb, v katerih okrepljena moč delodajalcev širok krog prebivalcev podreja fleksibilnim pogojem dela, brez vsakršnih možnosti za stalno zaposlitev, reden delovni čas, ustrezno plačilo in delavske pravice[2]. (Ksenija Orel)

 

Milijana Babić (1974) je vizualna umetnica, ki s svojim delom velikokrat seže v polje žive umetnosti. Diplomirala je iz slikarstva na Durban Institute of Technology v Durbanu v Južnoafriški republiki leta 2001, magistrirala pa je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje leta 2007. Je dolgoletna sodelavka reške Akademije uporabnih umetnosti z izkušnjami v poučevanju in razvijanju evropskih projektov. Njena dela so bila predstavljena na številnih razstavah in festivalih doma in po svetu. Z Mestom žensk stalno sodeluje že od leta 2003, ko se je v okviru festivala predstavila z razstavo Nonsense v Galeriji Alkatraz – AKC Metelkova mesto.

 

 

Spremljevalni dogodki:

 

  1. oktober, 21.00: performans Nede R. Bric »Svoboda je vedno svoboda drugače mislečih« (v bližini Galerije Škuc, pred Zavodom Janeza Levca, Levstikov trg 1)
  2. oktober, 20.00: predavanje Amelije Jones »Koprnenje po prisotnosti: živo telo v umetnosti«

 

 

 

Organizacija razstave: Mesto žensk v sodelovanju z Galerijo Škuc

Organizacija performansa: Mesto žensk v sodelovanju z Zavodom Janeza Levca

Organizacija predavanja: Zavod maska v sodelovanju s festivalom Mesto žensk in Galerijo Škuc

 

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

 

[1] Iz niza je izločeno delo v trgovini, ki po ravnanju z delavci in korektnem plačilu predstavlja izjemo,  do njega pa je umetnica prišla prek poznanstva.

[2] http://en.wikipedia.org/wiki/Precarity