Umetnica: Doruntina Kastrati
Kuratorka_: Tia Čiček

___________

Lepo vabljene_ na odprtje samostojne razstave Doruntine Kastrati No Burning, No Wounds v petek, 13. decembra, ob 19. uri!

___________

Obrazstavni dogodki
13. 12. ob 18. uri: ogled razstave z umetnico Doruntino Kastrati in kuratorko_ Tio Čiček (v angleščini)
13. 12. ob 19. uri: odprtje razstave
17. 1. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko_ Tio Čiček (v slovenščini)

___________

Doruntina Kastrati v Galeriji Škuc z instalacijo No Burning, No Wounds raziskuje večplastno stvarnost nevidnega dela; s skrbno refleksijo osebne in skupnostne zgodovine posreduje pogosto spregledane in podcenjene izkušnje žensk v  ponavljajočih se industrijskih procesih. A Kastrati ne zanimajo senzacije,  temveč se osredotoča na vzdržljivost delavk, utemeljeni v samem jedru industrijskega obrata – hladnem, kovinskem, mehaničnem. Prostor za skupno poslušanje in razmislek odpira intimno, prek vpliva takšnega dela na njeno družino, ne da bi se izneverila delavkam iz rodnega Priznena, ki so ji izkazale zaupanje.

Z No Burning, No Wounds nadaljuje Kastrati kritiko družbeno-ekonomskih struktur, ki ohranjajo prekarno, feminizirano delo. Ženske v lahkih industrijah, kot je recimo živilska, se pogosto znajdejo na začasnih delovnih mestih, ki ne zagotavljajo stabilnosti, napredovanja ali priznanja. Kastrati daje za primer delavke iz tovarne turških slaščic (lokuma), ki so  sistematično utišane in obravnavane kot zamenljive; njihovo delo je podcenjeno in negotovo, saj nimajo zagotovljene niti osnovne zaposlitvene varnosti. To ni osamljen primer – odraža širši vzorec, po katerem se žensko delo obravnava kot poceni, zlahka zamenljivo in v želji po ohranjanju nadzora načrtno nestabilno. Krogotok izkoriščanja še poslabšajo  prazne obljube o opolnomočenju, ki naj bi ga prinesla zaposlitev. Vse prevečkrat se izkaže, da je to le fasada za nadaljnje sistemsko zatiranje, ko so ženske vključene na trge dela brez pravih možnosti za varnost ali rast.

Samostojna razstava Doruntine Kastrati obiskovalke_ vabi v prostor, kjer se meje med vidnim in nevidnim zabrišejo, podobno kot v življenju žensk, ki industrijsko delo usklajujejo z domačimi obveznostmi. V ospredju je izkušnja dela v tovarni – ponavljajoče mehanske zahteve poudarjajo hladno, industrijsko okolje dejanskega dela žensk – preko osebne izkušnje življenja z materjo pa umetnica razkriva tudi »drugo izmeno« – nepripoznano in neplačano delo, ki ga ženske po koncu uradne izmene v tovarni opravljajo doma.

Estetika novega dela je torej nedvomno povezana s tovarniškim okoljem. Kastrati se z vključevanjem industrijskih predmetov in delavskih oblačil (zaboji, sita, kovinske cevi, gumijasta tkanina …) izogiba ustvarjanju individualne pripovedi. Zanima jo kolektivna izkušnja tovarniškega dela in gledalke_ vabi k razmisleku o stvarnosti teh prostorov. Industrijski obrat fizično ponazarjajo iz njega vzeti in umetniško preoblikovani gradbeni elementi, medtem ko ga vizualno in zvočno dva videoposnetka: eden se  vrti hitro, kot se neusmiljen tempo proizvodnje – bodisi človeške bodisi strojne – drugi pa – kot kontrapunkt – počasneje.  Hitro strojno in občutljivo človeško delo sta si v nasprotju,  skupaj pa prikazujeta vzdržljivost delavk, fizične in čustvene obremenitve njihovih teles. Estetski prijemi omogočajo, da intimne izmenjave med umetnico in delavkami ostajajo v spoštljivi zasebnosti, saj so uporabljene zgolj za ponazoritev strogosti in monotonosti tovarniških okolij.

Naslov No Burning, No Wounds opozarja na tihi odpor, ki ne zahteva dramatičnega izkazovanja bolečine, da bi bil priznan. Diskurz še pridobi na moči z odločitvijo Kastrati, da v umetnostnem prostoru poudari estetiko proizvodnega, kolektivnega dela in ne senzacionalizira osebnih zgodb. Vabi nas k razmisleku o tem, koliko dela je pogosto nevidnega, čeprav klasično gospodarstvo temelji prav na njem. In poziva k ranljivosti, poslušanju, uravnoteženemu sodelovanju. Njen prostor vztraja pri tem, da nevidnega ne vidimo skozi prizmo usmiljenja, temveč skozi skupno razumevanje vzdržljivosti in odpornosti.

Tia Čiček

___________

Doruntina Kastrati (1991) je kosovska umetnica, ki deluje na področju kiparstva, instalacije, zvoka in filma. Ukvarja se z odnosom telesa do biopolitične moči, pri čemer izpostavlja globalna vprašanja dela. Leta 2014 je prejela nagrado za mladega vizualnega umetnika Narodne galerije Kosova, leta 2017 pa nagrado Hajde x 6. Kastrati je bila rezidenčna umetnica ISCP v New Yorku (2015), Art House v Skadru (2018) in Initiators v Atenah (2018). Njeno delo je bilo med drugim predstavljeno na Manifesti 14, ETH Zürich, v Kunstvereinu Hamburg,  MAXXI in Kadistu. Z delom The Echoing Silences of Metal and Skin je zastopala Kosovo na 60. beneškem bienalu in si prislužila posebno omembo za nacionalno udeležbo, trenutno pa pripravlja novo delo za bienale v Šarjahu leta 2025.

___________

Angleška lektura: Arven Šakti Kralj
Slovenska lektura: Inge Pangos
Oblikovanje zloženke: Lea Jelenko
Naslovna podoba: Raziskovalno gradivo v sklopu dela Echoing Silences of Metal and Skin – podoba Majlinde Hoxha, 2024.

___________

S podporo Veleposlaništva Republike Kosovo v RS.

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.