Umetnica: Maja Bojanić
Kuratorka_: Tia Čiček

Animacija: Lara Reichmann, Jan Krek
Zvok: Gašper Torkar

___________

Obrazstavni dogodki

8. 11. ob 19. uri: odprtje razstave
22. 11. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko_ Tio Čiček
29. 11. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko_ Tio Čiček

___________

Prostor za javno prepletanje
javno vabilo Inštituta za zaščito plesni
8. 11. 2224 ob 19. uri

Inštitut za zaščito plesni (IfMP – Institute for Mould Preservation) je bil ustanovljen leta 2022 z namenom, da preiskuje možnosti postkonserviranja.

Začetke inštituta povezujemo z Galerijo DobraVaga v Ljubljani, kjer so raziskovalke_ pod vodstvom Maje Bojanić začele_ preučevati plesnive tvorbe na galerijskem stropu. Naselbina plesni s kodnim imenom Strop Siktinske kapele, drugi del (The Sistine Chapel Ceiling, Volume Two) je bila leta 2022 razglašena za Unescovo svetovno dediščino in pripomogla k razvoju sodobnega postkonservatorstva. Le-to deluje v sožitju z naravnimi procesi propadanja. Danes je nepredstavljivo, da je nekdaj stroka propadanje, razkroj, gnitje, trohnenje, preparevanje ipd. razumela kot negativne dejavnike in jim nasprotovala.

Raziskovalke_, znanstvenice_ in piske_ so pod okriljem IfMP zadnjih dvesto let razvijale_ in utrjevale_ revolucionarne metodologije postrestavracije (post-restoration), postkonservacije (post-conservation) in ponovnega naseljevanja kolonij (resettling) plesni. Delovanje, raziskovanje in dognanja posameznic_, delujočih na inštitutu, v sodelovanju s plesnimi še danes širijo naše razumevanje procesov propadanja, ohranjanja in nudijo možnosti novih spoznanj skozi soobstajanje s plesnimi, ki se nahajajo v t. i.^[1]  »muzejih«.

Prostore za javno prepletanje lahko odpremo zaradi smele inženirske inovacije. Vlažilna komora predstavlja prvo uspešno vzpostavitev nadzorovanega prostora, ki nam omogoča vzdrževanje optimalnih pogojev vlaženja človeških teles. Plesni lahko torej končno zagotovimo večji vnos vlage prek prisotnosti človeških teles.

Po uspešnem procesu vlaženja lahko vstopite v prostore javnega prepletanja^[2] in se udeležite digitalnih predstavitev naselbine plesni Alternaria iz prvih prostorov Inštituta za zaščito plesni. Veliki nalivi, ki so leta 2021 prizadeli t. i. »ljubljansko kulturno sceno«, so morda nehote vplivali na njeno širjenje. Ob stiku z večjim številom različnih naselbin smo imeli na voljo več vstopnih točk v svet plesnivih dinastij, ki so nam pokazale pot do simbiotičnega načina življenja.

Prvi inštitut je našel mesto v že omenjeni Galeriji DobraVaga, ki je bila takrat »umetniška galerija«. Zanimivo je, da so se plesni naselile ravno po številnih t. i. »umetniških galerijah« in »muzejih«. Ključno za osmišljanje dogajanja na začetku 20. stoletja je dejstvo, da je človeška vrsta tisočletja bdela nad ohranjanjem predmetov tudi na načine, ki so bili netrajnostni. Skrbela je, da so predmeti obstali v času in brez stika z živimi bitji. Takrat so (skupaj s celotnimi objekti) zanjo imeli celo večji pomen kot nekatere_ pripadnice_ njene lastne vrste. K sreči je v dvajsetih letih drugega tisočletja ravno vseprisotnost plesni v t. i. »muzejih« sprožila Protokol zavračanja (Refusal Protocol) in ustanove so se praktično čez noč preobrazile v Zbirališča razkroja (Departments of Gathering Decay).

Težko predstavljivo obdobje pred Velikim razcvetom plesni (Great Mould Bloom) prvega stoletja drugega tisočletja je bilo namreč v znamenju netrajnostnega izčrpavanja številnih ekosistemov s strani človeške vrste. Nepredstavljiva je tudi takratna številčnost »umetniških galerij« in »muzejev« na izjemno majhnih površinah. Namreč, ni naključje, da nove prostore javnega prepletanja odpiramo prav na bivših temeljih druge t. i. »umetniške galerije« – Galerije Škuc. Številne t. i. »kulturne ustanove« so bile povezane s kompleksnim zapletenim sistemom cevi, ki so omogočale prepletenost vseh prostorov, posledično pojavljanje in naselitev plesni.

Po velikem razcvetu smo končno prešli v trajnostni model prepuščanja razkroja, ki ga je s svojim širjenjem pomagala ustvariti tudi plesen Alternaria. Tako imenovani trajnostni postrestavracijski model (post-restoration model), ki ga poznamo danes, sta zasnovala ravno Inštitut za zaščito plesni in Sekcija za glodavce ZVKDS (Rodent Section of ZVKDS) v poznem Y2K obdobju.

Inštitut za zaščito plesni v sodelovanju z Univerzitetnim programom za napredne postkonzervatorske študije (Advanced Post-Conservation Studies University Programme) nadaljuje raziskave o različnih naselbinah plesni, ki utrjujejo propad in razkroj kot trajnostne ukrepe, ki živim vrstam omogočajo udobno sobivanje. Z novopridobljenimi prostori javnega prepletanja pa bomo njihova dognanja lahko približali vsem obiskovalkam_. In z novo vlažilno komoro je, nenazadnje, omogočeno tudi simbiotično približevanje ene najstarejših vrst plesni, ki se pogledu prepušča ali pa umika.

Lepo vabljene_!

Tia Čiček
Inštitut za zaščito plesni – Oddelek za odnose z javnostmi 

___________

^[1] t. i. = takrat imenovan(a)

^[2] Dostop do laboratorija za prostori javnega prepletanja je namenjen zgolj raziskovalkam_.

___________

Inštitut za zaščito plesni (IfMP – Institute for Mould Preservation), ustanovljen leta 2022, je glavna preiskovalna ustanova, ki s sodobnimi znanstvenimi pristopi nadaljuje raziskovanje plesni v bivših muzejih, galerijah in arhivih. IfMP je danes ključnega pomena za ohranjanje trajnostnega postrestavracijskega modela, ki človeški vrsti omogoča soobstoj z rodom črne plesni, imenovane Alternaria.

___________

Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Oblikovanje: Lea Jelenko
Naslovna podoba: Maja Bojanić, The Sistine Chapel Ceiling, Volume Two, 2022.

Fotografije z odprtja razstave: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Matic Pandel

___________

Zahvale: Mojca Žitnik, Velko Bojanić, Rok Bojanić, Nal Kocjan, Zavod SCCA-Ljubljana.

___________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.