Umetnica: Beatrice Moumdjian
Kurator_ke: Blažka Kirm, Lara Zupan, Lin Gerkman, Neža Vengust, Svitlana Ryabishchuk, Vida Šturm

Mentorica in mentor: Alenka Gregorič, Vadim Fiškin
Vodje šole: Lara Plavčak, Tia Čiček, Urška Aplinc

___________

Obrazstavni dogodki
25. 5. ob 18.30: Artist talk z umetnico Beatrice Moumdjian
30. 5. ob 17.00: Javno predavanje dr. Natalije Majsove
31. 5. ob 18.00: Ogled razstave s kuratorkami_jem – v slovenskem jeziku, ob spremstvu tolmača za slovenski znakovni jezik
6. 6. ob 18.00: Končni ogled razstave s kuratorkami_jem – v angleškem jeziku

___________

“Forgetting is a process we should all be allowed to do.”^[1] (Beatrice Moumdjian)

////

Samostojna razstava Beatrice Moumdjian Obnova praznine. Najdišča in čarobna mesta v treh konceptualno povezanih projektih preizprašuje proces ustvarjanja in doživljanja lastnega spomina. Tistega, ki ga tvorijo fotoalbumi, polni manjkajočih fotografij, pripovedi, polne praznin, in subjektivna dojemanja zgodovinskih prelomnic.

Umetnica lastno zgodovino kot materijo svoje prakse obravnava skozi pripovedi o preteklih dogodkih in sedanjih vplivih. Pri svojem interdisciplinarnem ustvarjanju posnema arheološke, forenzične in muzejske pristope. Imitiranje arheološkega izkopavanja postavi za metaforični temelj raziskave, saj se odstiranja skrivnosti lastne zgodovine loteva preko natančnega razkrivanja drobnih delčkov, skritih v pripovedih in fotografijah, ki jih je podedovala.

Prav tako v svojih projektih rekonstruira krajine in prostore, ki so zaznamovali premike in zgodbe njenih prednic_kov. Ureja, preučuje in označuje jih kot artefakte v muzejski zbirki. Njen ustvarjalni proces je mestoma stilistično podoben forenzičnemu pristopu, kjer so predmeti brezmejno oštevilčeni in dokumentirani.

Moumdjian v svoji pripovedi včasih zapolni prazne prostore s poetično fiktivno zgodbo, ki jo sestavlja na podlagi preurejanja lastnega arhivskega gradiva. Osnovni vzgib njene raziskave je obnavljanje prikritih ali izgubljenih podatkov. Popolna razgradnja podobe družine, tako na ravni zavrženih fotografij kot neodgovorjenih vprašanj o družinski zgodovini, odraža fragmentacijo, skozi katero umetnica imitira proces razkroja in ponovnega sestavljanja lastne identitete.

Vstopna točka v umetničino raziskovanje lastne identitete je fotografska serija Čarobno mesto (Magic City, 2017/2021), v kateri podobe utopičnega mesta, sestavljenega iz vsakdanjih predmetov in kulturno specifičnih prehrambnih izdelkov, gradijo elemente, podobne različni sakralni arhitekturi. Moumdjian z mešanjem prvin svoje armensko-bolgarsko-nemške zgodovine in sedanjosti ustvarja čarobno mesto. Izhodišče za nastanek dela je mladinski roman angleške avtorice Edith Nesbit Čarobno mesto, vzet z umetničine police otroških knjig, ki sta jo polnili skupaj z materjo. Zgodba se vrti okoli miniaturnega mesta, zgrajenega z otroško domišljijo iz drobnih predmetov, ki jih glavni junak najde v svoji hiši. V zgrajenem mestu pomanjšani protagonist doživlja čarobne dogodivščine. Čarobno mesto Moumdjian razume kot recept, s katerim posameznica_k iz najljubših sladkarij in drobnarij ustvarja avtoportret v nekem trenutku, v nekem okolju. Avtor_ica mora biti le previdna_en, da najljubšemu kolaču ne poteče rok trajanja inse utopija sanjskega mesta ne poruši.

Umetnica s serijo analognih fotografij Družinska ozvezdja / Diasporaportret kot simbolni kruh (Family Constellations / Diasporaportraits as Symbolic Bread, 2022) materializira pripoved o svoji družini. Bližnje sorodnice_ke predstavlja v kruhu, svoj odnos do vsake_ga pa definira z ornamenti. Kruh pripravlja z združevanjem in prepletanjem bolgarskih, nemških in armenskih receptov. Ornamenti izvirajo iz različnih kulturno-političnih kontekstov in krajev, povezanih z umetničino zgodovino in zgodovino njene družine. Četudi je njihovo poreklo v skupnostih vzhodno- in srednjeevropskega ter azijskega prostora, imajo soroden pomen, na primer simboli, povezani s plodnostjo. Kombinacije receptov in ornamentov/simbolov tvorijo nove celote, z njimi pa kruhaste figure dobijo nove pomene. Razumemo jih lahko kot razmišljanja o družinskih članih in poskus zbliževanja z njimi. Vsebinsko nasičen kruh rekonstruira praznine v spominu, ki so del dediščine. Novonastale podobe in njihove sopostavitve tvorijo narativ, ne le o zgodovini umetničine družine, ampak tudi o njeni lastni identiteti.

Vezni element razstave in hkrati najpovednejši pričevalec umetničine osebne zgodbe je projekt Inventar forenzičnih najdišč ali popolna razgradnja armenske družine (Forensic Excavations Inventory or The Total Deconstruction of an Armenian Family, 2017–2024). Moumdjian lastno zgodbo in identiteto, ki sta pogojeni in plasteni glede na nenehno spreminjajoče se okolje, razkraja in ju na novo (selektivno) pripoveduje. Rokuje z zbirko 150 družinskih fotografij, posnetih približno med letoma 1930 in 1990. Z izrezovanjem posameznih Objektov iz arhiva fotografij izpostavlja na tisoče raznolikih predmetov, včasih komaj prepoznavnih detajlov, vzetih iz njihovega izvirnega okolja na fotografiji. Nato jih poveča in kot objekte prenese s hladne sive podlage računalniškega zaslona v fizičen prostor galerije kot nosilce spominov. Hkrati samostojne enote in delci sestavljanke, predvsem pa vizualni pripomočki umetničinega osmišljanja njene lastne zgodbe in identitete.

Objekt 032 so gosti, črni lasje umetničine matere, izrezani iz fotografije, posnete leta 1990 kmalu po ponovni združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije, na kateri umetnica in njena mati opazujeta prihod vlaka. Materini bujni lasje tako niso več le neopazen detajl podobe, ampak simbolizirajo zavestno odbiranje in poseg v tolmačenje lastnih spominov in tujih pripovedi. Arhiv Objektov in Objekti sami tvorijo plasti generacijskih spominov med armenskim Araratom, bolgarsko Sofijo in Vzhodnim Berlinom po padcu železne zavese, kakor jih Moumdjian ponovno zgodovini sama.

/////

“This work tells an autobiographical story that begins before my birth. My own longing and search for recognition, meaning and justice holds together this autobiography in fragments.”^[2] (Beatrice Moumdjian)

___________

^[1] “Pozabljanje je proces, ki bi moral biti dovoljen vsakomur.”

^[2] “Gre za avtobiografsko zgodbo, katere začetki segajo pred moje rojstvo. Njene fragmente povezujeta moje hrepenenje in iskanje priznanja, smisla in pravičnosti.”

___________

Beatrice Moumdjian (1986, Sofija) živi in ustvarja v Berlinu, kamor se je preselila leta 1990. Njena interdisciplinarna umetniška praksa temelji na metodah, ki jih črpa iz različnih znanstvenih disciplin in z njimi raziskuje svojo armensko in bolgarsko dediščino. Pri delu s fotografskim medijem uporablja metode, podobne arheološkim, forenzičnim in muzejskim. Izobraževala se je na umetniških akademijah v Haagu (NL), Weimarju in Leipzigu (DE), kjer trenutno nadaljuje študij fotografije v okviru podiplomskega umetniškega programa (post honours degree for artists, Meisterschülerin). Razstavljala je v Kunstraum Potsdam (2023), Museum Brot und Kunst (2022), Copenhagen Photo Festivalu (2021), Goethe Institutu Montreal (2021), Galerie Bernau (2021), nGbK Berlin (2019), Les Rencontres d’Arles, MdbK Leipzig (2019), Kassel Documentary and Video Festivalu (2018) in drugih mednarodnih prizoriščih. Je ustanovna članica Resonanzraum Erzgebirge e.V., neprofitnega kulturnega društva, ki premišljuje ukrepe za krepitev zaupanja in solidarnosti ter druge družbene izzive, pa tudi ost in space, umetniškega raziskovalnega programa, ki obravnava kulturne pojave v Rudnem gorovju in omogoča spoznavanje regije z novih in drugačnih vidikov.

___________

Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Naslovna podoba: Beatrice Moumdjian
Oblikovanje: Lea Jelenko

Fotografije z odprtja razstave: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Matic Pandel

___________

Koprodukcija: Galerija Škuc, Svet umetnosti/SCCA-Ljubljana
Razstavo podpira: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Partnerji razstave: Zavod Risa, Druga violina
Sponzor: DIOPTA, d. o. o., Ljubljana

Program šole Svet umetnosti nastaja v partnerstvu s Cukrarno/MGML s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Razstava je del mobilnosti, ki jo financira Evropska unija.
To delo je nastalo s finančno podporo Evropske unije. Stališča, izražena tukaj, v nobenem primeru ne odražajo uradnih nazorov Evropske unije.

___________

Sponzorja: DIOPTA, d. o. o., Ljubljana, TEKTONIK kraft pivovarna

Zahvale: Hana Kreševič, Maja Debeljak (MARLENKA SLOVENIJA), Marko Durdubakov, Špela Šubic

___________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.