Sebastian Jung: Intenzivna nega
12. 8. 2021 - 26. 9. 2021
aktualna razstava


Umetnik: Sebastian Jung

Kuratorki: Ajda Ana Kocutar in Lara Mejač

___________

2. 9. ob 18.30: Ogled razstave s kuratorkama

23. 9. ob 18.30: Ogled razstave s kuratorko Ajdo Ano Kocutar

___________

Izhodišče razstave Intenzivna nega nemškega umetnika Sebastiana Junga so obsežne serije risb, ki v hitrem tempu nastajajo, medtem ko opazuje proteste in demonstracije ter različne kolektivne manifestacije družbenega življenja, vse od odmevnih sodnih procesov, sejmov (umetnostnih, erotičnih ali ezoteričnih) do nakupovalnih centrov in mnogih priljubljenih načinov preživljanja prostega časa. Mejo med svojimi upodobljenkami_ci ter prostori umetnosti poskuša prečiti z razstavljanjem znotraj prej le opazovanih kontekstov. Tovrstno vračanje je zanj pomembno, saj se iz družbe, ki jo upodablja, ne izvzema. Opazuje jo z razdalje, a obenem ne pozablja, da je tudi sam njen del in da je družbena kritika, ki jo razbiramo skozi njegova dela, vselej tudi samokritika. Risba, ki nastopa kot dokumentarna skica, poziva k premisleku dogajanj, ki variirajo od povsem banalnih do čustveno nabitih in celo senzacionalističnih. Čeprav ga zanimajo množice, pogosto riše le posamezne figure, a te ne nastopajo kot individuumi, nosilci lastnih osebnih zgodb, temveč zgolj kot brezosebni in največkrat osamljeni deli celote, ki ji v opazovanem trenutku pripadajo. V njegovih delih je ravno toliko humorja in otožnosti, kolikor ju je mogoče najti v življenjskih situacijah samih, ter ravno toliko absurda, da lahko nanje gledamo z nekaj dobrodošle distance.

Hipnost njegovega postopka pripomore k sprotni refleksiji aktualnega dogajanja. Z deli, ki tokrat naseljujejo prostore Galerije Škuc, se umetnik neposredno odziva na pandemijo in množične nemire, ki sočasno vznikajo na različnih koncih sveta. Intenzivna nega se ne nanaša le na vrsto zdravstvene nege, temveč je tudi oznaka za odnos skrbi v širšem družbenem pomenu. Umetnik posveča pozornost krizi nege znotraj kapitalističnega reda, ki je v pandemiji dobila prej nepredstavljive razsežnosti ter se še poglobila. Ko govorimo o krizi nege, govorimo o dolgoletnem in sistematičnem zanemarjanju in prepuščanju tega vidika družbe trgu, o prelaganju moralne in finančne odgovornosti za skrb in nego na posameznico_ka, o prekarizaciji poklicev s področja nege, o nadaljnjem zanemarjanju še globlje zakoreninjene in najpogosteje na ženskah sloneče domače nege ter oskrbe otrok in starostnic_kov, o globoki krizi javnih zdravstvenih sistemov, ki so v zadnjem letu komaj in le z velikimi težavami nosili težo pandemije. Po drugi strani Jung dokumentira družbene nemire, ki so do neke mere posledica opisane krize, vzeti pod drobnogled pa predstavljajo kulminacijo veliko dlje trajajočih in za veliko število ljudi po vsem svetu neznosnih življenjskih okoliščin. Umetnik v zadnjem letu tako ostaja terenski opazovalec in se na trasi Leipzig−Berlin s skicirko udeležuje protestov najširšega političnega spektra, prav tako pozorno spremlja tudi podobe napetosti in nasilja, na katere naleti v medijih.

Vprašanji krize nege in krize v obliki družbenih nemirov se srečata v prodornosti Jungovih podob. Njegove risbe intenzivne nege v medicinskem pomenu izražajo le eno plat iste krize kot podobe demonstracij in nasilja. Soočeni smo s krhkostjo bolnega telesa, prepuščenega medicinski oskrbi, v polnem zavedanju pomanjkljivosti in podhranjenosti zdravstvenih sistemov, a že hip zatem so pred nami podobe upirajočih se teles, posameznic_kov, ki se najdejo v brezobličnih množicah, poskušajoč uveljavljati svojo voljo nasproti taki ali drugačni, bolj ali manj represivni avtoriteti. Sistemska in individualna plat zdravstvene stiske imata svoj odmev v kolektivni nuji po javnemu protestu, ki skozi svoje različne formulacije izraža temeljno stisko današnje družbe. Jungova izkušnja in njegova dokumentacija s terena nas usmerjata k množičnim demonstracijam zanikovalk_cev pandemije v Nemčiji, v katerih se je nazorno udejanjilo vse breme tržnega prenosa skrbi za drugega na skrb zase. Protest je tako nastopil kot izraz za kapitalizem običajnega individualizma, medtem ko čas kliče po solidarnosti in skrbi za drugega na sistemski ravni.

Vstop na razstavo je vstop v čakalnico v vsej njeni navadnosti. Gre za prostor srečanj, kjer v preganjanju časa posežemo po branju, ki je obležalo na sosednjem stolu. Tak prostor premisleka in prisilnega postanka je v svojevrstnem odnosu do prej omenjenih prostorov intenzivne nege ali intenzivnosti družbenega odziva na svet prežemajočo krizo. V njem pride do izraza še en vidik umetniške prakse Sebastiana Junga – želja po seganju onkraj galerijskih prostorov, tokrat skozi publicistični projekt Hot Spot Society, ki predhaja razstavo v Galeriji Škuc in v katerem besedo o vsem, kar se je refleksiji ponudilo skozi njegovo opazovanje in interpretacijo v likovni govorici, prepusti ljudem, ki jih vidi kot diskurzivne sopotnice_ke svojega vizualnega izraza.

Dokumentarni postopek Sebastiana Junga se tako zaokrožuje v postavitvi, utemeljeni v hitri risbi, ki odseva osebne zgodbe, stiske in krize posameznic_kov ter nas opominja na obstoječe sistemske mehanizme, ki krizo proizvajajo, a jo uspešno zakrivajo vse do točk preloma, ko postane jasno, da odgovornost za rešitev leži veliko globlje, kot se morda zdi.

Ajda Ana Kocutar in Lara Mejač

___________

Sebastian Jung (1987) se ukvarja z risbo, slikanjem in kiparstvom; oblikuje publikacije in kot umetnik snuje interdisciplinarne projekte v sodelovanju s predstavniki področij politike, popularne kulture, literature, znanosti in akademskega sveta. Značilnost njegove umetniške prakse je radikalno subjektiven pogled na okolje, povsem v nasprotju s poenostavljenimi podoba-mi, kakršne sporočajo populistična gesla. Jungovo delo je bilo predstavljeno na več skupinskih razstavah, mdr. na Tell me about yesterday tomorrow v Münchenskem dokumentacijskem centru za zgodovino nacionalsocializma (2019), Das Labyrinth v Kunsthaus Nürnberg (2019) in Tendenzen ins Unbekannte v Kunstverein Gera (2017) ter na samostojnih razstavah v Neuer Kunstverein Wuppertal (2020), Münchner Stadtmuseum (2017), Neue Gesellschaft für bildende Kunst, Berlin (2016) in Jenaer Kunstverein (2015). Njegova dela so bila predstavljena v člankih za Contemporary AND in Frieze Magazine.

___________

___________

Slovenska lektura: Inge Pangos

Angleški prevod: Arven Šakti Kralj Szomi

Oblikovanje zloženke: Lea Jelenko

Fotografije z odprtja razstave: Simao Bessa

Fotografije postavitve: Klemen Ilovar

___________

Koprodukcija: Galerija Škuc, Goethe-Institut Ljubljana

___________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.