Umetnica: Annette Krauss
Kuratorke: Tea Hvala, Iva Kovač, Sara Šabec
___________
Obrazstavni dogodki
5. 10. ob 19. uri: ogled razstave z umetnico Annette Krauss (v angleščini)
14. 10. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko Teo Hvala (v slovenščini)
4. 11. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko Ivo Kovač (v angleščini)
Povezava do programa 27. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk.
___________
Meja med umetniškim ustvarjanjem in poučevanjem umetnosti je komaj opazna, in mnenja o tem, kje poteka, se razlikujejo. Kot pravi britanska umetnica in umetnostna pedagoginja Felicity Allen: »Obstajajo umetniki in umetnostni pedagogi, ki mislijo, da učitelji podcenjujejo umetnost; učitelji in umetniki, ki menijo, da so umetnostni pedagogi bodisi slabi umetniki bodisi slabi učitelji; učitelji in umetnostni pedagogi, ki mislijo, da so ‘pedagoške’ prakse umetnikov naivne ali izkoriščevalske; in kritiki umetnosti, ki pedagoško naravnano umetnost opazijo le, če seže po galerijsko-razstavnem formatu.«[1] Tovrstna stališča so bržkone povezana z dejstvom, da poučevanje (česarkoli, ne le umetnosti) ne spada med najbolj ugledne poklice, medtem ko poklic umetnika ohranja vsaj svoj simbolni kapital. Morda so povezana tudi z vtisom, da šola kot ideološki aparat države prej zatira, kot emancipira, zato je za umetnika, ki si želi sodelovanja, najbolje, da se ji ogne in mlade poišče zunaj njenih zidov.
Nizozemska umetnica, pedagoginja in piska Annette Krauss v projektu Prikriti kurikulum vstopa natanko tja: v šolo. Obenem se sprašuje, kdaj, kako in koga izobraževanje emancipira in kdaj, kako in koga zatira, ne da bi predpostavljala, da se eno ali drugo nujno odvija ločeno ali v različnih okoliščinah. Vprašanje zastavlja sebi in svojemu primarnemu občinstvu (številnim mladostnikom, s katerimi je sodelovala v projektu), a tudi obiskovalkam in obiskovalcem razstave, v katero je umeščenih le nekaj del iz obsežnega opusa, ki nastaja vse od leta 2007.
Prikriti kurikulum je strokovni izraz za vse nenamerne dejavnike v vzgoji in izobraževanju, na katere pedagog nima vpliva (npr. opremljenost ustanove, organizacija prostora, število otrok v skupini ali mladih v razredu), četudi bistveno določajo proces šolanja, vlogo otroka/mladostnika v njem in njegove interakcije z vzgojiteljicami in učiteljicami. Prikriti kurikulum je občutljiva tema, saj se – čeprav ga proizvaja družba, ne posameznik –, največkrat odraža v nezavednem ravnanju odraslih in posrednih sporočilih, ki jih otroci v vrtcu in mladi v šoli dobijo o sebi in drugih. In ker so pedagoški delavci in delavke – tako kot mi vsi – odraščali v svetu, polnem ločnic in razdvajanj, so ta sporočila pogosto prežeta s stereotipi in predsodki, ki se v praksi kažejo kot dajanje prednosti večinski kulturi in jeziku oziroma kot diskriminacija manjšin.
Annette Krauss je osredotočena zlasti na srednješolski prikriti kurikulum. Pojmuje ga kot krovni izraz za celo vrsto neopaženih in povečini nezaželenih veščin, znanj, sposobnosti, nadarjenosti in vrednot, ki jih učenci in učenke osvojijo med šolanjem, četudi bi jih zaman iskali v zapisanem (uradnem) kurikulumu, učnih načrtih in učbenikih. Mednje spadajo nekritično prilagajanje, podrejanje, poslušnost, ubogljivost, odvisnost, pasivnost, odtujenost, vdanost v usodo in sprejemanje družbene neenakosti kot nekaj samoumevnega, a tudi vednost o tem, kako se vsemu naštetemu upreti.
Prikriti kurikulum je raziskovalni in participativni projekt, saj so (razstavljena in druga) dela nastala na delavnicah z mladimi med 13. in 17. letom starosti. Delavnice v obliki rednih srečanj, ki so se odvijala več mesecev, so doslej potekale v več zahodnoevropskih državah, med pripravami na ljubljansko razstavo pa je Annette Krauss bežno sodelovala tudi z dijaki in dijakinjami iz Slovenije. V dolgoročnejših sodelovanjih je umetnica igrala vlogo »nevedne učiteljice«, ki stavi na rancièrovsko enakost inteligenc,[2] zato je mladim predlagala, naj se lotijo raziskovanja prikritega kurikuluma svoje šole, kakor vejo in znajo, ne da bi jim pojasnila, kaj ta pojem pomeni. Pričakovali bi, da se bodo pedagogi ter njihovi učenci in učenke, ki so pristali na sodelovanje v času rednega pouka, na ta pristop odzvali različno, a ene in druge je večkrat zmotilo dejstvo, da je umetnica v učilnico prišla brez natančnega načrta in vnaprej določenih ciljev. V odporu učiteljev in učiteljic Annette Krauss vidi izraz želje, da bi se izognili vsakršnemu tveganju in napetostim, predvsem pa izgubi nadzora v učilnici. In mladi? Nekateri so od nje nestrpno zahtevali, naj jim že končno pove, kaj prikriti kurikulum sploh je. Ko jim je odgovorila, da ve ravno toliko kot oni, so jo zavrnili, naj preneha s temi »čudaškimi igricami«.
Negotovost, pri kateri je vztrajala, je bila za nekatere sodelujoče neznosna, četudi je tavanje v temi eden ključnih elementov raziskovanja in ustvarjanja. Drugi šolarji in šolarke so sprejeli izziv in skočili v neznano. O njihovih raznolikih in duhovitih umetniških izrazih umetnica piše v eseju »To be hidden does not mean to be merely revealed«[3] (»Prikritega se ne da kar tako razkriti«), na stenah galerije pa jih povzema razgiban miselni vzorec. Prav različni odzivi sodelujočih nemara najbolje pričajo o tem, kako zelo je šola razpeta med protislovnimi pričakovanji: če so »za levico značilne ideje o ‘potencialnosti’, ‘individuaciji’, ‘participativnem učenju’ in ‘dialoškem modelu’, večinsko mnenje izobraževanje pragmatično povezuje z veščinami, zaposlitvijo, družbeno mobilnostjo in ekonomskim uspehom«.[4] Mar ne bi mogli govoriti o podobni razpetosti tudi v primeru (pedagoško naravnane) sodobne umetnosti?
Tea Hvala
___________
Annette Krauss je umetnica, pedagoginja in piska. V njenih konceptualnih praksah se srečujejo umetnost, politika in vsakdanje življenje. V svojem delu se posveča neformalnemu pridobivanju znanja in procesom normalizacije, ki oblikujejo naša telesa, način, kako uporabljamo predmete in vstopamo v družbo, ter kako to vpliva na naše videnje sveta in delovanje v njem. Deluje na presečiščih različnih umetniških zvrsti, kot so performans, video, raziskovanje preteklosti in vsakdana, pedagogika in pisanje. Sodelovala je pri vzpostavitvi več dolgoročnih participativnih projektov (Read-in, Sites for Unlearning, School of Temporalities in Prikriti kurikulum), ki premišljujejo o potencialu sodelovanja in ga hkrati udejanjajo v želji, da bi ovrgli samoumevne »resnice« o tem, kako je mogoče misliti kolektivnost in v njej živeti.
___________
[1] Allen, F.: Introduction. V: Allen, F. (ur.): Education. (2011). Cambridge, MA: The MIT Press / London: Whitechapel Gallery, str. 16–17.
[2] Rancière, J. (2005). Nevedni učitelj. Ljubljana: Zavod En-knap.
[3] Esej je izšel v dveh delih: Krauss, A. (2015). »… To be hidden does not mean to be merely revealed – Part 1: Artistic research on hidden curriculum«. Medienimpulse, 53(3). https://doi.org/10.21243/mi-03-15-15 (zadnji dostop 9. 9. 2021). In: Krauss, A. (2015). »… To be hidden does not mean to be merely revealed – Part 2: Artistic research on hidden curriculum«. Medienimpulse, 53(4). https://doi.org/10.21243/mi-04-15-25 (zadnji dostop 9. 9. 2021).
[4] Allen, F. (ur.): Education, str. 17.
__________
Angleški prevod: Sonja Benčina
Slovenska lektura: Barbara Cerkvenik
Angleška lektura: Špela Bibič
Naslovna podoba: Pesmi izgovorov sodelujočih pri Prikritem kurikulumu, 2013, 2021
Oblikovanje zloženke: Lea Jelenko
Fotografije postavitve: Klemen Ilovar
Asistentka: Anouk de Kruijff
Oblikovanje razstave: Vesna Bukovec
Prilagoditve videoposnetkov: Julie Yu
Izvršna produkcija: Eva Prodan
__________
Zahvale: Moderna galerija, Zavod za procesiranje sodobne umetnosti – Cona, Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Gledališče Glej in Urša B. Potokar.
Produkcija: Galerija Škuc in Mesto žensk, slednje v okviru evropskega projekta BE PART, ki ga sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Podpora:
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
