Galerija Škuc 40ič: Institucija. Študija primera
9. 3. 2018 - 1. 4. 2018


Galerija Škuc letos obeležuje štiridesetletnico delovanja v prostorih na Starem trgu. V tem času je galerija pisala zgodovino, deli katere so dobili kultni status, odigrala pa je tudi ključno vlogo za afirmacijo in promocijo generacij umetnikov, kustosov in drugih kulturnih delavcev, nenazadnje pa tudi same paradigme sodobne umetnosti pri nas.

Ob izredno bogatem in razvejanem razstavnem programu je Galerija Škuc z eksperimentalnimi ekskurzi pa vse do študijskih razstav vselej odpirala tudi prostor spraševanju in refleksiji umetnosti in svojo pozicijo vedno legitimirala s poudarjenim premislekom bodisi svojega konteksta bodisi konceptualnih izhodišč. Štirideseto obletnico Galerije Škuc bomo v letu 2018 zato obeležili s tremi razstavami, ki naslavljajo nekatera vprašanja, ki so se izkazala kot relevantna tako za njeno preteklost kot določujoča ali aktualna za dogajanje v polju sodobne umetnosti danes.

Prva izmed razstav nosi naslov Institucija. Študija primera in skozi specifično sopostavitev dveh preteklih projektov meri na inherentno produktivnost institucionalnega. Ti projekti zasedajo diametralno nasprotne točke premice možnih intervencij v galerijski prostor: prvi je primer zaprte galerije, drugi pa praznega in radikalno odprtega galerijskega prostora. Prvi “primer” je projekt Alenke Gregorič iz časa njenega vodenja Galerije Škuc: Gregoričeva je februarja leta 2009 odprla razstavo s tem, da je galerijo zaprla in za čas trajanja razstave poslala umetnike na plačan dopust. Drugi je nenaslovljeni projekt umetnika Viktorja Bernika, izveden istega leta v Mali galeriji v Ljubljani, ki se vpisuje v dolgo tradicijo izpraznjenih galerijskih prostorov: Bernik je namreč galerijo pustil prazno in njena vrata štiriindvajset ur na stežaj odprta proti enih najbolj prometnih mestnih ulic. Pričujoča razstava je študija obeh projektov – primerov, njuno “sobivanje” pa omogoča »vmesnik«, ki med njima posreduje in je izpeljanka iz intervencije Nike Špan v poslopje na rušenje obsojenega frančiškanskega samostana v Düsseldorfu. Španova je dva para vratc, ki z vsake strani zapirata servirno nišo za hrano med meniško jedilnico in kuhinjo, povezala z letvico na način, da se je obiskovalcu, ko je odprl vratca iz jedilnice, drugi par vratc z notranje strani zaprl. Isti mehanizem regulira prehod v galerijo Škuc: ko obiskovalec odpre glavna vhodna vrata in skuša vstopiti, se mu druga z notranje strani zaprejo. Mehanizem, ki galerijo ohranja hkrati zaprto in odprto, omogoča sočasno delovanje razstavnih projektov Gregoričeve, ki vztraja pri zaprti galeriji, in Bernikovega, ki galerijo odpre. Pravzaprav ta konstelacija ustvarja novo situacijo, rezultat reaktivacije treh posameznih del, ki so bila izvlečena iz izvornih kontekstov in tukaj uporabljena kot reference. Prostorska dinamika med dvema galerijskima projektoma, ki jo zdaj regulira vratni mehanizem, poudarek postavlja na problematiko meje, produktivnost institucionalne membrane kot konstitutivnega momenta za izkušnjo umetnosti, pa tudi njene »zunanjosti« (najsi se ta manifestira kot ulica, kulturnopolitični kontekst ali kako drugače). Sopostavljena projekta in posredujoči mehanizem proizvajajo situacijo, ki opušča preprosti binarizem, saj zavrti pozicije, implicira izmenljivost dveh strani, kar akutno poudari paradoksalno dejstvo vratnega mehanizma. Tisto, kar se ob tej zamenljivosti pozicij (saj razstava »poteka« tako na zunanji kot na notranji strani ulične stene galerije) še bolj izkristalizira, je konstitutivnost prehoda, meje. S tem, da je smer »produkcije« podvojena, še bolj izpostavi ključni pomen institucionalne opne: ta namreč ustvarja razliko, ki je predmet, situacijo ali izkušnjo naredi umetniško.

Institucija. Študija primera je potemtakem metarazstava, ki reformulira izvorne projekte kot citate in si na ta način prizadeva  nadaljevati in nadgraditi nekatere njihove konceptualne poante v reflektiranju institucionalnega. Razstava z osredotočanjem na mejo in zamenljivost prostorov (ter tudi pozicij kustosov, umetnikov, obiskovalcev) ter z zgolj referiranjem in ne ponovnim udejanjanjem preteklih razstavnih projektov in del, od gledalca zahteva tudi nekoliko drugačen, stranski vstop. Razstava tokrat ne razstavlja, ampak se ponuja kot nastavek, na katerega se bodo v okviru obrazstavnega programa odzvali tudi nekateri od sodelujočih umetnikov ter drugih vabljenih gostov.

Koncept: Vladimir Vidmar in Tjaša Pogačar v dialogu z avtorji izvornih projektov: Viktorjem Bernikom, Alenko Gregorič in Niko Špan.

 

Spremljevalni program:

Petek, 23. 3. ob 20:30h – dogodek z Viktorjem Bernikom

Torek, 27. 3. ob 18h – predavanje Toma Staniča

Četrtek, 29. 3. ob 18h – Pogovor z Viktorjem Bernikom in Alenko Gregorič. Pogovarjala se bosta Vladimir Vidmar in Tjaša Pogačar.

 

 

Biografije avtorjev projektov

Viktor Bernik je leta 1998 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral iz slikarstva in tam opravil še specialko. Študijsko se iz izpopolnjeval v Združenih državah Amerike. V svoji praksi se posveča predvsem nemirnim srečanjem med umetnostjo in vsakdanjikom ter vprašanju družbenega prostora in načinov, na katere lahko umetnost vstopa vanj. Sodeloval je na številnih razstavah v Sloveniji in tujini kot so nenaslovljeni projekt v Mali galeriji (Moderna Galerija, Ljubljana, 2009), Sedanjost in prisotnost (Muzej sodobne umetnosti, Ljubljana, 2012), 30ti grafični bienale (Cankarjev dom, Ljubljana, 2013), Muzej na cesti (Moderna galerija, Ljubljana, 2008), The New Ten (Kunsthaus, Dunaj in MKM Museum Küppersmuhle, Duisburg, 2004), med drugimi.

Alenka Gregorič je umetnostna zgodovinarka, kuratorica in piska. Od julija 2003 do leta 2009 je bila umetniška vodja Galerije Škuc, od leta 2009 dalje pa deluje kot umetniška direktorica in kustosinja v Mestni galeriji Ljubljana in Tobačni 001. Kurirala je številne razstave v Sloveniji in tujini, poleg tega pa objavljala eseje, recenzije in članke za različne umetnostne publikacije. Med drugim je kurirala skupinsko razstavo Simptomi družbe (Muzej moderne umetnosti, Guangdog, Kitajska, 2017), samostojno predstavitev Mihe Štruklja v Slovenskem paviljonu na Beneškem bienalu (2009), so-kurirala je tudi razstavo Matrica: Nestabilna realnost (28. Grafični bienale, Ljubljana, 2009) in 52. Oktoberski salon v Beogradu (2011).

Nika Špan, ena prepoznavnejših slovenskih umetnic srednje generacije, je po šolanju v Ljubljani in Düsseldorfu razvila za naš prostor zelo specifično, izrazito konceptualno obarvano prakso, ki si za predmet jemlje institucionalno kritiko in ustvarjanje novih načinov komunikacije med umetnikom, gledalci in različnimi prostori. Sodelovala je na številnih domačih in mednarodnih razstavah, kot so med drugim Krize in novi začetki. Umetnost v Sloveniji 2005-2015 (MSUM, Ljubljana, 2015), 30. Mednarodni grafični bienale (Moderna Galerija, Ljubljana, 2013), Manifesta 3 (Moderna galerija, Ljubljana, 2000), Zero Gravity (Salon 3, London, 1999), Publi©Domain (Graz, 1999); 1., 2. in 6. Trienale sodobne umetnosti v Sloveniji (Moderna Galerija, Ljubljana, 1994, 1997 in 2010).

 

foto © Dejan Habicht