SPOJ
30. 7. 2015 - 21. 8. 2015

Oliver Pietsch, Goran Bertok, Tomaž Furlan, Ivan Volarič Feo, Zmago Lenardič in Jasna Hribernik, Žiga Kariž


V trenutkih, ko se uspemo odtrgati iz tokov informacij, v katere smo vpeti,  se pogosto zazdi, da smo se znašli v stanju pridušenega krča. Dovolj šibkega, da ga večino časa le slutimo, a vztrajno prisotnega, spretno zakrinkanega z rutinami in drobnimi razvadami. Tako pričakujemo odgovore na konkretna vprašanja družbe v eksistencialni krizi. Jasno je, da postaja naš politično ekonomski sistem vse bolj avtističen, in zavedamo se, da je nujno ukrepati, vendar se zaradi kompleksnih in prepletenih vzrokov vedno znova soočamo z nezmožnostjo sprejemanja informirane odločitve. Ali je torej bolje, da se odločitvi, ki ne temelji na jasnih dejstvih, enostavno izognemo? Ali se prisilimo v aktivnost in vztrajamo v bolj ali manj absurdni situaciji?

Romanticizmi, ki (svobodnemu) umetniku pripisujejo poseben uvid v družbeno tkivo in  zmožnost jasne artikulacije rešitev, so se že zdavnaj izkazali za iluzorne. Še bolj problematična se zdi ideja o družbeno-udarnem potencialu (angažirane) umetnosti. Res je, da so določena dela lahko nosilci jasnih politično-aktivističnih idej, vendar se te v šumu podatkov, v katerega smo potopljeni, hitro izgubijo. Hkrati pa se zdi, da umetnost (s pasivnim gledalcem) ne more resno vplivati na status quo. Impulzi, ki prihajajo iz polja umetnosti, navadno ostajajo ujeti vanj in težko učinkujejo na svet zunaj kulturno-umetniškega konteksta.

Razstava Spoj išče mesta, na katerih umetniška dela brez eksplicitnega angažmaja in skozi širok nabor avtorskih poetik vendar subvertirajo prevladujoče družbene paradigme. Pri tem umetniki uporabljajo širok spekter strategij. Odpirajo diskurze o fenomenih, ki jih sodobna družba skuša potlačiti; gledalca soočajo z njegovo minljivostjo in neizbežnim staranjem ter smrtjo, ki so v obdobju kulta zdravja in mladosti skorajda marginalizirani. Nasprotno drugi gledalca bombardirajo z izseki fenomenov popularne kulture. Z izpostavljanjem in pogosto izkrivljanjem podob in motivov, ki so integralni del vizualnega spomina sodobnih družb, kažejo na samoumevno prisotnost pogosto problematičnih arhetipov in na odsotnost refleksije o njihovi vsakodnevni konzumaciji. Z duhovito rekontekstualizcijo in dobro premišljenimi tehnikami kolaža nastajajo interpretativno in moralno ambivalentne pripovedi, ki od gledalca zahtevajo aktivno izgradnjo pomena. Tretja skupina del temelji na opazovanju, pravzaprav raziskovanju absurda človeškega obstoja. Zapovedano iskanje sreče, uspeha in samorealizacije, ki so domnevno nujni za zdravo in izpopolnjujoče življenje, je obsojeno na neuspeh; ključni problem je, da največkrat niti sami ne razumemo, česa si želimo in robotsko sledimo nerazumljivim rutinam in protokolom. Vedno znova se sprašujemo, kje je cilj (oziroma ali cilj sploh obstaja). Zdi se nam, da se mu  v svoji večopravilni maniri bližamo, a nas razpršena pozornost usmerja na vedno nove poti.

Pri tem ostaja vprašanje, kako delovati v očitno disfunkcionalnem svetu. Artikulacija jasnih odgovorov najbrž ni v domeni umetniškega ustvarjanja. A to ne pomeni, da polje umetnosti ne zmore vsaj delno odstreti, zrahljati paradigme najboljšega možnega sveta.

 

Kurator : Žiga Dobnikar