Unheimlich je prvi občutek, ki pogoltne gledalca po vstopu na razstavo Med spanjem rasteš, kot bi tisto najintimnejše v nas oddajalo nelagodno tujost, vznemirjujočo neprosojnost. Podobno kot večina Beasleyjinih projektov tudi pričujoča razstava gradi na napetosti med podobo, objektom in jezikom. Dve fotografski podobi. Abstraktne, policam podobne strukture. Gromozanski, vrteči se skulpturi. Podobe, ki se spreminjajo v objekte in objekti, ki nastopajo kot podobe. Po eni strani se na razstavi srečamo s samo dvema fotografijama: prva je podoba razkošnega figovega listja v naravni velikosti, druga pa majhna fotografija moške roke s parom orehov. Po drugi strani razstava predstavlja stotine fotografskih podob na razglednicah, ki sestavljajo delo Flora, A Life. Listje, tako tisto v razstavljenih knjigah kot na fotografijah, napeljuje na abstrahirano naravo kot način razmišljanja o času in prostoru skozi dimenzije cikličnosti, seksualnosti, družine. Toda zakaj vzbujajo razstavljena dela občutek domačnosti, intime, ki je hkrati nelagodna, tuja? Zato, ker ne predstavljajo zgolj elementov naravnega jezika z vsemi njegovimi alegoričnimi možnosti, temveč do jezika izražajo nezaupljivost. Zgoščeni so v mateme, formule, ki razkrivajo meje izrekljivega in predstavljivega ter odpirajo dvoumne prostore, kjer Realno štrli skozi špranje v Simbolnem.

Obkroženi smo s formulami. Fig Tree, fotografija na srebroželatinskem papirju velikega formata, se razkraja v delu Days of Life, ki fotografske fragmente v knjižni obliki križa z avtobiografsko prozno pesnitvijo, refleksijo umetničine nosečnosti in rojstva prvega otroka. Mano fica, manus obscena. Sadež, ki je bil pri starih Rimljanih posvečen Bakhusu in je povezan s kultom plodnosti, v paru del odkriva seksualnost kot moment vdora nemisljivega, s čemer razstavo strukturira kot dvoumno topografijo evokacij in odtegnitev. Na to formulo se navezuje delo Walnut Hand, dekontekstualizirana roka s sadeži oreha, oddaljen moški prispevek k (nemogoči) spolni enačbi. Given (Cock & Clam) je formula zase, vrteča se skulptura velikih dimenzij s parom manjših objektov iz hruškovega lesa. Ta povzemata proporce Duchampovega dela Étant donnés, voajerske instalacije, ki se konsistentno pojavlja v delih Beasleyjeve.

Omenjeni formuli dobita v okviru razstave tudi specifično formalno dinamiko. Medtem ko Fig tree in Days of Life izmenjujeta pokončno in ležečo postavitev, je Given (Cock & Clam) mehanično prostorsko umeščen ter raziskuje vprašanje telesnosti med delom, obiskovalcem in prostorom. Romboidna struktura se vrti okoli svoje osi v galerijski sobi iste oblike ter z vsakim obratom potrjuje in nato zavrača perspektivično zoževanje prostora. Reference na Duchampov Étant donnés, abstrahiranje njegovih proporc in njihovo manipuliranje v Beasleyjinem delu nikakor ni naključno. Duchamp s svojim zadnjim delom emfatično razgrajuje slikovno površino in zavrača modernistično retinalno slikarstvo, ki je nanjo prisegalo, z radikalnim zanašanjem na perspektivičnost pogleda, s čemer potruje zavezanost hermenevtičnem, dejanju branja in interpretacije, ki je konstitutivni moment dela Becky Beasley.

V naslednjem nizu matemov se vprašanje telesnosti poveže s še enim fenomenom, ki se upira označevalni moči simbolnega reda, smrtjo. Shelves for My Parents, skulpturalni portret staršev, in Brocken, povzemata in na novo interpretirata telesne proporce njenega očeta in matere, jemljeta mere kot krojač za novo obleko ali mizar, ki pripravlja krsto. Beasleyjina dela v lesu vsebujejo nekakšno dušečo molčečnost, tesnobnost, ki jo povzroča nemogoča prezenca smrti, v nenehnem uhajanju simbolizaciji v črki, predmetu, podobi. To izkušnjo intenzivira meditativni tempo filma A Man Restored a Broken Work, ki spremlja restavriranje ene takšnih skulptur.

Beasleyjina razmišljanja o kreaciji, re-kreaciji in prokreaciji pričajo o enigmatični izmuzljivosti Realnega. Zato bi prejšnjem nizu seksualnosti in smrti lahko dodali podobo matere. Čeprav se Beasleyjina refleksija o materinstvu, posebej v delu Days of Life, izraža kot simbolistična metafora o spreminjanju narave in letnih časov, v povezavi z drugimi deli postaja ambivalenten moment Drugosti, bližine, ki je hkrati zadušljiva in nezadostna. Razstava Med spanjem rasteš se tako zgosti okoli podobe materinstva, matere kot fiksne točke izginotja vsake želje. Podoba matere je vselej med »preveč« ali »nikoli dovolj« in dela na razstavi se vedejo enako: tavajo med prisotnostjo in odsotnostjo, dajejo se v polni materialnosti, vendar samo zato, da bi to materialnost kazala kot označevalec brez referenta. Označevalci, ki krožijo okoli črnih lukenj označevanja. Tak primer je Bearings, trimetrska pločevinska veja, vlita iz koščkov, ki jih je umetničin oče zbral po neki nevihti.  Delo v vhodnem prostoru galerije s počasnim, blodečim kroženjem vzpostavlja vzporednost med dvema gibanjema: prostim sprehodom obiskovalca skozi sosledje galerijskih sob in gibanjem del, ki kot elementi zapisa krožijo okoli smrti in seksualnega. V igri nanašanja se ju dotaknejo, a ju ne morejo ujeti.

Kustos: Vladimir Vidmar

Obrazstavni dogodki:

Predstavitev z zajtrkom, pogovor in vodstvo po razstavi

Sobota, 29. 8., ob 11.00

Voden ogled razstave s kustosom:

Sreda, 9. 9., ob 17.00

Sreda, 16. 9., ob 17.00

Razstava je koprodukcija Galerije Škuc in Mednarodnega grafičnega likovnega centra v okviru 31. grafičnega bienala.