Umetnice_ki: Nicole Hewitt, Huda Takriti, Nonument Group
Kuratorka: Lara Reichmann
___________
Obrazstavni dogodki:
13. 1. in 14. 1. ob 20. uri: Neja Tomšič / Nonument Group: Krog (v Stari mestni elektrarni; produkcija: Bunker)
20. 1. ob 19. uri: odprtje razstave s performativnim branjem Nicole Hewitt, Vide Guzmić in Ivanom Slipčevićem
25. 1. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko Laro Reichmann
8. 2. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko Laro Reichmann
___________
Nekje na obrobju mest, v institucionalnih depojih, se čas ustavi. V temnih prostorih, z optimalnimi pogoji za večno prezervacijo, se ostanki preteklosti kot sedimenti plastijo v kartonskih škatlah. Čeprav namenjeni predvsem mrtvim in mirujočim, se ti kraji zdijo nekakšne nenavadne zibelke našega kolektivnega spomina. Prostori, kjer arhivisti opravljajo naloge dul, katere novo-starim narativom pomagajo pri prihodu na svet in obstanku v njem. Kot piše Pierre Nora, je »sodobni spomin predvsem arhivski. V celoti temelji na materialnosti sledi, neposrednosti zapisa in vidnosti podobe«.[1] Tako ogromne časovne kapsule muzejev, knjižnic in galerij ne služijo le beleženju in ohranjanju naše zgodovine, temveč pričajo o nenasitni človeški potrebi po dokumentiranju, zbiranju in razvrščanju. Svet prvič želi in lahko arhivira (skoraj) vse. Zgodovina človeštva, priklopljena na vseobsegajoči globalni arhiv, se s hitrostjo 5G piše 24/7. A kljub nikoli končanemu procesu beleženja in shranjevanja, v času, ko institucionalni arhivi, na stiku z divjim zahodom internetnega zgodovinjenja in data harvestinga, prevzemajo bolj fluidno obliko, se mnogi nedonošenčki – zamolčane zgodbe – izmaknejo registrom in kartonastim škatlam zgodovinskega establišmenta. Šele ko se sprehodimo mimo zadnje vrste kovinskih polic, upognjenih pod težo zgodovine, lahko opazimo obrise spregledanih krajev, izbrisanih ljudi in pozabljenih dogodkov, preveč neoprijemljivih, da bi jih sploh lahko imenovali sledi.
Razstava Kakorkoli že, kmalu bo vse pozabljeno obravnava arhive kot žive porozne forme, odprte za različna branja. Umetnici Huda Takriti in Nicole Hewitt ter umetniški kolektiv Nonument Group prevzamejo vlogo arhivark_jev in pripovedovalk_cev zgodb. Na lovu za ostanki preteklosti, katere potek je mestoma nejasen, dokazi pa redki, ponekod celo neobstoječi, združujejo različno arhivsko gradivo ter z njegovo modifikacijo in reinterpretacijo ustvarjajo prostor za prezrte zgodbe. S pomočjo fikcije pomanjkljivo, skorajda sramežljivo orisujejo tisto, kar se je ali pa bi se bilo lahko zgodilo. Izbrana dela se vračajo k ruševinam preteklosti, jih nadgrajujejo in preko njih raziskujejo proces zgodovinjenja ter vlogo podobe kot dokaza v arhivih in širšem kolektivnem spominu.
V videu Refusing to meet your eye (Izmikam se tvojemu pogledu)[2] Huda Takriti obravnava status neraziskanih in nedokumentiranih dogodkov, pri čemer izhaja iz zgodbe o neuspelem poskusu fotografiranja letala, ki ga je ugrabila Ljudska fronta za osvoboditev Palestine (PFLP). Fragmentirana pripoved, sestavljena iz arhivskih posnetkov ter sanjskih prizorov poplavljenih depojev in v vesolju lebdečih delov razstreljenega letala, preizprašuje procese kolektivnega »ustvarjanja resnice«. Umetnica, ki že same podobe razume kot dejanja in ne le kot dokumente, digitalno generira neobstoječo sliko ugrabitve letala ter jo umesti v zbirko fotografij pomembnih zgodovinskih dogodkov 1969. Poseg, katerega bi lahko razumeli kot namerno kontaminacijo zgodovinske zbirke, odpira premislek o možnostih, ki jih podobe dodajajo pojmu arhiva.
Krog skupine Nonument, zasnovan na teoretično-prostorski raziskavi javnih parkov, s prepletanjem osebnih vtisov in spominov z dejstvi, ponuja ustni zapis treh lokacij: Antoniadisovega parka v Aleksandriji, gverilskega otroškega igrišča na bivšem vojaškem poligonu v Ajdovščini in Parka železničarjev (Parcul Feroviarilor) v Cluju. Projekt tematizira parke kot živahna središča vsakdanjega urbanega življenja, kjer se v širšem družbenopolitičnem kontekstu mesta odvijajo zgodbe navadnih ljudi. Polosebni opisi nas popeljejo skozi ostanke prostorov, pri čemer prekopavajo in odkrivajo plasti različnih osebnih in zgodovinskih dogodkov. Pripoved določa nejasno pot med skulpturami, ki bi jih lahko razumeli kot reminiscence preteklosti – bivališča spominov minulega, na ruševinah katerih si lahko opisane kraje zamislimo in obudimo.
Na osnovi življenjskih zgodb številnih t. i. nevidnih žensk, ujetih v večje sisteme, projekt Nicole Hewitt This woman is called Jasna (Ženska po imenu Jasna) ustvarja večplastno pokrajino vojne, sodnih dvoran ter odnosov med osebno in uradno zgodovino, sedanjostjo in preteklostjo. V hibridni obliki performansa, avtorskih besedil, videov in obsežne zbirke slik sledimo življenju Jasne – od njenih dvajsetih, ki jih preživi v Zagrebu na začetku vojne v socialistični Jugoslaviji, do poznih štiridesetih, ko v Haagu na Mednarodnem kazenskem sodišču (ICTY) kot administratorka in vodja prič prisostvuje sodnim procesom taiste vojne. V desetih epizodah se drobci njenega zasebnega življenja prepletajo s prepisi sodnih pričevanj, pri čemer umetnica raziskuje raznolike oblike reprezentacije: analogno in digitalno fotografijo, tihožitja, forenzične dokaze, reprezentacijo v jeziku, laži, stanje vidnosti v medijih in arhivih.
Razstava Kakorkoli že, kmalu bo vse pozabljeno vzpostavlja ohlapen začasen arhiv, ki se osredotoča na obrobne niti prevladujočih zgodovinskih diskurzov. Prizadeva si materializirati zgodbe, ki so ušle institucionalnim registrom ali pa so zakopane tako globoko v depojih, da se lahko razkrijejo šele v nekem drugem, drugačnem kontekstu, osvobojenem strogih pravil različnih raziskovalnih disciplin. Dejstva, podobe in zapisi, pomešani s fikcijo in polresnicami, ustvarjajo narative, ki se, opirajoč na obstoječe podatkovne baze, ponovno umeščajo v tok zgodovine ter nakazujejo nove možne scenarije in pristope k aktu arhiviranja.
Lara Reichmann
___________
[1] Nora, Pierre. 1989. Between Memory and History: Les Lieux de Mémoire. Representations, vol. 26, str. 13.
[2] Naslov je izposojen pri Katharine Viner, ki je v The Guardian takole opisala ikonično podobo Leile Khaled: »Sijoči lasje, zaviti v kefijo, nežen obraz Audrey Hepburn, ki se izmika tvojemu pogledu … Slika, ki je iz nje naredila simbol palestinskega upora in ženske moči.« (opomba umetnice)
___________
Slovenska lektura: Inge Pangos
Slovenski prevod: Lara Reichmann
Angleška lektura: Arven Šakti Kralj
Naslovna podoba: Huda Takriti, Refusing to Meet Your Eye, 2022, video.
Oblikovanje: Lea Jelenko
Fotografije performativnega branja in odprtja razstave: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Klemen Ilovar
___________
Zahvale: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
