Umetnik: Simon Kocjančič
Kuratorka: Iza Pevec
___________
Obrazstavni dogodki
22. 12. ob 18. uri: ogled razstave z umetnikom Simonom Kocjančičem in kuratorko Izo Pevec
12. 1. ob 18. uri: ogled razstave z umetnikom Simonom Kocjančičem in kuratorko Izo Pevec
___________
Ni važno, kako izgleda
Lansko poletje sem zalivala rože zgornjih sosedov. Simpatičen par sta, a pred tem z izjemo drobnih naklonjenih klepetov na stopnišču nismo imeli veliko stikov in ob vstopu v neznano stanovanje si nisem mogla kaj, da ne bi z zanimanjem opazila nenavadne slike ob vhodnih vratih, naslovov knjig, zloženih ob kuhinjski mizi, ali starinskega kosa pohištva. Ko so bile rože zalite, sem še malo posedela na njunem balkonu in se čudila razgledu, tako podobnemu tistemu z mojega balkona, pa vendar drugačnemu.
Kot je jasno pokazala Sophie Calle, v materialnih sledeh drugih ljudi radi iščemo njihove osebnosti, zgodbe, značaje. A portret je vedno tudi avtoportret. V stanovanju sosedov bi verjetno kdo drug ne opazil istih podrobnosti, kot sem jih sama. Ob fotografijah Simona Kocjančiča sem se najprej spraševala – čigav dom je to?
Lahko bi šlo za stanovanje babice, kot ga je dokumentiral Boštjan Pucelj ali Tanja Lažetić s fotografijami, mestoma podobnimi Kocjančičevim. Pred mojimi očmi se je moralo zvrstiti kar nekaj podob, preden sem doumela, da pri Kocjančiču ne gre za eno samo stanovanje. Gre za stanovanja neznancev, sem izvedela, kjer je umetnik delal kot pleskar. A vsa ta prebivališča, z različnimi življenjskimi pogoji, mislimi, okusi, spomini in zgodbami ljudi, ki v njih živijo, so si na njegovih fotografijah presenetljivo podobna. Plastični stoli in plastična panda, ploščice z zanimivimi vzorci, nalepke risanih junakov na hladilniku in plišasti medved, ujet med staro šaro, morda bolj kot svojim lastnikom pripadajo umetnikovi imaginaciji. Kopičenje nabranih podob ustvari prostor, naklonjen vsakdanjemu, bizarnemu in presenetljivemu. Prostor, ki je pravzaprav blizu njegovim slikarskim prostorom. Kocjančiča namreč poznamo predvsem kot slikarja, ki v brezprostorje slikarskega platna naseljuje abstrahirane reminiscence predmetov, delov človeškega telesa (zlasti glave in rok) ter nekakšnih hibridnih bitij. Ne izogiba se le jasnosti motiva, temveč tudi barv; čiste barve so pri njem redke. Ne želi nam ugajati – rad išče barvne kombinacije, ki ne veljajo za lepe, njegova poteza je na videz nekoherentna, popačitve v otroški maniri pa nas spomnijo na art brutovsko iskanje neobremenjenega izraza.
Na razstavi se Kocjančičeve slike in fotografije znajdejo v dialogu, ki se mu pridruži še prostorska postavitev. Čeprav ob nastanku fotografij ni imel v mislih slik in skulpturalnega dela, lahko morda zdaj, ko razstavlja vse troje, razmišljamo o podobnem veselju do opazovanja, čudenja in beleženja sveta okoli sebe. Veselju, ki ga poklicna obremenitev včasih uspe zasenčiti. In ki ga je v umetniško fotografijo želel vrniti snapshot, hitri posnetek.
Jasno, vemo, da je tudi za tem zavestna odločitev. Čeprav snapshot estetiko, kakršna določa Kocjančičeve fotografije, povezujemo z realizmom in je danes skoraj ne dojemamo kot slog, prav to seveda je. In to celo marketinško zanimiv, kot kažejo analize rabe snapshota v oglaševanju. Deluje prav zato, ker takšne fotografije občutimo kot spontane, iskrene, neobremenjene, pristne ipd. To so bržkone tudi razlogi, ki so vodili v popularizacijo te estetike v ameriški fotografiji nekje od 50-ih, 60-ih let dalje. Fotografi, kot sta Robert Frank in William Klein, so začeli izkoriščati energijo, spontanost in neposrednost hipnega posnetka, da bi prav z njimi naselili svoje podobe gibanja in kaosa sodobnega urbanega življenja. Večina fotografov je tedaj uporabljala črno-bel film, v zgodnjih 70-ih pa sta William Eggleston in Stephen Shore vpeljala nasičene barve. Ostalo je zgodovina, bi morda lahko rekli – snapshot estetika je danes tako razširjena, da je skoraj ne dojemamo več kot estetiko, a jo še vedno povezujemo s sproščenostjo in neobremenjenostjo. Avtorji, kot so Stephen Shore ter mlajša Wolfgang Tilmans in Jürgen Teller, so Kocjančiču blizu. Vendar če je na primer Shore z vnaprej zadanim ciljem upodabljal ameriška okolja, pri Kocjančiču ne gre za sistematično ali načrtno portretiranje stanovanj, v katerih je delal kot pleskar. Fotografije so nastajale brez misli na razstavo ali drug cilj, umetnik je le spontano nabiral vizualne utrinke, ki so ustavili njegov pogled. Ali ti utrinki morda prehajajo v njegovo slikarsko in kiparsko prakso? Lahko vsaj rečemo, da je v vseh primerih na delu ista občutljivost, isto oko?
»Pomežikneš in pogledaš še enkrat, preučujoč, kaj sploh vidiš; vse je videti tako absurdno, smešno, nekako drugače: mačka, znak, obraz, črke, besede, barve, oblike, smisel, nesmisel. Vse je čudno, hecno, bliže, novo. Svojo okolico vpijaš kot spužva, vsesavaš in zbiraš nove vtise, več novih vtisov, vpogledov, izkušenj, spominov, občutij. In postane ti jasno, ne prvič, da ni tako zelo važno, kako izgleda, temveč kako ti to vidiš.«[1] Snapshot estetika izvira iz amaterske fotografije, ki beleži vsakdan. Ta je lahko tudi čuden, bizaren, popačen, grd ali smešen; pravzaprav nas prav taki trenutki ali podobe najbolj spodbudijo h gledanju; da ta vsakdan sploh zaznamo. To je najbolj očitno v Kocjančičevih fotografijah, a morda nekaj podobnega velja še za ostala dela na razstavi. Prostorska postavitev prepoznava skulpturalne kvalitete kosov pohištva v nevsakdanjih kompozicijah, ki so praktična posledica pleskarskega dela; preobraženi pa so tudi motivi njegovih slik. Ti ohranjajo sled figuralnih izhodišč, a se bližajo svobodno interpretirani abstrakciji, vsakdanji objekti se spojijo z občutki. Elementi slike so tako podvrženi predvsem umetnikovemu pogledu, s kompozicijo pa nas rad vrže nekoliko iz tira. In če se vrnem k snapshotu – ta je naklonjen naključnemu in spontanemu, ne ozira se na pravila kompozicije ali osvetlitve, ključno je veselje do fotografiranja in opazovanja. »Važno je, kako ti to vidiš,« pa se zdi kot most med Kocjančičevo fotografsko, slikarsko in kiparsko prakso.
Iza Pevec
___________
[1] Tako je v svojem prevodu na ljubezen do fotografiranja, kot ga omogoča lomografija, opozoril Dejan Habicht. Vir: Habicht, Dejan, 1999. Lom valov. Fotografija : revija slovenskih fotografov, št. 6/7, str. 56–58.
___________
Simon Kocjančič (1979), diplomant slikarstva na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, deluje na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije in umetniških fanzinov. Doslej je razstavljal na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini ter sodeloval na mednarodnih umetniških sejmih, kot sta Vienna Contemporary (Dunaj, AT) in Positions Berlin Art Fair (Berlin, DE). Kocjančič gradi svoj likovni profil na stičišču figuralike in abstrakcije. Privlači ga svet nasprotij, od nians barv, zabrisanosti motivov in njihovih pomenov do razlikovanja med osebnim in družbenim ter notranjim in zunanjim svetom. V slikarski tehniki se izogiba rutini in šablonam, raje zasleduje spontano gesto, s čimer skrbi, da njegova likovna govorica ostaja sveža, tako v motivnem kot barvnem kontrastu.
___________
Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Naslovna podoba: Simon Kocjančič
Oblikovanje: Lea Jelenko
Fotografije z odprtja: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Klemen Ilovar
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
___________